Piše: Bern Jurečič

Strah, veselje, jeza in žalost sodijo med tako imenovana "primarna čustva". Mednje jih uvrščamo zato, ker se v posameznikovem psihološkem razvoju pojavijo že zelo zgodaj. Imajo močno motivacijsko moč in so pri bolj ali manj vseh ljudeh prisotna v vseh življenjskih obdobjih.

Strah, bojazen in tesnoba so pojmi, ki filogenetsko in ontogenetsko označujejo enega najstarejših, na različne načine manifestiranih vplivov, ki pripada nagonu zaščite pred nevarnostjo, kot prvobitna biološka alarmna reakcija. Strah je normalna čustvena reakcija na zavestne, objektivno realne nevarnosti, ki lahko ogrozijo biološko, psihološko in socialno celovitost človeškega bitja.

V situacijah, ko se soočamo z zunanjim izvorom nevarnosti, npr. z naravnimi katastrofami, vojnimi območji, področji nevarnih živali (volkovi, medvedi, tigri …) lahko strah - kot eden osnovnih bioloških signalov samoohranitve - velja za zdravo možnost izbire. V takšnih primerih oseba oceni situacijo kot nevarno in njen organizem izbere aktivnost, v kateri ali nevarnost obvlada ali pa od nje pobegne.

Kot navaja Andrić: "Strah zablokira naše možgane in nam zveže roke." Tisti, ki strah bolje poznajo, pravijo, da je najmočnejši in najnevarnejši, dokler od njega bežimo.

Resnične nevarne situacije in notranji občutki so ustrezni pobudniki za pojav občutka strahu. Na osnovni biološki ravni nas strah motivira, da se izvlečemo iz neke situacije, poleg tega pa nam pomaga tudi preživeti.

Vendar pa je včasih nevarnost težko oceniti, saj jo ljudje prepoznajo na različnih stopnjah in v stiku z različnimi predmeti. Nekateri občutijo intenziven strah do določenih predmetov, situacij ali bitij, ki niso realno ogrožajoči in takrat lahko spregovorimo o fobiji.

Ljudje se tako bojijo pajkov, dvigal, glodavcev, čmrljev, os, odprtih prostorov, višine, vrtoglavice, zaprtih prostorov, stopnic, neznancev, množic, trgov, veleblagovnic, vlakov, letal, letenja, letališč, vode, mostov, posebne vrste hrane, tašče, tasta, teme, krvi, poškodb, igel, injekcij itd.

Merila za postavljanje diagnoz pri določenih fobijah so:

- pretirani in nerazumni strah, ki se pojavi ob stiku z določenim predmetom ali v določeni situaciji (letenje, višina, živali, injekcije, kri)
- izpostavljanje določenim dražljajem povzroči tesnobo, le-ta pa se nato izrazi kot napad panike
- oseba prepozna svoj strah kot pretiran ali nerazumen
- predmetov ali situacij se v stanju tesnobe ali pretiranega stresa izogiba ali pa jih tolerira
- izogibalno vedenje je disfunkcionalno
- pri mlajših od 18 let strah pred predmeti traja najmanj 6 mesecev.

Osebe s specifičnimi fobijami imajo nemalokrat oteženo življenje. Dogaja se, da se oseba s strahom pred letali, ki službeno veliko potuje in obiskuje druge države, odpravi na pot z avtomobilom, kar pa zahteva veliko več časa in fizičnega udejstvovanja. Nekateri, ki imajo strah pred dvigali, hodijo v višja nadstropja, če nimajo tudi strahu pred stolpnicami in nebotičniki, tudi po pol ure. Pri osebah, ki se bojijo igel, prihaja do možnosti, da resnično zbolijo, saj ne želijo in ne gredo k zdravniku.

Nerealne misli, tipične za specifične fobije, so:
- Če se to zgodi, bom izgubil nadzor nad seboj.
- Če me ugrizne miš, me bo zelo bolelo in ta bolečina bo neznosna.
- Če ostanem v dvigalu, bom obtičal in umrl v lastnem smradu in od žeje, saj mi nihče ne bo pomagal.
- Na vsak način se moram izogniti nevarnim situacijam.
- Čeprav vem, da je situacija nenevarna, ne verjamem, da se ne bo zgodilo nič groznega!