Piše: mag. Agata Kopač v novi številki Karme plus

Danes se zelo veliko govori o nedelovanju pravne države in sistemu, ki naj bi že razpadal. Pri tem se izjemno malo govori o temeljih današnjega sistema in človekovi pravi naravi. Tu namreč najdemo prave vzroke za težave posameznika in sistema, hkrati pa se nam nakažejo tudi rešitve.

S tem namenom bomo v spodnjih odstavkih ozavestili princip delovanja vrednot kot prvin družbe in se poglobili v osnove delovanja človeka. Pogledali bomo funkcioniranje današnjega sistema in zakaj prinaša večno nesrečo, vojne in trpljenje. Na koncu pa bomo nakazali, kaj lahko naredimo, da pridemo do sistema, ki bo vsakomur omogočil srečo, in kako sr(e)čna evolucija pomaga do sreče posamezniku in družbi že danes.

Zakaj današnji družbeni sistem preprečuje večini prebivalstva, da bi zaživel v sreči

Sistem, v katerega smo vpeti zadnja tisočletja, ne temelji na védenju, da je vse, kar obstaja, iz univerzalne zavesti. Slednja, imenovana tudi kozmična zavest, tao, v sanskrtu akaša, je namreč osnova vsega. Poznajo jo v vseh kulturah in je vse, kar je, ves potencial, vse zakonitosti, vsa substanca, je neskončno polje informacij. Kvantni fiziki ji rečejo tudi univerzalno informacijsko polje. Pri čemer naj bi bilo to polje nelokalno in holografsko. Vsak del polja naj bi bil povezan z drugimi deli in vsak del naj bi v manjšem merilu odseval celoto. Univerzalna zavest tvori nekakšno matrico, v kateri so vse možnosti že predvidene. Posameznik pa doživlja tisto realnost, v katero usmerja največ življenjske energije, kar se manifestira v vsem, kar se mu v življenju dogaja.
Podobno je tudi ves materialni svet sestavljen iz zavesti, ki se je zaradi določenega namena zgostila v energijo in nato v materijo. Današnji sistem pa ne upošteva tega, da je človek del univerzalne zavesti. Da smo v zavesti vsi eno. Čeprav je v preteklosti tako rekoč večina kultur in religij poznala reinkarnacijo in se je človek zavedal, da je več kot samo fizično telo.

Poleg nepoznavanja prave narave te realnosti je druga težava današnjega sistema v tem, da temelji na dualnosti. Slednja, torej stalno deljenje na dobro in zlo, je inherentna zavesti današnjega človeka, pa tudi današnjemu sistemu, ki jo podpira. Danes je vse dobro in slabo, črno in belo. To pa ustvarja vrednote, pri čemer nam je nekaj bolj vredno oziroma nam več pomeni kot drugo. Tako stalno živimo v strahu, da ne bomo prišli do tega, kar nam je vredno, stalno se bojimo izgubiti tisto, kar nam je vredno. V to igro življenja v strahovih in stremljenja k tistemu, kar nam je vredno, smo vpeti vse od svojega rojstva, saj se ta princip začne že takoj ob našem utelešenju, ko se ustrašimo za obstoj svojega telesa. Zaradi indoktrinacije ter velikega vpliva medijev in politike, ki sta polna zastraševanja, pa se takšno razmišljanje in občutenje samo še krepi. Sčasoma se vse manj zavedamo, da smo vsak trenutek podvrženi kopici strahov, ki nas oddaljujejo od lastne sreče in notranjega miru. Tako človek ne živi v skladu s sabo, s svojim bistvom, zato ne uresniči vseh svojih potencialov. S tem pa tudi sreče ne more najti. Počne, kar mora (iz strahu), in ne, kar si želi. To vladajočim seveda ustreza, saj je s prestrašenimi podložniki lažje manipulirati in zato tudi nimajo želje po spremembi sistema.

