Najvišja molitev je, da bi postali nesebično orodje v Božjih rokah. Tako kot je molil sveti Frančišek: »Gospod, naj postanem orodje Tvojega miru.« Ni molil za to, da bi dobil, temveč da bi dal, da bi se rešil sebičnosti in postal popolnoma nesebičen. Molil je, da bi bil služabnik. Molil je, da bi imel vsako živo bitje za svojega gospodarja: »Naj bom ponižen služabnik, da bom povzdignil vse brate in sestre na svetu, jim pomagal in skrbel zanje.«

Če imamo zaradi krvne bolezni po telesu ture, nam bodo obkladki prinesli le začasno olajšanje. Vse dokler bo bolezen v krvi, bodo nastajali vedno novi in novi turi. Toliko srečanj imamo – kongresna srečanja, srečanja Združenih narodov, dobrodelna srečanja.

Tako bi radi rešili težave na svetu in včasih nam jih res uspe malo omiliti. Ker pa so v človeških srcih še vedno pohlep, ponos, poželenje, zavist, jeza in iluzija, ni govora o miru. Bolezen ostaja.

Res je, da moramo poskušati odpraviti tudi bolezenske znake, vendar to ni dovolj. Ljudje odmetavajo odpadke v reke, jezera, morja in zrak. Zelo dobro je, da si prizadevamo urediti zakon, ki bi to preprečil. Ampak to ni rešitev, saj bodo sčasoma spet začeli početi enako. Kaj so odpadki, ki jih ljudje odlagajo v zrak, vodo in na zemljo? To je samo odraz umazanije v njihovih srcih. Vse te grozne, umazane reči so ustvarili zato, ker jih vodi pohlep.

Zato je edina prava rešitev sprememba v srcu. Če nismo del rešitve, smo del težave. Kako bomo lahko pomagali razsvetliti druge, če ne bomo očistili lastnega srca?

Zato se moramo hkrati spoprijemati z zunanjo resničnostjo sveta in poskušati izboljšati stvari. Vedeti pa moramo tudi, da je prava rešitev očiščenje srca, združitev duše z Bogom. Najvišja molitev torej je, da bi lahko bili orodje v Božjih rokah in tako dosegli to enotnost in duhovni mir.

Vir: www.radhanathsvami.si