Pred vami je besedilo, ki vam lahko do temeljev spremeni življenje. Mojega je že. Mnogi ljudje, ki so na oblasti in številne institucije, ki imajo vpliv na vaše življenje, bi želeli, da tega nikoli ne preberete in o tem ne razmišljate. Odločitev je vaša.

Kaj vam bodo prinesla spoznanja, zajeta v besedilu, je odvisno od vas. Če mislite, da imate o Bogu že vse odgovore na vsa vprašanja, potem ne berite dalje. To, kar boste brali, bo za vas koristno le, če ste pripravljeni razmišljati o nečem, kar bi lahko bilo zelo drugačno od vsega, v kar ste verjeli doslej.

Dobili boste odgovore na štiri morda najpomembnejša vprašanja v zgodovini človeštva:

1. Kdo in kaj je Bog?
2. Kaj hoče Bog in zakaj?

To, kar bo o tem napisano v nadaljevanju, bi znalo biti za marsikoga neverjetno, domišljavo, če ne celo bogoskrunsko. Nič čudnega ne bo, če se boste ob tem počutili neugodno. Nič čudnega ne bo, če tega ne boste mogli sprejeti ali v to verjeti. Morda se vam celo zdi, da Bog in vaše predstave o njem nimajo nič skupnega z resničnim življenjem tukaj in zdaj.

Zato vam predlagam, da o vsem, kar je tu napisanega, poskusite razmišljati v smeri: kaj pa, če bi bilo vse to res – kakšne posledice bi to imelo za moje življenje!

Kajti kakršnakoli so že vaša prepričanja o Bogu, vplivajo na vas in na vse okoli vas. Tudi, če ste prepričani, da Boga ni, je to ena od možnih zamisli o Bogu in tudi ta vpliva na vaše življenje. Zakaj?

• zato, ker je vaše življenje zelo močno odvisno od predstav o Bogu, ki se jih oklepajo tisti, ki ustvarjajo svetovno kulturo, vplivajo na globalno ekonomijo, krojijo zunanjo politiko, odločajo o vojni in miru, skratka sprejemajo planetarna pravila igre; in od teh jih je veliko več takih, ki imajo svoja prepričanja o Bogu in pravijo, da delujejo v imenu Boga, kot tistih, ki v Boga ne verjamejo; in

• zato, ker je očitno, da človeške predstave o Bogu ustvarjajo človeške predstave o življenju in ljudeh. Prepričanje, da Boga ni, je samo eno od prepričanj o Bogu, ki posledično ustvarja temu ustrezno predstavo o življenju in ljudeh.

Milijoni ljudi po svetu živijo na podlagi sporočil, ki jih razumejo kot odgovor na vprašanje: kaj hoče Bog. Kaj, če je tisto, v kar verjamejo, lahko napačno? Če lahko za zdaj zgolj kot predpostavko dopustimo možnost, da so ta sporočila morda res napačna, ali bi to lahko pomenilo hude težave za naš planet?

Najpomembnejša svetovna sporočila o tej temi so napačna. Svet je v hudih težavah. Nekatere največje težave, ki pestijo svet, so povzročili tisti ljudje, ki so delovali v skladu s tem, kar so razumeli o Bogu. To so ljudje, ki so mislili, da vedo, kaj hoče Bog.

• Tisti, ki so mislili, da vedo kaj hoče Bog, so povzročili dvesto let trajajoče križarske vojne in grozote inkvizicije z namenom pokristjanjevanja.

• Tisti, ki so mislili, da vedo kaj hoče Bog, so rekli vojski muslimanov, naj osvaja tuje dežele in kulture in jih podreja islamu.

• Tisti, ki so mislili, da vedo kaj hoče Bog, so sebe imenovali Izbrano ljudstvo in zase zahtevali zemljo, češ da je bila prvotno v njihovi lasti. Pri tem se niso ozirali na to, da je bila medtem zemlja tisočletja poseljena z drugimi narodi. Kot drugorazrednim prebivalcem brez pravic na njihovih lastnih domovih so jim zapovedovali, kako in kje naj živijo.

• Tisti, ki so mislili, da vedo kaj hoče Bog, so obešali druge na mestnih trgih, jih sežigali na grmadah in jih z dvignjeno Božjo knjigo v roki obtoževali čarovništva.

• Tisti, ki so mislili, da vedo kaj hoče Bog, so izglasovali zakone, ki so prepovedovali poroko med ljudmi različnih ras in odraslim omejevali spolnost.

