Stari sistem v katerem smo pri nas živeli, po 2 svetovni vojni, nam je nudil nekaj več možnosti, človek kot posameznik ni bil toliko kontroliran, delo, ki ga danes opravlja en človek so opravljali trije ljudje ali pa več, zaščiten kot delavec, se je lahko uprl pa ni zgubil delovnega mesta.

Vendar v njem so vsi, razen redkih izjem švercali, delali na svojo roko še babice so švercale.
To se je enostavno najbolj splačalo. Skoraj vse je bilo pod vplivom tega.
Vsi kot, da so pozabili kaj naj bi bil temelj popolne svobode o kateri se je veliko govorilo-(Katere vrednote je treba imeti zmeraj žive, da jo omogočajo) in zakaj je svoboda v resnici človeku dana.

Nekaj svobode nam je bilo dane zato, da bi brez prisile prostovoljno živeli prav..
Spoznali pa smo in še bomo, kaj se zgodi, če se resnične vrednote uporablja samo kot reklama a živi se drugače.

Če je kdo v tistem času spregovoril o univerzalnih temeljnih vrednotah, zakaj je v resnici bila dana ljudem svoboda, in o tega resničnem namenu, je bil od množice izsmejan, od teh, ki pa jim vse to na kaj je opozarjal ni ugajalo pa preganjan.
Ker pa sistem v katerem večina šverca, ne more obstati je zato tudi propadel.
Z vsem tem smo se začeli prilagajati k navidezno novem sistemu, ki je v bistvu zelo star sistem, ta človeka popolnoma kontrolira, v katerem človek ni več vrednota, gleda se mu pod prste kaj in koliko dela v firmah, celo koliko časa je odsoten, kadar je na stranišču kadar dela.

Torej kakor je bilo v prvem sistemu nevzdržno, kar povzroči zloraba svobode, tako je tudi v drugem sistemu nevzdržno, kjer skoraj ni več nobene svobode in v katerem je človek izkoriščen do konca.
Še besede se ne sme izreči nadrejenemu čeprav ti naredi krivico, pa si že na cesti.
Ljudem in človeštvu je v resnici zelo težko pomagati, saj človek ko ima svobodo jo nesramno zlorablja, ko pa mu je svoboda odvzeta, je pa tako ali tako zaradi tega velik revež.
Kaj to povzroči?

Nedvoumno zaradi tega nastanejo mnoge nepoštenosti, kar povzroči, da zakoni postajajo vse ostrejši, ter človeštvo zaradi tega vse bolj železno, vodeno, in je človek pošten in človeški zaradi prisile, ne pa iz lastne ljubeče biti.
Brez tega, glede na to, da je to najosnovnejše za vsako sobivanje, pa postanejo ljudje suhoparni nečloveški in človeštvo še bolj zboli.

Upam pa, da je veliko ljudi, ki so se iz teh dveh sistemov naučili bistvenega, kajti to je v vsem tem edino smiselno.
Česa naj bi se človek v teh dveh različnih sistemih naučil in kakšen kot človek naj bi postal, da bo pripravljen za resnično svobodo.
Poštenja.
-Temeljnega poštenja-
Da, je pošten in živi prav, četudi mu ne grozi nobena kazen, da ne naredi krivice tudi, če nikdar ne bi odgovarjal za to.

Da, kadar mu nekdo stori krivico ne ravna iz jeze in sovraštva, ampak prav in v soglasju z zakonom brezpogojne ljubezni v lastnem srcu,
ki sicer dovoli, da ta, ki je napačen doživi posledice svojih napačnosti, zato, da to spozna in zaradi lastnega trpljenja odpravi vzroke svojih napak.

Človek prav ravna takrat, ko četudi oškodovan kadar se mu zgodi krivica, ostane v brezpogojni ljubezni in zakona brezpogojne ljubezni ne prilagodi zaradi sovraštva sebi, ko tudi človeku, ki dela krivico zaradi pristranske ljubezni ne odvzame trpljenja vendar mu tudi ne povzroči trpljenja več kot si ga zasluži, le s tem se naredil resnično dobro..

Tak človek ni pošten samo takrat kadar ga kdo gleda, temveč povsod in zmeraj.
Kdor pa ni tak, lahko pripleza celo na vrh denarnega Mont Everesta in ko zadovoljen s svojimi dosežki svobodno v nebo steguje svoje roke, brez popolne poštenosti brezpogojne ljubezni, je pač tako da ne more žeti resnične svobode in sreče.

Vendar ne bo nehal hrepeneti po tem, četudi bo temu obrnil hrbet ga bodo kratkotrajne radosti tako mučile, da bo vedno znova zahrepenel po tem.
Ker je bit resnične svobode večna in bolj resnična, kakor vse ostalo, si lahko predstavljate posledice, ki vsakega čakajo, ki temu obrne hrbet in ne dovoli razvoja.
Vse kar je s takim načinom življenja pridobljeno je prej kot slej v bolečinah izgubljeno.
Velikokrat so celo bolezni pravični sodniki, kajti kaj vse na zemlji dovolimo, samo da je nam »dobro« in zaradi tega zamižimo pred resnično lastno poklicanostjo.
Težko pa nam je, ko vsako tako navidezno radost moramo plačati z nevzdržnim trpljenjem.
Človek je zmeraj in bo vedno znova postavljen pred odločitev ali bo živel k navidezni in ukradeni začasni svobodi in sreči v kateri in s katero bo z svojo lastno zvitostjo propadel..
Ali pa k resnični svobodi in sreči.

To je tisto novo, ki bi se naj zgodilo v nas h kateremu nas opozarja vsako novo leto.
Od nas je odvisno ali bo ostalo vse po starem in se bo ob koncu samo dopisalo nadaljevanje starega in napačnega ali pa bomo na novi osnovi brezpogojne ljubezni, doživeli resničen nov začetek h kateremu nas je povabilo novo leto.

Da bi za mnoge novo leto v katero smo vstopili bilo zares novo, saj ob pravih odločitvah v brezpogojni ljubezni vse to premorete.
Ali veste, da ob pravi uporabi sil, so tudi najšibkejši postali nepremagljivi.
Ob nepravi uporabi sil, pa je vsaka moč šibkost v kateri se propade.
Izbira in naša naravnanost sta zmeraj odločujoča.
To je tako enostavno napisano, da še otrok lahko doume kaj je prav.

Vso srečo!