Iz nove Vive www.viva.si

PA KAJ, ČE IMAM VELIK NOS!
Zgodba iz ordinacije

Violeta je ženska v zgodnjih tridesetih letih. Za psihoterapevtsko svetovanje se je odločila, ker si ne more najti ustreznega moškega, s katerim bi zaživela v zakonu in imela otroke. Čuti, da je že čas za otroke, in boji se, da bo, če v naslednjih nekaj letih ne najde partnerja, preostanek življenja preživela sama. Po nekaj vprašanjih se izkaže, da je Violetina težava kronične narave. Z izjemo treh poskusov, ki so vsi skupaj trajali nekaj mesecev, ji ni nikoli uspelo ustvariti trajnejše zveze.

Čeprav je bila duhovno in čustveno zelo zaposlena z mislijo, da bi si morala poiskati moškega, Violeta v resničnosti ni naredila ničesar, da bi do tega zares prišlo. Namesto da bi hodila ven in iskala družabne situacije, v katerih bi lahko spoznala koga, ki bi ji ustrezal, je Violeta prosti čas preživljala doma. Večinoma je brala in gledala televizijo. V službi se je obnašala profesionalno in ustvarjala podobo mlade ženske z urejenim zasebnim življenjem. Če ji je kak moški poslal jasen signal, da se zanima zanjo, se je obnašala rahlo užaljeno, povečala je razdaljo, se ga izogibala in mu tako dala vedeti, da je ne zanima in da je že zasedena.

Violetino družabno življenje je postalo grozno. Nekoč je imela nekaj dobrih prijateljic, toda odkar so se poročile in rodile otroke, ji je druženje z njimi postalo neprijetno. To je še posebno veljalo za skupne izlete ob koncih tedna, ko je videla, da so vsi okrog nje v parih, samo ona pa je sama, brez partnerja. Zaradi tega se je čutila manjvredno, odveč oziroma breme za družbo, kar je bil razlog, da se je začela izogibati tovrstnemu druženju. Z leti se je starim prijateljicam odtujila, novih pa ni našla.

Navadno se je zaljubila v moškega, ki ga je komaj spoznala in z njim nemara sploh ni komunicirala. Zaradi maske nezanimanja moški tega ni mogel vedeti, kar pa njej ni preprečevalo, da ne bi mesece sanjarila o njem in upala, da ji bo izjavil ljubezen. Tako je bežala pred občutki osamljenosti in ustvarjala situacijo, v kateri je hkrati bila sama in ne.
Vse te kronične težave, povezane s stiki z ljudmi, zlasti s tistimi, ki so se ji zdeli pomembni, so kazale na to, da je Violetin ključni problem v čustvu, imenovanem sram.

 Sram je občutek, socialni občutek. To pomeni, da nas je vselej sram pred nekom, pa naj je ta človek v resnici navzoč ali pa si njegovo navzočnost samo predstavljamo. Čustvo sramu nastane tako, da oseba, ki se sramuje, samo sebe negativno vrednoti. Sram nas je tedaj, ko menimo, da bodo drugi odkrili nekaj, kar smo sami vedeli že prej (da, denimo, nismo ustrezni), zato se bojimo, da nas bodo zaradi tega zavrgli.

Občutek, da nam nekaj manjka
Ljudi je sram iz različnih razlogov, najpogosteje zato, ker se sami sebi ne zdijo dovolj lepi, pametni ali sposobni. Toda ne glede na razlog za sram gre vedno za nekaj, za kar človek, ki ga je sram, meni, da nima, a bi to moral imeti, če naj bi sprejel samega sebe in če naj bi ga sprejeli drugi. Z drugimi besedami, sram je človeka, ki se ne sprejema zaradi tistega, kar mu dozdevno »manjka«.

Nadvse neprijetno
Čustvo sramu se pojavi zelo zgodaj v posameznikovem razvoju in kolektivnem nezavednem. Tako že enoleten otrok pokaže strah pred neznanim, kar je pravzaprav čustvo sramu. V religiji je bil prav sram znamenje, na osnovi katerega je Bog vedel, da sta Adam in Eva jedla sad z drevesa spoznanja in ne z drevesa večnega življenja. Ko je videl, da sta se pokrila s figovim listom, je vedel, da sta spoznala, da ni dobro, če hodita gola. Podobno lahko opazimo pri zelo majhnih otrocih na plažah, ko sprva povsem svobodno hodijo goli, potem pa jih v določenem trenutku postane sram in zahtevajo kopalke.
Čustvo sramu je nadvse neprijetno, saj osebo motivira, da zapusti ali se izogiba družabnemu polju, v katerem jo je sram. Zaradi tega se oseba, ki meni, da se je v določeni situaciji osramotila pred določenimi ljudmi, na vso moč izogiba tako tovrstnim situacijam kot tudi tem ljudem.

