Jesen,
voha se, čuti se v zraku,
mehka, dišeča.
Prikradla se je kot starka,
tiho,
neslišno,
vsa odeta v škrlat in zlato.

Topli sončni žarki,
ki prijetno božajo tvojo bledo kožo,
kožo na kateri ni več sledi poletja.
Sprehajanje po gozdu
nabiranje kostanja in gob.
Iskriv smeh ob pogledu na jurčka.
Oko, ki je pijano od barvitosti narave.


Vonj pečenega kostanja,
njegov pusti sladki okus.
Ugriz v kislo jabolko,
njegov sok, ki se topi v ustih
in teče po grlu.
Vonj tlečega lesa,
ki te predrami v jesensko jutro.
Spomin na prve še nedolžne šolske dneve,
ko sedimo v kavarni,
ter zamišljeni gledamo paro,
ki se zvija iz skodelice vročega čaja.
Smeh in pogovori ob kavi,
ki odkrijejo vse skrivnosti tega sveta.
Lahen, mrzel jesenski dež,
ki si utira pot po tvoji koži,
ki ti napne vse mišice,
vzbudi vse tvoje čute.
Dež, ki vse mrke obraze umije,
in pusti občutek nežnosti, mehkobe
in vonj,
ki ga ne moreš zgrešiti.
Modrosti starca, ki se spominja svoje mladosti.
Jutranja rosa,
ki te požgečka po bosem stopalu,
drobne kapljice, ki so kot biseri,
se prilepijo nate.
Slana, kot bi se ves svet
čez noč sestavil iz drobnih ogledalc.
Lastovke, ki zapuste svoja gnezda,
kod bi vedele, kot bi čutile,

Vse to bi si čopič želel ujeti na papir,
a kaj ko je roka preveč okorna.
Ker papir ne pozna veselja,
ker ne gleda s srcem.
Vse to bi si nota želela strniti v pesem,
To bi rada posnela kamera,
vse to bi rada zapisala tubi knjiga.

Toda prišel bo veter,
prišel bo mraz,
padla bo prva snežinka.
Prišla bo zima.
S svojo mrzlo belo odejo bo odela svet.
Skrila drevesa,
pokrila ceste,
vzela jesen.
Zima,
kot volk pustošila,
kot puščava skrila.
Pustila bo slutnjo, kod da nič ni.
Toda lastovke se bodo vrnile,
zvončki bodo pokukali izpod odeje,
drevesa se bodo otresla snega.
In nova pomlad pride
in novo življenje se rodi.