Srce ni samo fiziološka črpalka
SPREMEMBA V SRCU SPREMENI VSE

Medtem ko srce predstavlja zelo pomembno črpalko v našem organizmu, je zanimivo, da ga je v zadnjih 300 letih večina zahodnih znanstvenikov, po njihovem prepričanju, definirala »samo« kot črpalko za kri.

Iz zgodovine je namreč znano, da je skoraj vsaka kultura na svetu pripisovala srcu veliko večjo vlogo v človeškem sistemu in so ga povezovali z izvirom modrosti, poduhovljenosti in čustev.

Raziskave, ki potekajo nekaj zadnjih desetletij, pa so začele dokazovati, da so lahko ta zgodovinska pripisovanja srcu veliko več, kot samo metaforična. Ta raziskovanja so vodila znanstvenike, da še enkrat preučijo in razširijo razumevanje čudovite vloge srca na naše delovanje.

Tako so na novem področju nevro-kardiologije znanstveniki odkrili, da srce predstavlja resnično inteligentni sistem:

1. srce je sestavljeno iz lastne mreže živcev, ki je tako prefinjena, da si zasluži ime »srčni možgani«. Ta mreža vsebuje več kot 40.000 živčnih celih, in ravno ti »majhni možgani« dajo srcu sposobnost, da neodvisno in samostojno čuti, obdeluje informacije, sprejema odločitve in ima tudi zmožnost učenja in pomnjenja.

2. srce prestavlja tudi hormonsko žlezo, ki proizvaja in pošilja v celoten organizem številne hormone in živčne signale, ki zelo temeljito vplivajo na delovanje možganov in ostalih funkcij v telesu. Med hormoni, ki jih proizvaja srce je tudi oxytocin, ki je splošno znan kot hormon ljubezni, nežnosti in topline. Ta hormon ublaži bolečino in zavira delovanje stresnega hormona kortizola. Pospešuje nastanek belih krvničk, uničuje infekte in je pomemben za hitrejše celjenje vnetij ali ran.

3. amplituda elektromagnetnega valovanja srca je 40 – 60 x večja od amplitude elektromagnetnega valovanja, ki ga oddajajo možgani. Obstajajo jasni dokazi do katerih je prišel inštitut HeartMath v Kaliforniji, da ima informacija, ki se pojavi v srčnem polju vitalno vlogo pri sinhroniziranosti celotnega organizma in da lahko le ta vpliva tudi na ostale ljudi okoli nas. Moč te amplitude je glavni razlog zakaj imamo ljudje, ko počnemo stvari, ki jih imamo radi veliko več energije, manj nam je potrebno spati, jesti, ipd.

Ritem srca

Skoraj vsakdo izmed nas si je že kdaj izmeril povprečni srčni utrip na minuto (ali pa so mu ga izmerili zdravniki). Dejstvo pa je, da se pri takšni posplošitvi srčnih utripov spregledajo spremembe, ki se dogajajo med posameznimi utripi.

Spremembe v srčnem ritmu se odražajo v spremembah ritma srca med utripi. Zgornji diagram prikazuje tri utripe srca, ki jih je posnel elektrokardiogram (ECG) v razdobju 2,5 sekund.  Iz zgornje slike je nazorno razvidno, da se sprememba v časovnem intervalu med temi tremi utripi odraža kot različen ritem srčnih utripov med posameznimi utripi (merjeno v utripih na minuto – »BPM«).

Ritem srca se med srčnimi utripi nenehno spreminja. Temu spreminjanju ritma pravimo spremenljivost srčnega ritma (ang. »heart rate variability (HRV)). Znanstveniki in zdravniki so mnenja, da je spremenljivost srčnega ritma zelo pomemben pokazatelj našega zdravja in naše sposobnosti delovanja.

Popolnoma naravna sprememba v srčnem ritmu je rezultat medsebojnega sodelovanja dveh vej avtonomnega živčnega sistema, in sicer simpatičnega ter parasimpatičnega. Simpatični živčni sistem deluje tako, da povečuje srčni ritem, medtem ko ga parasimpatični zmanjšuje. Analiza sprememb srčnega ritma tako služi tudi kot odraz ravnotežja avtonomnega živčnega sistema.

Obstaja veliko faktorjev, ki vplivajo na delovanje avtonomnega živčnega sistema in potemtakem tudi na spremembe v srčnem ritmu. Nekateri izmed teh faktorjev so vzorec dihanja, telesna aktivnost in tudi naše misli. Raziskave inštituta HeartMath so pokazale, da predstavljajo naši občutki in čustva enega izmed najmočnejših faktorjev, ki vpliva na spremembo v našem srčnem ritmu.