Naj se sramujejo tudi odrasli?
Seveda se sramujejo tudi odrasli, drugo vprašanje pa je, ali je to prav. Med opazovanjem idealnega človekovega razvoja bi sklepali, da je sram otroško in mladostno čustvo, ki z dozorevanjem in psihološkim odraščanjem odmira ter v zrelosti izgine. Odraslih naj torej ne bi bilo sram! V idealnem svetu je sram pri odrasli osebi znamenje, da ni dokončala svoje psihološke rasti in svojega razvoja ter, da torej obstajajo elementi, ki bi jim morala v nadaljnji rasti in razvoju posvetiti dodatno pozornost.
Če rečemo, da idealne osebe ni sram, mar to pomeni, da bi bila brez čustva, ki signalizira, da je storila nekaj narobe? Nasprotno. To funkcijo bi moralo imeti čustvo krivde. Torej bi sram iz otroštva in mladosti pri odrasli osebi moralo nadomestiti čustvo krivde.

Osebnost in ravnanje
V pojasnilo najprej razložimo razliko med sramom in krivdo, ki temelji na razlikovanju med osebo in tistim, kar oseba počne. Na eni strani je oseba kot bitje, kot osebnost, na drugi strani pa je ravnanje, delovanje te osebe. Uvid v to razliko nam omogoči različno vrednotenje osebe in njenega ravnanja. Tako lahko rečemo, da je dobra oseba naredila nekaj slabega, da je pameten človek bleknil neumnost, da odgovorna oseba v neki situaciji ni ravnala odgovorno … Oseba, ki ne razlikuje med osebnostjo in njenim ravnanjem, ne more razumeti te dvojnosti, zato enači osebnost z njenim ravnanjem: če je ravnanje slabo, je slaba tudi oseba, če je rekla nekaj neumnega, je tudi zares neumna, če je naredila nekaj neodgovornega, je pač neodgovorna.

Sram in krivda
Sram občutijo ljudje, ki ne razlikujejo med seboj in svojim ravnanjem, krivdo pa občutijo ljudje, ki se zavedajo te razlike. Sram je torej vedno negativna ocena sebe, svoje osebnosti in bitja, medtem ko je odraslo čustvo krivde vedno negativna ocena svojega ravnanja ob hkratnem pozitivnem ocenjevanju svoje osebnosti kot bitja. Iz tega sledi, da je sram primitivno čustvo, ki bi moralo biti značilno za otroke in mlade ljudi, čustvo krivde pa je rafinirano čustvo, ki se pojavi znatno pozneje v posameznikovem razvoju.
Glavna praktična razlika med sramom in krivdo je v tem, da krivda omogoči učenje na lastnih napakah, medtem ko se pri sramu ne naučimo kaj prida. Oseba, ki čuti krivdo, pravi: »Dober človek sem, čeprav moje ravnanje ni bilo dobro. Zakaj sem tako ravnal/a? Kaj lahko naredim, da bom popravi/la to napako? Kako bom ravnal/a naslednjič?« Človek, ki ga je sram, pa pravi: »Joj, kako sem se osramotil/a. Zdaj mislijo, da sem neumen/neumna. Najbolje bo, če jih nikoli več ne srečam in na vse skupaj pozabim.«. V tem primeru se oseba ni naučila ničesar, razen tega, da se mora izogibati določenemu družbenemu polju.

Vzgoja!
Iz te očitne razlike sledi tudi vzgojna strategija, ko gre za otrokove napake. Vzgoja nikoli ne sme temeljiti na razvijanju sramu in negativne samopodobe. Otroku ni treba reči: »Sramuje se! Zdaj vem, kakšen si. Da mi izgineš pred oči!« Vzgoja naj poudarja razliko med otrokovo osebnostjo in otrokovim ravnanjem, kajti biti otrok pomeni delati napake, zato naj bo kritika usmerjena na ravnanje in ne na otrokovo osebnost. Samo tako bo otrok razvil sposobnost učenja na osnovi lastnih napak.

