Mislim, da je verjeti, da smo ljubljeni, kadar nismo, ena temeljnih in najbolj pogubnih zmot, v katere se radi zatekamo. Posledice so hude in daljnosežne tako na osebni kot na družbeni ravni. V naši kulturi obstaja nenapisano pravilo, da starši ljubijo otroke, ker je to naravno dejstvo. V to je menda treba kar verjeti. To pravljico si pripovedujemo (in jo prepisujemo v splošno omamo javne zavesti) že stoletja, a verjeti vanjo je neodgovorna samoprevara.

Zgodovina otroštva (tudi pri Slovencih, a seveda ne le pri nas) dokazuje prav nasprotno. Alice Miller je porabila celo življenje, da bi utrla pot resnici, ki se skriva za tem verovanjem, pa ni bila zelo uspešna.

Tiski, ki ne ljubijo

Obstajajo starši (po mojih izkušnjah jih je veliko), ki niso sposobni ljubiti. Iz, najrazličnejših razlogov se lahko vsak človek (zavestno ali ne, začasno ali dokončno) odloči, da ne bo ljubil ne svojega življenja ne drugih, kajti oboje je neločljivo povezano. Tudi naš oče ali mati lahko to naredita. To pravico tudi imata, ker je odločitev za ljubezen stvar osebne svobode. Ne moremo zahtevati, da nas ljubita. 

A mi, njihovi odrasli otroci, imamo pravico, da to vidimo in čutimo. Pravico do resnice imamo, a te resnice nam ne morejo razkriti ne starši ne strokovnjaki. To resnico lahko odkrijemo, ko je naše srce dovolj čisto in močno, da vidi v njihovo srce. Čeprav se čudno sliši, smo sposobni začutiti, da nas starši ne ljubijo, šele ko postanemo sposobni ljubiti. Šele takrat lahko jasno zaznavamo tudi v drugih, kdaj resnično ljubijo in kdaj ne.

Seveda imamo tudi pravico, da se pred to veliko bolečino potem zavarujemo in iščemo, kar nas lahko potolaži. A to je šele naslednji korak.

Zakaj se dolgo varamo

Večina staršev svoje odklanjanje zanikuje na najrazličnejše načine, ki lahko njihove sicer odrasle in zrele otroke begajo in slepijo. Če ti starši delajo odraslim otrokom usluge dan in noč, jih finančno podpirajo ali jih hvalijo, zagovarjajo… si lahko sinovi in hčere ustvarijo občutek, da so ljubljeni. To jih usmerja v navezanost na starše in na vztrajne in nezavedne poskuse, da bi dosegli zaupanje, razumevanje in iskrenost. Če si domišljamo, da smo ljubljeni, bomo gojili pričakovanja in upanje in hrepenenje po toplini odnosa, ki »še ni« osrečujoč. Mislimo, da se moramo še malo potruditi, pa bo šlo, in vse boleče občutke porivamo na dno, češ, saj me imajo kljub vsemu radi… Starši imajo vendar radi svoje otroke, kdo nima rad svojih otrok?!!

Kako lahko sploh mislim, da me nimajo zares radi???

Ljubiti, kaj je to?

Ljubiti pomeni odpreti srce in telo za drugega, ga občutiti in ga toplo doživljati kot dragocenost, se zanimati za to, kar čuti, in se na to naravnati, poslušati odprto, z njim deliti svojo resnico, ga občutiti do dna v tem, kar je, predano.

Vsi vemo, da je mogoče spoštovati in ne ljubiti, pomagati in ne ljubiti, delati usluge in ne ljubiti, se žrtvovati in ne ljubiti. A ko gre za naše starše, neradi preverjamo svoje občutke in raje verjamemo, da so njihova dobra dela posledica občutene ljubezni.

A dejanja ne pomenijo ničesar drugega kot to, kar so: dejanja. Kaj je za njimi, je treba šele odprto začutiti in biti pripravljeni, da ne bomo našli ničesar drugega kot skrb, krivdo, čut dolžnosti…

Videti, kar je

Starši navadno na več načinov kažejo, kaj v resnici čutijo do nas. Zaradi pomanjkanja občutene ljubezni bodo na primer vedno našli nov način, da nas prizadenejo v naši potrebi, da bi bili sprejeti, slišani, toplo ljubljeni. To morajo početi, ker je to edini način, da ohranjajo čustveni zid med seboj in odraslim otrokom. Samo za tem zidom se počutijo varne. Če čutijo, da se zid zniža, ga morajo spet dvigniti. Vedno spet nam zato pokažejo (a mi največkrat tega nočemo videti), da hočejo v resnici ločenost, oddaljitev, in da prisrčno vez odklanjajo. Marsikaj bi naredili za nas, le ljubezni in resnici o odnosu se ne bi odprli.

Morda se bojijo, morda sploh ne vedo, kaj čutijo, a dokaze za njihovo življenjsko usmeritev dobimo vsakokrat, ko spet poskusimo ustvariti bližino ali smo mislili, da se je rodil srečni trenutek srečanja. Prej ali slej pa vedno sledi dejanje v starem slogu, ki uveljavlja ločenost. S tem pobijajo in obenem podžigajo naše neuslišano hrepenenje. Če mislimo, da nas ljubijo, a tega le ne znajo pokazati, bomo neutrudno iskali način, kako jim omogočiti, da to ljubezen izrazijo… saj jo gotovo čutijo!!!