V splošnem, ko doživljamo čustveni stres in smo pod občutki jeze, frustracij in strahu, se to odraža na  vzorcu srčnega ritma, ki postane nepravilen in nestalen. Oblika takšnega srčnega ritma izgleda kot niz neenakih, nazobčastih konic (primer je prikazan na spodnjem diagramu). Znanstveniki pravijo takšnemu stanju nekoherentni vzorec srčnega ritma.
Fiziološko takšen vzorec kaže, da signali, ki jih proizvajata dve veji avtonomnega živčnega sistema (simpatična in parasimpatična) niso usklajeni med seboj.
To je tako, kot če bi vozili avto z eno nogo na pedalu za dodajanje hitrosti (simpatični živčni sistem) in istočasno z drugo nogo na pedalu za zmanjšanje hitrosti (parasimpatični živčni sistem). To povzroča sunkovito vožnjo, porabi se več goriva in ni dobro za avto.
Ravno tako lahko nekoherentni vzorec naše fiziološke aktivnosti povzroči, da je naš celotni organizem neučinkovit. To se pojavi še posebno takrat, ko se stres zaradi občutkov frustracij, skrbi, ipd. ponavlja dalj časa.

Tu je potrebno poudariti, da velika večina ljudi še vedno misli, da so zunanji dogodki tisti, ki predstavljajo vir stresa, vendar temu ni tako. Stres, ki se pojavi je namreč naša čustvena reakcija na dogodke okoli nas. To pomeni, da v kolikor smo sposobni nadzirati naša čustva in občutke, tudi do stresa ne bo prišlo saj bo naš organizem v ravnovesju.

Tako predstavljajo ravno nasprotje čustva in občutki spoštovanja, cenjenja, rad imeti, ljubezni, ipd., kjer postane naš vzorec srčnega ritma zelo urejen ter izgleda kot gladko valovito gibanje (primer je prikazan na spodnjem diagramu). Takšnemu vzorcu pravimo koherentni vzorec srčnega ritma.

Ko vzpostavimo koherentni srčni ritem je aktivnost simpatičnega in parasimpatičnega živčnega sistema usklajena in naš organizem deluje s povečano učinkovitostjo in harmonijo. Zato ni čudno, da je doživljanje pozitivnih čustev tako prijetno – takšna čustva namreč dejansko pomagajo našemu organizmu, da deluje usklajeno in boljše.

Vzorci srčnega ritma med različnimi čustvenimi stanji. Ta grafa prikazujeta primera vzorca srčnega ritma v realnem času pri posameznikih, ki so doživljali različna čustvena stanja. Za nekoherentni vzorec srčnega ritma, ki je prikazan na zgornjem grafu je značilna nepravilna in nazobčana oblika. To je tipičen odraz stresa in čustev kot so na primer jeza, frustracije in strah. Spodnji graf pa prikazuje primer vzorca koherentnega srčnega ritma, ki se pojavi v primeru, ko posameznik doživlja občutke, kot so spoštovanje, rad imeti, ljubiti, … Koherentni vzorec se odraža v pravilni vijugasti obliki podobni sinusni krivulji. Zelo zanimivo je poudariti, da je celotno število sprememb v srčnem ritmu enako za oba zgoraj prikazana grafa, vendar pa sta vzorca srčnega ritma zelo različna.

Koherentnost: stanje optimalnega delovanja

Znanstveniki, ki raziskujejo obnašanje svetlobe, kakor tudi tisti, ki se ukvarjajo z biološkimi sistemi, zelo dobro poznajo koncept koherence. Ta koncept ponazarja razlika med običajno hišno žarnico in laserjem. Običajna žarnica proizvaja svetlobno valovanje ali delce, ki se širijo navzven od vira svetlobe in se med seboj zadevajo, zaradi česar oslabijo učinkovitost. Znanstveniki imenujejo to nekoherentna svetloba, ki ni zelo učinkovita. Rezultat tega je, da svetloba od take žarnice razsvetljuje le omejen obseg: večja kot je moč žarnice, vse večji je njen doseg in več energije potrebuje. Pomemben del energije mora priti v žarnico zato, da le-ta ustvari svetlobo. To je potrebno zaradi nekoherentnosti ali neučinkovitosti njenega svetlobnega valovanja. Zelo običajno pa hišne žarnice tudi zelo hitro pregorijo.

