Strah pred prenehanjem obstoja, je vzrok za številne predstave o inkarnacijah in reinkarnacijah, o vstajenju od mrtvih, o večnem eliksiru življenja…

Na tem strahu so zgrajena vsa verstva in religije, ter celoten neživljenjski ustroj, ki jih spremlja.
Tam kjer je prisoten strah, ne more biti razumevanja.

Ničkolikokrat v svojem življenju se lahko zalotimo, kako napačno delujemo v paniki ali v strahu.
Reakcije, ki imajo izvor v strahu, nujno morajo prinašati še več strahu in panike, še več zmede.
Neštete vojne in morije so bile povzročene prav zaradi praznoverja in paranoičnem strahu pred drugačnim.

Zakaj se kljub temu tako krčevito oklepamo »iskanja večnega«, in ali kaj takega v resnici obstaja?
Na to vprašanje si ne bomo mogli ustrezno odgovoriti, dokler se ne bomo znebili vseh podedovanih in privzgojenih vzorcev strahu, iz katerih projiciramo lažne resnice.
Poplava t.i. »duhovnih« gibanj in doktrin, ki iščejo ali servirajo poti kako do tega odgovora priti, temeljijo na globokem strahu in notranji vezanosti.

Vstajenje po smrti ali večno življenje tam nekje in nekoč, je čista iluzija omejenega razuma.
Žal je tem prevaram nasedlo vse preveč ljudi, ki enostavno vsemu temu slepo verjamejo ne da bi kaj takega sami izkusili.
Moč take vere je podobna efektu nemoči žabe, ki se v strahu pred kačo niti ne poskuša rešiti, ampak se preprosto vda v »usodo«.
Množice verujočih objokanih na pokopališčih in vsa beda ter trpljenja ljudi, kažejo na vso zlaganost pravljic in doktrin o vstajenju od mrtvih.

Posameznik, ki je resen, ki se ne pusti ujeti v svetleče prevare tistih, ki vejo ali so zastopniki božji, ki slepo ne pogoltne vse kar mu le ti servirajo ampak želi sam raziskati, sam spoznati, ima vse možnosti dokopati se resnice, ki je izza vseh teh nakopičenih laži.
Pri takem raziskovanju so možni vsi izidi. Možno je, da kaj takega kot večno življenje obstaja ali pa da ga ni.
Pravi raziskovalec gre na vse ali nič, saj mu je pomembna le resnica pa če je taka ali drugačna.

Brez razumevanja mehanizmov vezanosti in neštetih mehanskih vzorcev iz katerih smo sestavljeni, ni mogoče priti tem vprašanjem do dna.
Zato so silne želje in vsa iskanja večnega življenja, brez poznavanja samega sebe, že vnaprej obsojene na propad in predstavljajo izgubo časa in energije.
Dokler se torej ne bomo zavedali, da nas za nos vodijo prav te notranje vezanosti iz katerih si sami projiciramo gore laži, tako dolgo bomo živeli v temi lastnih predstav o večnem, in bomo še naprej častili laži.

Iskrica v nas, ki nam ne da miru kljub tonam laži, pa je edino kar nas iz teh zablod lahko pripelje.
Ta iskrica je dovolj, da zaneti ogenj, ki bo požgal vse kar je lažnega in balastnega, kar nas drži v strahu in oklepih zaradi katerih smo nasilni in nečloveški, zaradi katerih ne čutimo lepote plemenitosti in ljubezni v sebi in povsod.

Z razumevanjem lastne omejenosti, preneha njena hipnotična moč in pojavi se tisto kar z iskanjem ni bilo mogoče najti.

Pojavi se stanje zaceljenosti in enosti ali stanje celote, svobode, neomejenosti, ki je s smrtjo omejenega naenkrat živo.

Iskrica, ki nas še naprej vznemirja in nam ne pusti zaspati v iluzijah, je naša rešitev.
Dovolimo ji, da se razplamti v ogenj sprememb.

Mirko K.