Vsi poznamo pregovor; »Ne odlašaj na jutri, kar lahko storiš danes«
vendar doslej nisem spoznal še nikogar, ki ne bi določenih pomembnih stvari prelagal na jutri.
Večina od nas tudi pozna angleški pregovor;
»Tomorow never comes« »Jutri nikoli ne pride« vendar kdo ne živi v iluziji, da bo jutrišnji dan boljši od današnjega?

Že večkrat sem v svojih prispevkih navedel staro indijsko modrost, ki pravi; »Živi današnji dan kot tvoj zadnji dan« in vendar je vsak od nas prepričan, da današnji dan ni naš zadnji in da jih bo še mnogo in da bodo naslednji uspešnejši in za nas bolj srečni.
Pa naj ponovim še eno staro indijsko modrost, ki pravi;
"Ves ta zunanji svet samo refleksija tvojega notranjega sveta".
O.K končno smo prišli do bistva sreče v tukaj in zdaj.

Če je refleksija tvojega notranjega sveta vsak dan ista in se prav nič ne spreminja ali verjameš, da boš kdajkoli lahko prišel do stanja zavesti sreče v tukaj in zdaj?
Zelo malo ljudi poznam, ki izhajajo iz Sokratove misli; "Vem, da nič ne vem«.
Kajti večina zase misli, da veliko ve, da so zase najbolj pametni in ne rabijo kogarkoli, da jim soli pamet.
In vendar moraš priznati, da o stvari, ki je zate najbolj pomembna, to pa je ravno tale dih, ki si ga zdajle vdihni(a) ne veš nič.
In ravno na ta dih, ki si ga zdajle vdihnil(a) je pripeto tvoje telo, so pripeti tvoji čuti in so pripete tvoje misli,
Ravno tale dih, ki ga zdajle vdihuješ je najpomembnejša stvar tvojega življenja, ne glede na to, koliko se tega zavedaš, ali ne.
Na svojih predavanjih dostikrat vprašam slušatelje, naj dvignejo roko tisti, ki so se skozi dan zavestno spominjali svojega diha in običajno prav nihče ne dvigne roke.
Vidiš prav vse je zate pomembnejše, kot najpomembnejša stvar tvojega življenja, prav tale dih, dih na katerega je pripeta vsa ta sreča v tukaj in zdaj.
No ja si večina reče, se bom pa več spominjal tega diha in seveda kaj hitro spet pozabijo na najpomembnejšo stvar njihovega življenja.
Tisti malo bolj modri, ki izhajajo iz Sokratove misli; »Vem, da nič ne vem« pa se vprašajo, ali morda obstaja kak način, kako se lahko spominjam vsakega svojega diha, na katerega je pripeta vsa moja sreča v tukaj in zdaj?
Seveda obstaja, pa še kako obstaja, vedno je obstajala in vedno obstajala tudi bo.
Za kaj takega pa je potrebna posebna vrsta tvoje ponižnosti,
pa ne pred mano, ali drugimi ljudmi,
ampak v tej vrsti ponižnosti se mora tvoj ego naučiti klanjati se tvojemu dihu.
To pa res ni lahko, kajti tu v večini primerov nastopi tvoj lažni ponos, ki se noče klanjati ničemur.
(Tu se običajno spomnim komentarja nekoga, ki rad napiše; "Stojči spet utruja z dihom") ;)
In v takem primeru spet obvelja tisti stari pregovor iz SP, ki pravi;
"Posmehljivec ne mara tega, ki ga opominja, zato ne hodi k modrim" (Pregovori 15:12)

Stoyan Svet