Če nekoherentno valovanje spremeni v koherentno, se pojavi dramatična moč in učinkovitost. To je osnovni princip laserja. Laser proizvaja koherentno svetlobno valovanje, ki je zelo učinkovito, urejeno, in ne razsipava ali troši samega sebe. Rezultat tega je, da potrebujejo komercialni laserji za delovanje zelo majhno moč. So neverjetno natančni, zato jih uporabljajo tudi pri operacijah. Preskok iz nekoherentnosti v koherentnost lahko prinese dramatične učinke: Običajna 60-vatna hišna žarnica, katere svetlobno valovanje bi spremenili v koherentno valovanje kot pri laserju, bi imela moč, da napravi luknjo skozi sonce.

Raziskave inštituta HeartMath so pokazale, da s tem ko doživljamo čustva ljubezni, spoštovanja, rad imeti, … se naš organizem »premakne« v stanje, ki se mu reče psihološko-fiziološka koherentnost, kar se odraža v povečani usklajenosti in harmoniji tako v psihološkem (mentalnem in čustvenem), kot tudi v fiziološkem (telesnem) procesu. Koherentno psiho-fiziološko stanje je stanje optimalnega delovanja.

Usklajenost je znanstveni izraz za sinhronizacijo (skladno delovanje) sistemov. Pojem (koncept) usklajenosti je prvi odkril nemški izdelovalec ur, Christiaan Huyggens, ki je opazil, da nihajni (»stenski«) uri padeta v usklajen (sinhroniziran) ritem, če sta njuni nihali enako dolgi. Tudi ko njun ritem prekinemo, padeta nazaj v sinhroniziran ritem. Za takšno naravno tendenco ohranjanja energije obstaja v biološkem svetu številno primerov (jata ptic, jata rib, ipd.).

Fiziološko se koherentno stanje na vzorcu srčnega ritma odraža v obliki gladke krivulje, ki je podobna sinusni krivulji. Takšnemu karakterističnemu vzorcu se reče koherentnost srčnega ritma in je osnovni indikator psiho-fiziološkega koherentnega stanja. Veliko število pomembnih fizioloških sprememb se pojavi med koherentnostjo. Dve veji avtonomnega živčnega sistema postaneta usklajeni med seboj in organizem se postavi v ravnotežje. Med drugim se pojavi tudi usklajeno delovanje med ostalimi funkcijami v telesu, kot na primer usklajenost dihanja z ritmom krvnega tlaka, srčnim ritmom, …kar je prikazano na spodnjem diagramu.

Fiziološka usklajenost med časom koherentnega stanja v organizmu. Zgornja slika (grafi od zgoraj navzdol) prikazuje posameznikov ritem dihanja, ritem srca ter ritem krvnega tlaka v času 480 sekund. Po 300 sekundah je posameznik uporabil tehniko hitre koherence (ang. »HeartMath Quick Coherence® technique«), na način, da je aktiviral občutke ljubezni, spoštovanja, rad imeti, … in se tako premaknil v stanje koherentnosti. V tej točki je ritem vseh treh sistemov postal sočasen (usklajen). Na grafih je lepo prikazano, da je ritem vseh treh sistemov sinhroniziran, za razliko od ritma, ki je bil prisoten v času do 300 sekund, kjer se jasno kaže nesinhroniziranost in raztresenost ritmov. Vsak vzorec od treh prikazanih na levi strani je različen od drugih dveh. Graf na desni strani pa jasno prikazuje, da je v stanju koherentnosti, ritem vseh treh sistemov sočasen in niha z enako frekvenco.

Med stanjem psiho-fiziološke koherentnosti so raziskave inštituta HeartMath in Univerze v Standfordu pokazale, da naš notranji sistem; deluje z višjo stopnjo usklajenosti, učinkovitosti in harmonije, kar se odraža v:

1. povečani mirnosti in blagostanju
2. povečani čustveni stabilnosti
3. manjšemu stresu
1. zmanjšani depresiji
2. zmanjšani zaskrbljenosti
3. zmanjšanemu nivoju kortizola (stresnega hormona)
4. zmanjšanih simptomov fizičnega stresa
4. boljši uspešnosti in učinkovitosti (izboljšane kognitivne sposobnosti)
5. Boljše zdravstveno stanje
1. izboljšanje astme
2. zmanjšanje krvnega pritiska in hipertenzije
3. imunski sistem deluje optimalno
4. hormonsko ravnotežje (vrelec mladosti)
6. boljši medsebojni odnosi (v službi, šoli, doma, …)

Tako lahko rečemo, če želimo, da postanemo celovito človeško bitje, da živimo in ustvarjamo na najvišjem možnem nivoju, je potrebno nekaj več kot samo razum - potrebujemo srce!

mag. Peter Babarović, 051 417 481, peter_babarovic@t-2.net
Več na: http://www.babarovic.com/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=8&Itemid=8