Ti mučno nihanje se konča le tedaj, ko globoko uvidimo, da nikoli ne bomo sprejeti, videni, slišani, ljubljeni.

Vse to ne pomeni, da je treba staršem karkoli očitati, njihovo pomoč odklanjati.Ni jim treba zameriti, ker čustveno ne sprejemamo, kar bi radi… Lahko dolgo in iskreno poskušamo, dokler se ne prepričamo, da je zaman, lahko jih spoštujemo, lahko smo hvaležni in skrbni. A bistveno je, da jasno vemo, kaj se res dogaja med nami. Vedeti moramo, kaj prejemamo in česa ne.

Če čutimo, da se ne pretaka topla, zaupna ljubezen, kot jo sicer doživljamo z drugimi ljudmi, ki jih imamo srčno radi, in če obenem vemo, da jim to ljubezen ponujamo, je treba zavestno in odgovorno sprejeti resnico o tem odnosu.

Lahko zaživimo brez tolažilne samoprevare in nenehnih poskusov, da bi od staršev dosegli, česar ne želijo ali ne morejo čutiti.

Samoprevara ima visoko ceno

Naš organizem jasno dojema telesno govorico neljubečih staršev, ki je hladna. Če nočemo čutiti te mrzle resnice, moramo otrpniti. Samoprevara globinsko onesposobi pristno in prosto občutljivost našega telesa. Dokler se silimo čutiti, česar ni, ne bomo občutili ničesar zares: ne staršev, ne sebe, ne svojih otrok in ne partnerja.

Naše srce bo ostajalo tam, v naši nesrečni ljubezni. To je kot graditi hišo za življenje s kom, ki nas ne ljubi, in porabiti ves svoj gradbeni material za projekt, ki pa je samo naš in se nikoli ne konča, saj ga drugu nenehno ovira. Za tiste, ki pa želijo graditi z nami skupni dom, ne ostane veliko.

Vsakokratni poskusi, da bi živeli neuresničljivo bližino, so iluzija, ki se prepogosto nočemo odpovedati. Mnogi odrasli otroci do smrti ne nehajo s tem projektom, ki jim požre vse notranje sile.

Oditi zares

Zapustiti dom in starše je nekaj več kot oditi zdoma.

Poslavljanje izpeljemo počasi: postopoma odkrivamo resnico o odnosu, doživimo obup, nemoč, jezo in sovraštvo, nazadnje pa razumevanje in bolečo razjasnitev: so stvari, ki jih ne moremo dobiti od staršev.

Končno spoznamo: življenje nam ni naklonilo izkušnje ljubljenega otroka. To je težak trenutek.
Ta dokončni korak terja notranjo moč in popolno iskrenost s seboj. In ne zahteva nobenih glasnih izjav pred starši ali pred svetom. Vse to se lahko odigrava v našem srcu in samo tam se lahko osvobodimo. Starše imamo lahko radi, a tisto, kar je treba jasno občutiti, je, da nas oni ne ljubijo, če je to res. Niso krivi, da so taki, in niso se namenoma odpovedali ljubezni do nas, a nimajo pravice zahtevati, da to, kar dajejo, imenujemo in občutimo kot ljubezen.

Ta razjasnitev ima še eno zelo blagodejno posledico: reši nas odvisnosti od avtoritet, ki nam zagotavljajo, da delujejo v naše dobro, pa to ni res. Samo prečiščeno občutenje nam lahko omogoči, da razumemo, kaj avtoriteta čuti do nas in česa ne.

Srce išče naprej

Srce išče ljubezen, ki je žal ni prejelo v domu, kjer se je rodilo, in se obrača drugam. Ko ga potolažimo, bo spet začelo radoživo utripati, čutiti brez zamere in z radostjo vrnjenega zaupanja v svet. Končno dojamemo, da svet ni samo povečava našega rojstnega doma, ampak marsikaj drugega!

Obrnemo se v obzorje, v soljudi… in iščemo, česar smo potrebni. Počasi, dan za dnem bomo odkrili, da nam je težka resnica široko odprla pot do drugih. Iz domače temnice smo stopili na svetlo, s polnim naročjem pripravljenosti. Pomanjkanje lahko zacveti, se razpre in napolni z medenim bogastvom kot cvet, ki še nikoli ni pokazal svoje sredine. Priklicali bomo čebele, ki iščejo sladkost.

Nismo obsojeni na ostajanje v odnosih, kot jih zmorejo naši starši, v njihovi opredelitvi »ljubezni«.
Svet je velik in čaka, da odpremo naročje tistim, ki nas želijo ljubiti… in so že na poti.

(Avtorica članka Alenka Rebula)

Sama bi dodala le tole:
Dokler kot posameznik ne ozavestimo kakšna je naša notranja dinamika, se vrtimo kot v začaranem krogu. Približno enaki odnosi, reakcije, drama… v kolikor je v realnem svetu ni, jo podzavestno (ne da bi se sami tega zavedali), naredimo sami in na koncu si seveda rečemo: »saj sem vedel-a« in pokažemo s prstom na drugega. Edina naša naloga je ozdraviti sebe, kajti sicer delujemo tako kot da smo na »daljincu« in smo vse, le mi nismo. 

Poslušajte sebe, upoštevajte svoje želje, občutke … in radi se imejte, da bo življenje imelo rado vas.

Z ljubeznijo in iz srca, Tjaša

Vir: www.mychi.si