Sram in javnost
Ljudi je redko sram pred tistimi, s katerimi so si blizu. Za intimen odnos je značilno sprejemanje osebnosti, zato je jasno, da v takšnem odnosu ni strahu pred zavračanjem, zaradi česar v njem ni niti sramu. Sram je čustvo, ki ga čutimo pred ljudmi, s katerimi si nismo blizu, ki so na razdalji, ki jih ne poznamo. Zato je čustvo sramu tesno povezano z družabnim prostorom, ki ga imenujemo javnost.

Ljudje živijo svoje življenje, svoj čas pa preživljajo tako, da se osamijo ali pa so z drugimi ljudmi; kadar so z drugimi ljudmi, gre lahko za ljudi, ki so jim blizu, ali pa takšne, do katerih ne čutijo bližine. Torej lahko svoje družabno življenje razdelimo na javnost in bližino. Ljudje, ki imajo velike težave s sramom, se izogibajo javnosti ter bežijo v samoto in bližino. Takšno pomanjkanje javnega življenja pogosto vodi do osiromašenja intimnega življenja. Takšen je primer naše Violete. Zato je sram treba razumeti kot čustvo, ki v veliki meri siromaši družabno življenje ljudi. Sram je glavni razlog, zaradi katerega se številni ljudje izogibajo nekaterim javnim situacijam, družbi in dogodkom; nekateri se izogibajo celo zadrževanju v restavracijah, klubih in trgovinah.

Resen problem
Violetin primer kaže, da ljudje, ki imajo zares velike težave s sramom, intenzivnega čustva sramu ne doživljajo nujno pogosto. Violeta le redko čuti, da jo sram, to pa zato, ker je vse svoje življenje uredila okrog preprečevanja sramu, tega, da ne bi prišla v situacijo, ko bi jo lahko bilo sram. Kadar so ljudje pri tem uspešni, se resda ne sramujejo več, toda njihovo življenje je precej osiromašeno, zlasti ko gre za družabne stike zunaj bližnjega kroga ljudi. Zaradi tega glavni signal, da gre za resen problem s sramom, ni samo sramovanje, temveč sistematično izogibanje javni komunikaciji.

V družbah, v katerih vlada kulturna zapoved »bodi skromen«, in zdi se mi, da je slovenska družba prav takšna, se sram pojavlja kot čustvo ljudi, ki menijo, da kršijo to kulturno zapoved. Vsako izpostavljanje je znamenje neskromnosti in s tem razlog za sram. Vsako proaktivno obnašanje v družbi je znak »vsiljivosti« in razlog za sram. Da jih drugi ne bi ocenjevali kot neskromne in bi jih bilo sram, se ljudje raje ne izpostavljajo in niso vsiljivi. To vodi v nekakšno pasivnost v javni komunikaciji.

Sram pred sramom
Včasih je ljudi sram svojega sramu. To pomeni, da se ne sprejemajo prav zato, ker jih je sram. To se zlasti nanaša na zardevanje kot na enega od znakov sramu. Oseba, ki zardi, pomisli, da je s tem drugim pokazala, da z njo nekaj ni v redu, da jo bodo razkrinkali in zavrgli. Zato se prvotni sram nadgradi s sramom pred sramom, obraz še bolj zardi, oseba pa vstopi v logične kroge, ki le še krepijo sram.

Za ljudi, ki jih je sram sramu, je najpomembnejše dovoljenje, da občutijo sram, zdržijo tuj pogled, medtem ko čutijo sram, da sprejmejo svoj sram. Ena od zelo uporabnih tehnik psihoterapije sramu je paradoksna namera: namesto da oseba skriva svoj sram, ga namerno, skorajda kljubovalno in ponosno poudarja in kaže drugim. Rezultat je, da se počasi preneha sramovati.

Sram in uspeh
Preprosto povedano, sram je morilec uspeha. Skoraj nemogoče je najti uspešno osebo, ki bi bila sramežljiva. Razlog je v tem, da je vsak uspeh, ki ga družba prepoznava kot uspeh, povezan z družbenim izpostavljanjem. Zaradi tega biti uspešen pomeni biti izpostavljen, v središču pozornosti, pomemben in podobno, torej vse tisto, česar se sramežljiva oseba zelo boji in čemur se izogiba.

