Uvod
V tem trenutnem obdobju prepirov in sovraštva, vam bo ta knjižica, ki je pred vami, dala večno dobrobit, saj podaja božanski življenjepis in nauke najbolj milostnega Vsevišnjega Gospoda Šri Čejtanja Mahaprabhuja.

Avtor knjige, Šrila Bhaktivinod Thakur, je bil velika duhovna osebnost in začetnik sedanjega gibanja Šri Čejtanja Mahaprabhujeve Univerzalne Ljubezni. Rojen je bil leta 1838 v vasi Ula, v okrožju Nadije, v zahodni Bengaliji in v tem svetu živel 76 let. V očeh vernikov je bil najintimnejši družabnik Boga, ki prebiva v duhovnem svetu (Golok) in ki je sedaj sestopil v ta svet, da bi izpolnil Božje navodilo podarjanja transcendentalne božanske ljubezni – najvišje sreče vsem.

V prvem delu svojega življenja je igral vlogo idealnega vernika v družinskem stanu, v drugem pa vlogo idealnega meniha, popolnoma posvečenega ljubečemu služenju Boga. Splošna javnost ga je skozi svoje materialne oči videla kot zelo sposobnega uglednega člana Bengalske pokrajinske civilne službe in Azijske kraljeve družbe Velike Britanije in Irske.

Po odhodu Gospoda Šri Čejtanja Mahaprabhuja, njegovih spremljevalcev in njihovih takojšnjih naslednikov, se je na duhovno obzorje tega sveta ponovno spustila tema in prekrila ljudi. Kult čiste ljubezni Šri Čejtanja Mahaprabhuja je bil napačno predstavljen in pojavila so se različna sektaška mnenja, ki so kvarila ugled Mahaprabhujevih naukov. Ko je najbolj milostni Vsevišnji Gospod Šri Čejtanja Mahaprabhu videl tako žalostno stanje ljudi, je iz svojega sočutja v ta svet ponovno poslal svojega človeka, Šrila Bhaktivinod Thakurja, da bi odrešil ljudi iz teme in jim pokazal dejansko pot blaženosti ali čiste ljubezni. Šrila Bhaktivinod Thakurjev doprinos človeštvu, za dosego najvišjega duhovnega napredka, je ogromen. V enem samem življenju je napisal več kot sto knjig v bengalščini, sanskrtu, perzijščini, urduju in angleščini, s tako natančnostjo in čistostjo misli, da je naravnost čudovito in kar redko najdemo še kje drugje. Šrila Bhakti Sidhanta Sarasvati Gosvami Thakur, ki se je v tem svetu pojavil kot njegov naslednik in ustanovil svetovni Šri Čejtanja Math in Šri Goudija Math organizaciji, je dejansko prevzel začeto nalogo Šrila Bhaktivinod Thakurja in v neustrašnem duhu razširil nauk Gospoda Čejtanje po celem svetu. Po njem to nalogo nadaljujejo njegovi učenci.

Šri Čejtanja Mahaprabhu – Njegovo življenje in nauki

Čejtanja Mahaprabhu se je rodil v vasi Majapur v Nadiji tik po sončnem zahodu 23. phalguna 1407 šaka ere, oziroma 18. februarja 1486 po našem štetju. Ob njegovem rojstvu je bil lunin mrk in meščani so, kot je bilo ob takih priložnostih v navadi, opravljali obredno kopel v reki Bhagirathi (Gangi), glasno vzklikajoč Haribol. Čejtanjeva starša – oče Džaganatha Mišra, reven vedski brahman in mati Šači Devi, vzor dobre žene – sta oba izhajala iz brahmanskih družin iz Silheta.

Mahaprabhu je bil prelep otrok in gospe iz mesta so ga prišle obiskat z darili. Pandit Nilambar Čakravarti, sloveč astrolog in Čejtanjev ded po materini strani, je napovedal, da bo otrok sčasoma postal velika osebnost in mu je zato dal ime Višvambhar (vzdrževalec sveta). Gospe iz sosedstva so mu zaradi zlate polti nadele ime Goura Hari, mati pa ga je klicala Nimaj, zavoljo drevesa nim, blizu katerega se je rodil. Ker je bil otrok tako lep, so vsi radostno vsak dan obiskovali njegove starše, da so ga lahko gledali. Ko je odraščal, je postal svojeglav in razposajen deček. Po petem letu je bil sprejet v pathšalo (šolo), kjer se je v zelo kratkem času z lahkoto naučil bengalščine.

Večina Čejtanjevih življenjepiscev-sodobnikov omenja nekatere anekdote, ki so preprosti zapisi njegovih zgodnjih čudežev. Kot dojenček je v materinem naročju večkrat neutolažljivo jokal in je prenehal šele, ko so sosede in njegova mati začele vzklikati Haribol (poj sveto ime Boga - Hari). Zato so vsi ljudje v hiši nenehno izgovarjali Haribol, kar je napovedovalo junakovo bodoče poslanstvo.

Ko mu je mati nekoč dala slaščice, je namesto hrane začel jesti zemljo. Ko ga je mati vprašala, zakaj to počne, je odvrnil, da so slaščice v resnici le preobražena zemlja in da lahko zato jé tudi zemljo. Mati, ki je bila tudi soproga pandita (učenjaka) je pojasnila, da je vsaka stvar v določenem stanju prilagojena določenemu namenu. Zemljo v obliki vrča lahko uporabimo kot posodo za vodo, v obliki opeke pa je ne moremo uporabiti na ta način. Zemljo v obliki slaščic lahko torej uporabljamo kot hrano, zemljo v njenih drugih oblikah pa ne. Tako je fanta prepričala; priznal je, da je bil nespameten, ker je jedel zemljo in obljubil, da tega ne bo več počel.