• Tisti, ki so mislili, da vedo kaj hoče Bog, so ustvarili prepovedi v kulturi, zaradi katerih se ni smelo iz srca peti in plesati ali ustvarjati glasbe, ki ni bila nabožna.

• Tisti, ki so mislili, da vedo kaj hoče Bog, so rekli, da se Božjega imena ne sme izgovarjati ali zapisovati – da pa se sme v Njegovem imenu ubijati.

Če živite ali ste živeli v okolju, ki je vsaj malo pod vplivom krščanstva, judaizma ali islama, velike trojice svetovnih ver torej, potem ste verjetno odraščali pod vplivom njihovih naukov.

Kaj učijo o Bogu največje svetovne verske institucije?
Večini tistih, ki verjamejo v Boga, je bilo rečeno, da sta ljubezen in resnica tisto, kar hoče Bog. Prav tako jim je bilo rečeno, da je Bog skrben, usmiljen, ljubeč Bog, ki noče nič drugega, kot tisto, kar je najboljše za ljudi. Toda rečeno jim je bilo tudi, da Bog ob koncu vsakega človeškega življenja sedi na božjem prestolu, presoja sleherno človeško dušo posebej in odloča, ali si je zaslužila večno plačilo v Nebesih ali večno pogubljenje in strašno trpljenje v Peklu.

Ljudem je bilo rečeno tudi, da morajo Boga ljubiti in ubogati. Bog naj bi ljudem natančno povedal, kaj smejo delati in česa ne smejo. To je zapisano v Svetih spisih, vse o tem pa vedo tudi božji predstavniki na zemlji. Ena od posledic takšnega učenja je, da se mnogi Boga bojijo in hkrati ljubijo. Ali je torej kaj čudnega, če toliko ljudi zamenjuje strah in ljubezen in ju doživlja nekako povezano?

Ljudje se bojijo božjega srda, ki bi ga bili deležni, če ne bi živeli po božjih pravilih. Rečeno jim je bilo, da jih bo Bog kaznoval z večnim trpljenjem. Zato si zelo prizadevajo, da bi svoje življenje živeli čimbolj v skladu s svojim razumevanjem božje besede. Ko se odločajo o svojem življenju, ko si razlagajo različne okoliščine ali dogodke in ko sprejemajo odločitve, to počnejo tako, kot mislijo, da bo všeč Bogu.

Mnogim je bilo rečeno, da Bog hoče, da je življenje šola, kraj učenja, čas preizkušenj in dragocena priložnost, da na koncu pripeljemo dušo nazaj k njemu. Zato ljudje verjamejo, da življenje ni preprosto, da tako tudi ni bilo mišljeno – da je življenje nenehna borba za obstanek. Mnogim je bilo rečeno tudi to, da se prava radost začne, ko se življenje konča. Zaradi takih prepričanj so moški in ženske pripravljeni prostovoljno izgubiti svoja življenja v samomorilskih terorističnih akcijah.

Kdor verjame, da je »odhod v nebesa ali odhod k Bogu « končni smisel življenja, bo poskušal za časa življenja storiti vse, kar bi ga po njegovem razumevanju pripeljalo tja: redno se bo spovedoval grehov in delal pokoro, postil se bo ure, dneve in tedne, romal na oddaljene svete kraje, hodil v cerkve, templje, mošeje ali sinagoge, jedel ali ne jedel predpisano hrano, govoril ali ne govoril predpisane besede, nosil ali ne nosil predpisana oblačila, častil tradicionalne običaje svoje cerkve, sledil njenim predpisom in upošteval navodila svojih duhovnih učiteljev - vse za to, da bo Bogu pokazal, da je častivredna oseba in da mu bo prihranjeno mesto v Raju.

Mnogim je bilo rečeno, da je Bog moškega spola in da hoče, da imajo moški in ženske v družbah različne, strogo določene vloge. Zato se imajo v številnih družbah sveta moški še vedno za večvredne od žensk; zato ženskam v nekaterih družbah ni dovoljeno šolanje; zato jim ne pripadajo vodilni položaji; zato ne smejo v javnost brez spremstva moškega spola iz krvnega sorodstva; zato je nedopustno, da bi imele odkrit katerikoli del svojega telesa.

Še vedno ima marsikje žensko pričanje na sodišču pol manjšo težo od pričevanja moškega. Delež, ki ga dobi ženska z dedovanjem, je za polovico manjši od deleža, ki ga dobi njen brat. V nekaterih družbah, v katerih prevladujejo moški, celo pohabijo ženske genitalije, da bi jim preprečili spolne užitke in jih s tem obvarovali pred skušnjavo, da bi imele spolne odnose še s kom drugim razen s svojim možem. Vse to, ker naj bi tako hotel Bog.

