Včeraj sem na You Tube gledal dokumentarec z naslovom "The Century of Self" (prevod: Stoletje jaza), ki prikazuje uporabo Freudove teorije o zavesti in nezavednem za manipulativne marketinške in politične namene. Omenjeno področje Freudovih raziskav sicer kar dobro poznam, vendar moram priznati, da sem bil po ogledu pretresen nad tem, kako lahko je bilo ogromne mase ljudi zmanipulirati tako, da so vplivali na njihove nezavedne vsebine, želje in potrebe.

Grozljiva se mi je zdela tudi hladna preračunljivost avtorjev tovrstnih metod in tehnik, ki so povrh še verjeli, da delajo edino pravilno - v splošno dobrobit družbe. Zato sem danes začutil nujo, da zapišem nekaj vrstic o zavesti in zavedanju.

Kolikokrat smo se zalotili, da razmišljamo o neki stvari, h kateri nas kopulzivno vleče ali pa si neko stvar ali pa celo osebo tako močno želimo, da to presega že vse meje zdravega razuma. Kolikokrat kupimo kakšno stvar, pa kasneje obžalujemo ali pa se jezno in nepremišljeno odzovemo v odnosu in se kasneje kesamo?

To je delovanje nezavednega in je preprosto del našega življenja. Nezavedno je del nas (ali pa smo mi del nezavednega) in ima svojo lastno voljo, ki je velikokrat močnejša od naše [zavestne volje]. Izredno pomebno je, da se zavedamo, da delujemo iz zavestnega in nezavednega nivoja. Še pomembnejše pa je, da do tega odkritja pridemo na podlagi lastnih izkušenj in opazovanj.

Praktičen primer nezavednega delovanja je, da kupimo nekaj, kar nismo načrtovali in da po vsej verjetnosti tega celo ne potrebujemo. Trenutek odločitve se zdi kot neko omamljeno stanje. Preprosto nas vleče v nakup. Morda nas za hip ali dva preblisne dvom ali pa glas racionalnosti, vendar ga odženemo in željeno stvar kupimo.

Ko je željeni objekt plačan in v žepu ali pa kasneje doma, nas dostikrat prevzame obžalovanje, zaskrbljenost zaradi zapravljenega denarja. Kot bi učinek omamljenosti popustil, kajne? V resnici ne moremo racionalno pojasniti, zakaj smo si tako želeli to stvar in zakaj smo jo kupili v navalu nakupovalne strasti. Tako iz nas delujejo nezavedne želje in impulzi, ki jih velikokrat ne moremo nadzorovati.

Če si torej vzamemo nekaj minut za premislek in se poglobimo v dinamiko svojega življenja in bivanja, lahko začnemo ugotavljati, kako presenetljivo veliko odločitev sprejemamo na prej opisan način in kako zelo je naše življenje pravzaprav prežeto z nezavednimi impulzi, kako jim po večini brez pomisleka sledimo, se zaradi tega velikokrat počutimo žrtve situacij in drugih ljudi, povrhu vsega pa v resnici mislimo, da imamo svoje življenje pod kontrolo. Težava leži v tem, da se premalokrat vprašamo: "Kaj se mi zdaj dogaja? Zakaj me vleče v to smer? Zakaj imam tako močno potrebo po tem in tem?

Kaj je vzrok za moje počutje?" Nismo dovolj kritični in prehitro smo zadovoljni s pavšalnimi odgovori in opravičili, ki jih dajemo sami sebi. Hecno postane (in tudi prav je, da človek na te stvari gleda s kančkom humorja, saj nas preveč resno življenje lahko zelo obremenjuje), ko ugotovimo, da nas tudi takrat, ko se trudimo prepoznavati nezavedne sile v svojem življenju, pravzaprav le te vodijo v to početje. Je nekaj v nas, ki nas pelje po poti, za katero čutimo, da je naša.

Vseeno pa je pomembno, da človek (kot zavestno bitje) z nezavednim sodeluje, ga poizkuša razumeti, z njim sodelovati, mu postavlja meje, tam kjer je potrebno, jih ruši, tam kjer so pretrde in v ozaveščanju nezavednih vsebin sebe bolje spozna, razume in vzljubi. Poznavanje sebe in (r)evolucija lastne zavesti pa je predpogoj za sprejemanje drugih in bolj kvalitetno integracijo v družbo.

Morda to ne velja prav za vsakega od nas, verjemem pa, da za večino: največji izzivi so odnosi. Bližji so, večje so nevarnosti za čustvene bolečine, zavrnitev in razočaranje. Trpimo lahko, če smo preveč sami ali pa, če smo v odnosu razočarani. Prav zaradi kvalitetnejših odnosov je nujno, da opazujemo dinamiko svojih nezavednih vsebin, se učimo o tem, kaj je kompulzivno, kdaj od drugih pričakujemo nemogoče stvari, kdaj se (po nepotrebnem) počutimo kot žrtve in kdaj smo preveč odvisni od drugih.

S tem, ko ozaveščamo tisto kar je boleče, se nam razodeva tudi spoznanje o tem, kako tovrstne težave počasi prerasti in živeti bolj svobodno življenje. Seveda je najtežji prvi korak, ki je ponavadi korak v popolno temo nezavednega; ne vemo, kaj bomo tam našli ali bomo sploh preživeli in tega nas je strah. Vendar je vsak naslednji korak lažji, podprt je z novimi izkušnjami, ki dajejo novo, drugačno vedenje o sebi.

Moje mnenje je, da je naloga prav vsakega od nas, da se, kot le zmore, sooča sam s seboj in se neprenehoma sprašuje o izvoru svoje dinamike. Na ta način bomo bolj vzljubili sebe, z vsemi napakami vred. Vse ne bodo izginile, bodo pa izgubile precej moči nad nami. Tako bomo lažje sprejemali tudi druge, ne bomo toliko odvisni in lažje bomo ustvarjali nove načine bivanja, novo kulturo, nove povezave; predvsem pa bomo razumeli, da je za spremembo potrebno vzeti vajeti v svoje roke in tak način življenja nam bo postal domač.

Damjan