MEDITACIJA MESECA  20. september – 20. oktober 2011

STORIMO KAJ DOBREGA!
Pri zadnji meditaciji meseca sem predlagal neko vrsto duhovne akupresure. S prstom ali prsti pritisneš na določeno točko na telesu in na osnovi tega dotika aktiviraš odgovarjajočo vrsto občutljivosti. Nisem pa imel v mislih dejanske akupresure, pri kateri igrajo osnovno vlogo akupunkturne točke in meridiani.

Predlagal sem, denimo, rahel pritisk na točko, označujočo srčno središče. Na osnovi tega dotika se po moji izkušnji (upam, da tudi po vaši!) sprosti neka poglobljena stopnja osebne občutljivosti. Sledi izkušnja osebne povezanosti z vsem bivajočim ali podobne zaznave, ki jih srčni center omogoča.

V tem primeru se pač ne aktivira neke akupunkturne točke, temveč se na duhovni (in le deloma na energijski način), sproži informacija, s katero se aktivira določena osebna sposobnost. Denimo, da se človek s takšno zavestno naravnanostjo dotakne točke, označujoče njegovo srčno središče. Njegova dušna zavest (na vzročni ravni) tako znamenje razume kot klic k aktiviranju srčnih sil. Posledično se človekova občutljivost z ravni običajne (relativne) toposti premakne na raven globljega poslušanja in dojemanja. Naenkrat občutimo razsežnosti prostora ali bitja, ki so bila do tega trenutka odsotna.

S tokratno meditacijo gremo še korak dlje. Polje meditacije širimo v dveh smereh. Najprej se zavemo, da se na podoben način kot srčnega, lahko dotaknemo katerega drugega centra vzdolž hrbtenice, denimo grlenega središča, ali katere od drugih čaker.

Nadalje si lahko prosto izbiramo smisel naše meditacije. Ni treba, da se omejujemo na dojemanje prostora ali naših sobitij kot so na primer drevesa, potoki ali gore. Tokrat predlagam bolj aktivno držo.

S pomočjo opisanega usmerjanja pozornosti naše dušne zavesti na to ali ono od naših energijskih središč lahko sprožimo val tako imenovane pozitivne energije – kar pomeni, da sprožimo impulz za nekaj dobrega. Recimo, da smo v svetu okrog sebe opazili neko nesrečno okoliščino. Radi bi pomagali. Kaj lahko storimo? Predlagana meditacija je eden od možnih načinov, kako odgovoriti na izziv.
Ne želim vnaprej določati, kam naj pri meditaciji usmerjamo svojo pozornost.

Vsakdo je pri tem suveren in se svobodno odloča. Se pa zavedam, da bi se opisana meditativna metoda lahko uporabljala tudi v rušilne namene. Vendar sem prepričan, da v takem primeru preprosto ne deluje. Ko se gibljemo na dušni ravni bivanja in delovanja, imamo opravka s tako subtilnimi silami, da je možnost zlorabe za grobe namene minimalna.

Poskusimo s kombinacijo pritiska na določen center in katere od zdravilnih barv! Predlagal bom nekatere možnosti, vi pa bodite ustvarjalni s to metodo in razvijajte njen doseg naprej, če želite.

1. V času velikih sprememb se kopičijo odtujene sile in temni čustveni oblaki, ki iščejo preobrazbe. Na nek način se bodo zaletavali v vašo auro in vam delali težave, da bi opozorili nase. V takem primeru predlagam pritisk na grlo v kombinaciji z vijolično.
   
   
2. Kadar se znajdete v vrtincih čustvenega nemira, pritisnite na rahlo na območje sončnega pleteža v kombinaciji z zlato.
   
   
3. Kadar bi radi zaščitili sebe ali nek prostor, ki mu denimo grozi naravna ujma ali pa vdor resnici nasprotujočih sil, potem pritisnite na območje tretjega očesa v kombinaciji z modro.
   
   
4. V drugih primerih lahko uporabljate kombinacijo srčnega centra in zelene barve.
   
   
5. Če želite sodelovati z duhovnim svetom, pritisnite na zatilje v kombinaciji s kristalno belo.

• Poiščite vzdolž telesa točko stika z izbranim energijskim centrom (čakro). S prstom ali prsti rahlo pritisnite nanjo in ostanite tako povezani med meditacijo.
  
  
• S pomočjo svoje čustvene in duhovne (ne zgolj mentalne!) predstavnosti pošljite v nastalo energijsko polje izbrano barvo.
  
  
• Impulz s pomočjo vizualizacije usmerite tja, kamor ste ga namenili. Zgoraj sem navedel nekatere možnosti. Zavedajte se, da je obstoj življenja na Zemlji odvisen tudi od tega, koliko smo pripravljeni storiti dobrega za naše bližnje, za naravo, preobrazbo odtujenih vidikov naše civilizacije in končno tudi za nas same.

Marko Pogačnik