V Čejtanjevi hiši so nekoč gostili brahmana (duhovnika), ki je bil na romanju. Ko je ta skuhal hrano in jo začel z molitvami darovati Krišni, je fant prišel tja in pojedel skuhani riž. Brahman, osupel nad dečkovim dejanjem, je na prošnjo Džaganatha Mišre hrano pripravil še enkrat.  Medtem, ko je Brahman v meditaciji Krišni daroval skuhan riž, ga je deček zopet pojedel. Brahmana so pregovorili, da ga skuha še tretjič. Tokrat so vsi stanovalci v hiši že zaspali, nakar se je fant popotniku razkril kot sam Krišna in ga blagoslovil. Tedaj je Brahmana preplavil duhovni zanos, saj se je pred njim pojavil objekt njegovega čaščenja.

Nekoč sta dva tatova dečka na skrivaj odnesla z domačega praga, da bi izmaknila njegov nakit. Na poti sta mu v zameno ponudila slaščice, takrat pa je fant uporabil svojo iluzorno energijo in tatova zapeljal nazaj proti svoji hiši. V strahu, da ju ne bi razkrinkali, sta tatova fanta pri priči izpustila in pobegnila.

Naslednje omenjeno fantovo čudežno delo je bilo, ko je od Hiranje in Džagadiša zahteval in tudi dobil vse žrtvene darove, ki sta jih zbrala za čaščenje Krišne na sveti dan Ekadaši. Ko je bil star samo štiri leta, je sédel na odvržene kuhinjske lonce, ki jih je njegova mati imela za nesvete. Materi je pojasnil, da ne more biti govora o svetosti ali nesvetosti glinenih loncev, odvrženih po kuhanju. Te anekdote opisujejo njegovo nežno dobo do petega leta.

V osmem letu je bil sprejet v tol (šolo) Gangadasa Pandita v Ganganagarju (blizu Majapurja), kjer je v dveh letih obvladal sanskrtsko slovnico in retoriko. Po tem se je samoizobraževal v domači hiši, kjer je našel vse pomembne knjige – last njegovega očeta, ki je bil prav tako pandit. Kot je videti,  je sam zase študiral smriti (vedske obrede in predpise) in njajo (logiko), v katerih je tekmoval s prijatelji, ki so tedaj študirali pod vodstvom znamenitega Pandita Raghunatha Širomanija.
Pri desetih letih je bil Čejtanja že pravi učenjak v slovnici, retoriki, smritiju in njaji.  Po tem je njegov starejši brat Višvarup odšel od doma in stopil v ašram sanjasija (stan meniha). Čejtanja je, čeprav še zelo mlad fant, potolažil svoja starša rekoč, da ju bo služil v zadovoljstvo Boga. Takoj po tem je njegov oče zapustil smrtni svet. Ovdovela Šači Devi je bila skrajno ožaloščena, vendar jo je vedno zadovoljni Mahaprabhu potolažil.

Pri štirinajstih ali petnajstih letih se je oženil z Lakšmi Devi, hčerjo Valabha Ačarije, ki je bil prav tako iz Nadije. Čejtanja je tedaj veljal za enega najboljših učenjakov v Nadiji, ki je tudi sicer slovela kot sedež filozofov njaje in učenjakov sanskrta. Vsi smarta panditi in tudi naijajiki so se bali postaviti se mu po robu v literarnih razpravah. Kot poročen človek je odšel v Vzhodno Bengalijo ob reki Padmi, da bi si pridobil premoženje. Tam je pokazal svojo učenost ter zbral precejšnjo vsoto denarja.

V tem času je v presledkih oznanjal vajšnavizem. Tapana Mišro je poučil o načelih vajšnavizma in mu naročil, naj odide živet v Benares. Ko je bil v Vzhodni Bengaliji, je njegova žena Lakšmi Devi zaradi pika kače odšla s tega sveta. Ob vrnitvi domov je našel žalujočo mater in jo pomiril, ko jo je poučil o negotovosti človeških odnosov. Na njeno prošnjo se je oženil z Višnuprijo, hčerjo dvornega pandita Sanatana Mišre.

Ko se je vrnil iz pravasa (začasnega bivanja drugje), so se mu pridružili njegovi tovariši. Sedaj je bil že tako priznan, da je užival sloves najboljšega pandita v Nadiji. Takrat je Kešav Mišra iz Kašmirja, ki se je poimenoval veliki digvidžaji (zmagovalec vseh smeri) prišel v Nadijo, da bi razpravljal s tamkajšnjimi panditi. Profesorji šol v Nadiji so v strahu pred »zmagovalnim panditom« zapustili mesto, pod pretvezo, da so bili povabljeni nekam drugam. Kešav se je srečal z Mahaprabhujem pri Barokona-ghatu v Majapurju, a ga je fant po kratki diskusiji porazil, tako da je moral v ponižanju oditi. Nimaj Pandit je bil sedaj najpomembnejši pandit svojega časa.

SE NADALJUJE

Naslov v izvirniku : Sree Chaitanya Mahaprabhu – His Life and Precepts
Avtor : Šrila Bhaktivinod Thakur
Prevod in izdaja : Društvo GOKUL (Globalna Organizacija Krišnačejtanjeve Univerzalne Ljubezni)
Kontakt : Društvo Gokul, Ponova vas 4c, 1290 Grosuplje
Internet : www.gokul.si, www.sreecgmath.org
Email : madan_gopal_das@yahoo.com, tungavidya_dasi@yahoo.com
Gsm : 041 787471