Prav lepi so bili časi, ko je še živela sreča.
Njeno ime je bilo nekaj prav posebnega ...
Kot princeska je vsak dan spokojno počivala v očetovem naročju ...
Njeno življenje je potekalo v miru in harmoniji, dokler si ni nekega dne, kar iznenada, zaželela spoznati meje svoje veličine. Oče se ji je nasmehnil in dejal:
»Draga moja, ti nimaš nobenih meja, saj si vendar moja hči!«
Princeska pa je vztrajala pri svojem. Na vsak način je hotela vedeti, do kod seže njena veličina. Oče se je zamislil in po premisleku dejal:
»Ne morem ti povedati kaj si in še manj kaj o tvoji veličini. Toda ker vztrajaš in si moja edina hči, ti lahko pomagam le tako, da spoznaš samo - kaj nisi.«
»Čudovito!« je veselo vzkliknila mala princeska, »ti si najboljši očka, kar jih poznam!«
»No, le počasi, morda ne boš vedno tako mislila ...«
»Tak, povej že enkrat, komaj čakam ...,« je bila nestrpna princeska.
»Le ena pot je, in sicer: Karkoli si boš od sedaj naprej zaželela, bo v tebi rodilo spoznanje – kaj v resnici nisi. A v tebi se bo pojavil tudi nemir, ki bo trajal tako dolgo, dokler te svoje podobe ne boš v celoti preprosto – pojedla. To bo tudi tvoja edina hrana na poti. Ali te še vedno mika?«
»Seveda oče, kar brez skrbi bodi zame, se bom že znašla.«
»Potem pa srečno, otrok moj!«
»Srečno oče!«
Z veseljem in navdušenjem je pristopila k svojemu prvemu delu. Ko je zadovoljna izdelala svojo prvo podobo in prvič spoznala – kaj sama ni, se je v njej kmalu pojavil dotlej neznan občutek lakote, a se je spomnila očetovega nasveta in pojedla ustvarjeno. Ponovno je bila srečna. Nemirni duh pa jo je vodil naprej, od izkušnje do izkušnje ...
Kmalu je postala prava umetnica in njene stvaritve so ji bile tako všeč, da si jih je nekaj na vsak način hotela ohraniti za spomin. In jih tudi je. A začela je pozabljati nase in kot lastna senca jo je pričel spremljati nemir. Postajala je vse bolj lačna ...
V delu in zabavi je iskala svojo uteho. Novi upi, da bo našla izgubljeno, so ji dajali polet za še višje podvige, a iskanega žal ni več našla ...
Breme spomina je postajalo veliko in lakota je pritiskala ...
Nekega dne ji je ostala le še ena želja. Iz nje je privrel na dan klic:
»Oče, oče! Pomagaj mi!«
In glas odgovori: »Zakaj mi ne zaupaš?«
Presunilo jo je. V trenutku je vedela, kaj storiti. Pojedla je vse, tudi svoje najljubše stvari in na koncu še – samo sebe. Vse je izginilo ...
A že naslednji hip je nasmejana odprla oči v očetovem naročju.
Pomežiknil ji je in dejal: »Sedaj veš, kdo si ...«
»Da, sedaj vem vse.«
… ime ji je bilo – tako kot tebi.
Danilo Ogrinc |