Sram in motnje
Kot smo že pokazali, je sram koristno čustvo, ki ima svojo nalogo v okviru socializacije. V idealnem primeru se odrasla oseba preneha sramovati in namesto tega, če je treba, občuti krivdo. Kljub temu je čustvo sramu, tako pri odraslih kot tudi pri mladih, povezano z različnimi motnjami. V osnovi strokovnjaki razlikujejo med pretiranim sramom in pomanjkanjem sramu.

Če se nekdo zelo pogosto odziva s čustvom sramu, temu pravimo sramežljivost, če pa je ta tako izrazita, da začne motiti delovanje te osebe, zlasti v smislu izogibanja posameznim situacijam, govorimo o motnji. Ena od takšnih motenj se imenuje socialna fobija, pri kateri se oseba izogiba javnim nastopom, družabnemu izpostavljanju in komunikaciji z avtoritetami. Sramežljivost, ki je v tolikšni meri vgrajena v osebo, da postane njen življenjski slog in nekaj, za kar si oseba misli, da ji je prirojeno, imenujemo izogibajoča motnja osebnosti.

Sram je značilen za posamezna razvojna obdobja, kot sta puberteta in adolescenca, ko mladi ljudje menijo, da niso dovolj lepi, in v takšnem primeru govorimo o mladostnih kompleksih; če so ti pretirano izraziti, govorimo o dismorfni motnji. Zanimivo je, da se za večino primerov anoreksije in bulimije skriva želja ljudi, da ne bi bili debeli in grdi, da se ne bi sramovali svojega telesa. Pretiran sram lahko v veliki meri moti spolno življenje, vendar to ni nujno očitno, saj se oseba izogiba pogovoru s partnerjem.

Na drugi strani tega spektra so ljudje, ki jih imamo za nesramne. To nalepko dajemo ljudem, ki izkazujejo brezobzirnost ter ne spoštujejo pravic drugih ljudi in njihovih čustev. Ta oznaka kaže na pomanjkanje sramu v situacijah, v katerih je sram pričakovan, oziroma na pomanjkanje minimalne socializacije. Včasih so bile družabne norme jasno določene, v sodobni družbi pa bi le stežka dosegli soglasje o tem, kaj je zadostna socializacija, čeprav se bomo vsi strinjali, da je socializacija nujna. Prav na tem primeru se vidi, da je sram nujno in potrebno čustvo, ena od stopenj v socializaciji. Ljudje, ki so odrasli brez zadostnih socializacijskih vplivov, se lahko razvijejo v različno motene osebnosti, zlasti v smislu antisocialnosti.

Prerasti sram
Sram smo opredelili kot čustvo, ki ga človek preraste, zato se lahko vprašamo, kakšna je pot preraščanja sramu. Preraščanje sramu je sestavljeno iz dveh osnovnih sprememb na duhovni ravni. Pri prvi začne posameznik razlikovati med svojim bitjem, osebnostjo in svojim ravnanjem. V primeru napake se bo takšna oseba odzvala z občutkom krivde in ne z občutkom sramu. Pri drugi si mora posameznik prenehati postavljati različne pogoje, ki jih mora izpolniti, da se bo sprejel. Namesto tega se mora brezpogojno sprejeti takšnega, kot je. To seveda ne pomeni, da bo sprejel tudi vse svoje obnašanje in ravnanje. Tako se razvijata sprejemanje samega sebe in ljubezen do sebe.

Ko se človek brezpogojno sprejme, se začne ceniti, spoštovati in se ima rad na pravi način. Mladi ljudje so obremenjeni s privlačnostjo, telesnim videzom, kot se kaže skozi prizmo manekenske lepote. Pa kaj, če ima kdo velik nos, majhne prsi ali debela stegna? Pa kaj, če je ženska preveč suha ali zalita? Številne raziskave potrjujejo, da je za privlačnost najpomembnejše tisto, kar se imenuje šarm. Kaj pa je šarm drugega kot lastnost ljudi, ki so se zares sprejeli in drugim kažejo, da imajo radi ljudi?

Sram občutijo ljudje, ki ne razlikujejo med seboj in svojim ravnanjem. Krivdo pa občutijo ljudje, ki se zavedajo te razlike.

Ljudje, ki imajo velike težave s sramom, se izogibajo javnosti ter bežijo v samoto in bližino.

Sram treba razumeti kot čustvo, ki v veliki meri siromaši družabno življenje ljudi.

Sram je morilec uspeha. Skoraj nemogoče je najti uspešno osebo, ki bi bila sramežljiva.