Vsako leto poteka v spomladanskem času obvezno cepljenje psov proti steklini, pri katerem cepijo na deset tisoče psov. Pravna podlaga za to cepljenje je v 3. točki 10. člena Pravilnika o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje širjenja in zatiranje stekline – Rabies (Lyssa), kjer je določeno naslednje: „Ponovna cepljenja (revakcinacije) psov je potrebno opravljati v rokih, ki jih določajo proizvajalci cepiv, vendar od zadnjega cepljenja ne sme preteči več kot 12 mesecev.“ V zvezi s tem se poraja vprašanje, ali je takšno vsakoletno ponovno cepljenje psov upravičeno in ali je v korist živali.

Kot izhaja iz omenjenega člena, je osnovno pravilo, da se revakcinacija opravi v rokih, ki jih določajo proizvajalci cepiv. K temu je dodano še, da rok ponovnega cepljenja ne sme biti daljši od 12 mesecev. Ta dodatek je vsaj čuden, saj je vprašanje, ali sploh obstajajo kakšni proizvajalci cepiv, ki ne bi zagotavljali imunosti za dobo vsaj enega leta.

Glede na to, da je na trgu zakonito nekaj cepiv, ki zagotavljajo imunost za 2 ali 3 leta, pa bi ta podatek lahko kazal tudi na nezaupanje ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je omenjeni pravilnik sprejel, v strokovnost oz. poštenje proizvajalcev cepiv, saj jih vsaj prikrito, med vrsticami, „obtožuje laganja“ glede dolžine trajanja imunosti. Imunost po ministrovo ne more trajati dve ali tri leta, kot trdijo proizvajalci, temveč samo eno leto.

Drugače si namreč ne morem tolmačiti dejstva, da minister z „levo roko povozi“ dobo imunosti, za katero jamči proizvajalec in sam „predpiše krajšo“. To postane še bolj očitno, če se preveri pravna podlaga za omenjeni dodatek. Ta je namreč zelo vprašljiva, saj se nanaša na evidence, ugotavljanje bolezni in ukrepe v zvezi z njo, ni pa govora o preventivi, kamor sodi cepljenje.

Poleg tega se lahko obveznosti oseb po ustavi določajo samo z zakonom in ne pravilnikom ministra. Minister, ki je obveznost skrbnikov psov za revakcinacijo določil na eno leto, je s tem „z levo roko povozil“ še ustavo, saj obveznosti skrbnikov psov ne more določati. Te se lahko določijo samo v zakonu. Ob vsem tem je zanimivo še to, da ponekod v ZDA poročajo tudi o 5- do 7-letni zaščiti psov.

Je pravi motiv vsakoletnega cepljenja zaslužek in ne skrb za živali?

Ob takšnih čudnih zadevah glede vsakoletne revakcinacije psov proti steklini se človeku postavi vprašanje, zakaj to. Ali stoji zadaj nekaj, kar je pravi motiv vsakoletnega cepljenja psov, ki ga ukazuje minister, ter je skrb za živali in ljudi samo krinka? Znano je, da cepljenje ni poceni, saj stane približno 35 evrov. V registru psov je približno 200.000 psov.

Ali ne gre za zelo dober zaslužek? In ta bi se vsaj prepolovil, če bi se revakcinacija izvajala s skladu z navodili proizvajalcev. Lobisti so močni. Mnoge ministre ne nastavlja ljudstvo, temveč nekdo drug, in to z namenom, da mu služijo. Kapital je vedno bolj v ospredju.

Ne glede na to, s kakšnim namenom je minister predpisal vsakoletno revakcinacijo, pa je vprašanje, ali je imel pred očmi korist psov. Kajti vedno bolj postaja znano, da cepljenje povzroča mnogo stranskih učinkov, ki pa se ne pojavijo takoj po cepljenju, temveč kasneje. Zato se razna obolenja ne pripisujejo cepljenju, čeprav je vzrok ravno v njem.

Rezultati statističnega ovrednotenja mnogih primerov so pokazali in potrdili znanstveno povezavo med cepljenjem in pojavom vrste specifičnih obolenj tri mesece po opravljenih vakcinacijah. Študijo o tem je opravila avtorica knjige O zdravju psov in pregledu delovanja vakcinacije (O'Driscoll, 2004). Strupene snovi, ki so v cepivu poleg povzročitelja bolezni, kot npr. živo srebro, aluminijev hidroksid, formaldehid se akumulirajo v telesu živali in povzročajo dolgotrajno delovanje ter tako šele po daljšem času pojav različnih reakcij.

Živali so živa bitja, ki imajo svoje dostojanstvo, se zavedajo same sebe in imajo osebnost, kar sedaj dokazujejo tudi znanstveniki. So bitja, ki imajo čustva, občutke, ki čutijo trpljenje, veselje in podobno. Imajo svoje družine, podobno kot človek. Mnoge živali tudi “razmišljajo” na podoben način kot ljudje, tudi v smislu vzroka in posledice. Njihova inteligenca in sposobnost komunikacije sta na visokem nivoju. Tudi morala živali je v povprečju višja kot pri ljudeh. Vse to je potrebno upoštevati tudi pri cepljenju psov proti steklini in seveda tudi proti drugim boleznim, dokler se to še dela.

Po 3. členu Zakona o zaščiti živali ne sme nihče brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenja, bolezni ali smrti. Za psa pomeni cepljenje dogodek, ki ne ustreza njegovi naravi. Zato je mnoge pse strah cepljenja, mnogi pa so ob tem zelo vznemirjeni. Še posebej je takšen dogodek stresen za mladiče, ki so prvič cepljeni.

To pa pomeni, da se pri cepljenju povzroča psom trpljenje v smislu 10. točke 5. člena Zakona o zaščiti živali. Zato je vsakoletna revakcinacija psov neupravičena in ni v korist živali, saj jim lahko povzroča trpljenje in škoduje njihovemu zdravju. Ali se lahko od odgovornega državnega organa pričakuje, da bo deloval zakonito in v korist živali ter ne nekih lobijev, ki jih korist živali ne zanima?

Vlado Began

Vir: revija Osvoboditev živali, oktober 2011