Današnji sistem človeku tako ne omogoča, da bi uporabil vse svoje potenciale, saj se ne zaveda, da je kot del zavesti zavestni kreator vsega. Misli, da je samo fizično bitje, ki nima vpliva na svoje življenje in da je okolica tista, ki upravlja z njim. Poleg tega v trenutku, ko človek deluje iz strahu, ne pa v skladu s sabo, s svojim notranjim bistvom, s srcem, deluje v disharmoniji z vsem. Tako ustvarja neravnovesje zase in za druge. V zavesti smo namreč eno. Na kratek rok lahko ego, ki ga poganjajo strahovi, sicer prinese velike uspehe in evforijo, a na dolgi rok se vedno izkaže, da je ustvaril neravnovesje, težave in trpljenje. Današnji sistem tako ne omogoča posamezniku, da bi bil v vsakem trenutku srečen, s tem pa tudi družba ne more biti srečna.

Kaj je potrebno narediti, da bi lahko vsi zaživeli v srečni družbi

Kakšen bo videti novi sistem, še ne vemo, ker še nismo na tej stopnji zavesti, da bi to lahko vedeli. Ga bomo pa zagotovo zgradili s spremenjeno stopnjo zavesti, z drugačnim načinom razmišljanja. Ali kot je rekel Einstein: "Nobenega problema ni mogoče rešiti na isti stopnji zavesti, kot je bil ustvarjen."

In kako spremeniti to zavest? Kot prvo moramo spoznati, kdo v resnici smo. Če želimo torej ustvariti sistem, ki ne bo končal v monopolu peščice posameznikov in revščini večine ter bo dolgoročno omogočal vsem, da bi lahko bili srečni, moramo najprej ozavestiti, da smo zavestna bitja. Da nismo le iz mesa in krvi. Poleg tega pa se moramo zavestno lotiti odstranjevanja svojih strahov in pričeti slediti srcu, s tem pa dvigniti nad omejenost dualnosti.

Bolj ko uspemo živeti iz srca, torej bolj ko vsak trenutek izbiramo v skladu s srčnimi željami, manj živimo v svetu, kjer se bojujeta slabo in dobro ter vse bolj živimo v enosti, v svetu, ki ne pozna dualnosti. Le-ta izgine, ko se z njo nehamo ukvarjati. Svet je še vedno tak, kot je. Drevo ostane drevo. Miza ostane miza. Samo ne ločimo več okolice na slabo in dobro in njune nianse, ampak samo gremo za srcem, za tistim, kar nas srčno pritegne. Ko ne živimo v strahu, se ne bojimo, kaj bo, pa tudi s preteklostjo se ne ukvarjamo iz strahu, ampak živimo v sedanjem trenutku, mirni in srečni. Vse se zgodi ob pravem času in na način, ki nas osrečuje. Brez stresa in skrbi. Razsvetljeni ljudje temu pravijo sinhronost. To ni svet iluzij. To je svet, ki ga bodo naši bodoči rodovi živeli. Naša naloga pa je, da začnemo ta svet ustvarjati. Korak za korakom. Odstraniti moramo strah za strahom in vse bližje sebi bomo in s tem bolj srečni.

Ko začnemo delovati iz srca in ne delujemo iz strahov ter se zavedamo, da smo del zavesti in s tem kreatorji svojega življenja, avtomatično ne podpiramo več obstoječega sistema. Postajamo pa zato vse bolj srečni. To je proces sr(e)čne evolucije. Ne bo nas namreč rešila nobena revolucija, ampak le postopna sr(e)čna evolucija.
Kako bo ta proces potekal, kakšen bo videti? Tako da na primer ne bomo kupili novega avta, zato ker nas je strah, da se nam bodo sodelavci smejali, da imamo star avto. Ampak bomo za ta denar družino peljali na izlet in bomo izjemno srečni z obojim. Ko nas bo to počelo več, družba ne bo več podpirala starega, nepravičnega sistema. Le-ta se bo tako ali drugače spremenil v nekaj drugega – v neki novi sistem.

Da bo posameznik naredil preskok v zavesti in ustvaril srečno družbo, bo preteklo še nekaj vode. V vmesnem času pa je čas za sr(e)čno evolucijo, proces, kjer bomo z odstranjevanjem svojih strahov in s prizadevanjem delovati iz srca začeli ustvarjati lastno srečo in temelje novega sistema ter sr(e)čne družbe.