Vsaka naša misel odraža trenutno stanje našega uma in njegove povezave z višjimi sferami zavedanja. Vse kar um pričakuje je le ena izmed možnosti tistega kar bi se lahko zgodilo, ki pa je pogosto neresnična; čistost naše povezave z absolutno resnico je tista, ki definira kako gledamo na vse te možnosti in katera od njih se bo uresničila.

Bolj se naš pogled na svet bliža čisti, univerzalni resnici, bolj se dviga naše zavedanje o tem kaj in kako se dogaja v svetu, predvsem pa se utrjuje vera, da je možno čisto vse in da se lahko materializira katerakoli od možnosti, ki so na razpolago. Ob tem pa mora biti prisotna velika stopnja zaupanja, da se vse dogaja po božanskem redu in da se bo materializirala ravno tista možnost, ki je najboljša za nas. Potem pa je le še potrebno slediti notranjemu glasu.

Stvari v vesolju so urejene na način, da služijo druga drugi. Energija se usmeri v smer kamor kaže naša misel in začne zgoščevati materijo v stvari in dogodke, ki bodo podprli materializacijo tistega, kar je v naše najvišje dobro z vidika univerzalne resnice. In ker energija sledi misli je ravno misel tista, ki usmerja materializacijo dogodka, ki nas bo podprl v naši duhovni rasti.

Višje je naše zavedanje o univerzalni resnici, višja je stopnja zaupanja, da se vse kar se zgodi, zgodi z razlogom, ki podpira našo duhovno rast. Ni nam potrebno skrbeti za nič, čisto nič, razen za to, da smo usklajeni z najvišjo univerzalno resnico in, da postanemo ta resnica sama, kajti bolj smo usklajeni s to univerzalno resnico, bolj tudi delujemo iz vzgibov, da jo izražamo na vseh nivojih.

Izražamo jo s prefinjenostjo in tankočutnostjo ne glede na zunanje situacije. Trdno verjamemo, da je to kar govorimo in počnemo prav, saj nas vodi glas srca oz. intuicija, ki nam daje navodila kdaj in kaj je potrebno storiti. Seveda je enačba popolnoma recipročna, kar z drugimi besedami pomeni, da moramo misliti in delovati popolnoma usklajeno, kajti tisti trenutek, ko se začne razhajanje v misli in dejanju, se začne nižati višina našega zavedanja o univerzalni resnici, saj tako ali tako na nekem nivoju ne verjamemo vanjo.

Pri tem nas lahko velikokrat zavedejo pričakovanja našega uma, ki si že vnaprej izbere možnost, ki bi se naj materializirala. Le-ta je lahko dobra ali slaba za naš um, kar je pač odvisno od naših življenjskih izkušenj, ki smo jih preživeli tekom mnogih življenjskih obdobij takšnega ali drugačnega utelešenja kjerkoli.

Nezaupanje v božanski red in resnico ter vnaprej izbrana možnost znižujeta nivo zavesti, hkrati pa veliko povesta o pripravljenosti posameznika za duhovno rast, seveda pa tudi v veliko primerih, mnogokrat že na prvi pogled, zakaj se mu dogajajo stvari in dogodki v življenju, kot se pač mu.

Bolezni, nesreče, ipd. ravno tako kot uspeh, sreča, radost… so odraz voljnosti sprejeti oz. nesprejeti višje vodstvo in početi v življenju stvari na način, ki je za naše najvišje dobro.

Tako preprosto je to. V življenju je zelo pomembno početi tiste stvari, v katere nas usmeri naš notranji glas oz. glas srca in ne tistih, v katere nas usmerja naš um, saj takrat sledimo glasu življenja, ki iz enačbe ne izključi čisto nikogar in ničesar ter podpira čisto vse.

Življenje je pripravilo pot do razsvetljenja čisto za vse ljudi, vendar pa morajo za to možnost storiti tudi kaj sami. In vse kar je potrebno storiti je, da prepoznajo in sprejmejo univerzalno resnico o življenju, hkrati pa seveda v popolnosti delujejo v skladu z njo oz. z drugimi besedami povedano, podati se morajo na pot duhovne rasti, se spreminjati in delovati iz svoje spremembe ter podpirati življenje kot celoto pri njegovem razvoju; vsak na svoj način, vsak s svojim individualnim prispevkom.

www.tomazflegar.si