Smo kot kameleoni -
znamo spreminjati barve.

Predstavljajte si hišo.
ki ima pet sob -
zeleno, rumeno, škrlatno, rožnato in
rdečo.
Ko vstopimo v sobo,
prevzamemo njeno barvo.
In to v resnici počnemo:
"Brat sem."
In potem:
"Zdaj sem oče, zdaj sem uslužbenec,
zdaj sem delodajalec.
Zdaj sem zdravnik, zdaj sem odvetnik."


Kameleoni.
Znamo se zliti z okoljem.
In ne samo,
da se znamo zliti,
celo nase pozabimo.
Pozabimo na tistega majhnega otroka v nas,
ki je bil preprost.

Spomni se,
daleč daleč v preteklosti,
na tistega majhnega otroka,
ki je bil predan sreči
z vsem svojim bitjem.
Se spomniš otroka,
ki kar ni mogel dočakati novega dne?

Vsako jutro je bil ta otrok poln
veselega pričakovanja.
Včeraj ni bil pomemben,
jutri ni obstajal.

Današnji dan je pomenil vse -
da se prebudiš in zagledaš sonce,
da pogledaš okoli sebe s svežimi očmi.
Tako preprosto,
tako nedolžno,
tako neverjetno.

Potem pa malo tega in malo onega
in počasi se je mir,
ki smo ga nekoč poznali,
porazgubil.
Vse tisto,
za kar smo mislili,
da nam bo nekega dne prineslo veselje,
nam zdaj povzoča bolečino.

Kadar se to zgodi,
se sprašujemo:
"Kako je prišlo do tega?
Saj sem hotel živeti samo v miru,
samo v veselju."
Potem ljudje rečejo:
"Kaj pa lahko napravim?"

Zavedaj se,
da tudi v tem trenutku radost še vedno obstaja.
Vsa tista lepota še vedno obstaja -
nikamor ni odšla.
Tisti otrok v nas je še vedno živ.
Še vedno si žeili isto -
da bi bil zadovoljen.
Nima drugih želja,
samo da bi bil zadovoljen.

Otroci so zasvojeni z veseljem.
Če opazuješ majhnega otroka,
ko se igra,
lahko vidiš pravo obsedenost z zadovoljstvom,
z ugodjem.
Otrok joče iz enega samega razloga -
ker ni zadovoljen.
Tudi smeji se samo iz enega razloga -
ker je zadovoljen.
Zanj ni jutrišnjega dne.
Njegova odgovornost obsega le to,
da se zjutraj prebudi skupaj s soncem:
"Pokonci sem."

Življenju se približaj z isto preprostostjo.
Ni naključje,
ko pravijo,
da se moramo svoji želji približati s srcem otroka.
Otrok ne zahteva nobenih definicij,
nobenih obredov,
da sprejme tisto,
kar potrebuje.

K Znanju pridi preprost.

Pridi z nedolžnim otroškim srcem.

Pridi z odprtim srcem,
brez zmede in dvoma.

Človekova moč ni v tem,
da dvomi,
ampak,
da razume.
Naša moč ni v vprašanjih,
ampak v odgovorih.
Naša moč ni v nevednosti,
ampak v vednosti.
V tem je naša moč.

Ni pomembno,
kdo smo
in kaj počnemo.
Zaplešimo lahko ta ples življenja -
ples,
ki je resničen -
naš izraz hvaležnosti življenju.

(Maharaji)