Mnogim je bilo rečeno, da Bog hoče, da je poroka večna zveza med moškim in žensko, ne glede na vse, v dobrem in slabem. Zato je v mnogih verskih kulturah ločitev nesprejemljiva in se je ne dovoljuje, tudi ko gre za psihično ali fizičnega nasilje. Mnogim je bilo rečeno, da Bog hoče, da je spolnost dovoljena samo med možem in ženo in da je namenjena spočetju otrok. Zato na miljone ljudi verjame, da je kontracepcija v nasprotju s tem, kar hoče Bog.

Mnogim je bilo rečeno, da Bog hoče, da je ljubezen pogojna. Bog naj bi jasno pokazal, da ima ljudi rad, če počnejo, kar hoče on, drugače pa bodo deležni njegovega gneva ter večnega in neskončnega mučenja. Posledica tega je prepričanje, da je ljubezen pogojna. Zato ni čudno, če med partnerji vlada prepričanje, da imajo v zvezi pravico drug od drugega nekaj pričakovati v zameno za ljubezen – da je ljubezen neke vrste trgovanje, izmenjava nakupovalnih listkov, da se vrača milo za drago. Od tu tudi stalno prisoten strah, kaj bo partner hotel, potreboval ali pričakoval od nas, kar kmalu zastrupi številne veze.

Mnogim je bilo rečeno, da Bog hoče, da bi v denarju videli izvor vsega zla. Denar je slab, Bog pa je dober, zato denar in Bog ne spadata skupaj. Ena od posledic tega učenja je tale: bolj ko ima nekdo plemenite namene in večji kot je njegov prispevek družbi, manjši naj bi bili njegovi zaslužki. Ljudje naj ne bi dobili veliko denarja za opravljanje dobrih del. In kadar delajo kaj resnično dobrega, bi morali to opravljati zastonj.

Mnogim je bilo rečeno, da Bog hoče, da bi ljudje delovali po svoji svobodni volji. V vsakem trenutku, na vsakem razpotju lahko izberejo tako, kot sami želijo, brez omejitev. Toda pozor! Ljudem je bilo rečeno tudi, da bodo svobodno izbiro plačali z neskončnim trpljenjem na vekomaj veke, če ne izberejo tistega, kar hoče Bog. Torej je zelo pomembno svobodno izbrati, kar hoče Bog.

Ena od posledic takšnega učenja je, da so se ljudje na vplivnih položajih naučili uporabljati besedo »svoboda« za ukrepe, s katerimi druge prisilijo, da delujejo v skladu z njihovimi ozkimi interesi. Sporazumno velja, da cilj opravičuje sredstva. Tudi če to pomeni, da nekoga vržejo v zapor brez možnosti pravičnega sojenja, z obtožbo, da ogroža državno varnost. Države s takimi merili imenujejo same sebe »svobodne«.

Mnogim je bilo rečeno, da Bog hoče, da ljudje duhovno rastemo skozi trpljenje. Trpljenje naj bi bilo dobro. Z njim si prislužimo plus točke pri Bogu, še zlasti, če ga molče pretrpimo ali ga »darujemo« Bogu. Zato so ljudje pripravljeni prestati neznosno trpljenje v imenu Božje volje in iz strahu pred Božjo jezo v posmrtnem življenju.

Mnogim je bilo rečeno, da Bog hoče, da se njihovo čudovito življenje nekoč konča. S tem se zaključi priložnost za učenje in nastopi čas končnega obračuna, čas sodnega dne, ko bodo nagrajeni ali kaznovani, pač glede na to, kako so živeli.

Ena od posledic tega učenja je, da so skoraj vse predstave o smrti negativne, polne strahu in žalosti. Marsikdo se o smrti noče niti pogovarjati. Ljudje se oklepajo življenja, včasih prav obupno, tudi na račun drugih, in mnogi med njimi so prepričani, da jih na drugi strani čaka Dokončna Sodba, ki lahko pomeni tudi večno pogubljenje.

»Naše predstave o Bogu vplivajo na prepričanja, ki jih imamo o življenju in svetu.« To je sedaj že očitno, mar ne?

Seznam tega, kar naj bi hotel Bog, je zelo dolg. Poznajo ga milijoni, pravzaprav milijarde ljudi po svetu; v skladu z njim smo sprejeli nešteto zakonov in oblikovali veljavne družbene norme, ki zadevajo slehernega od nas.

Ali ste opazili, da vsi tradicionalni nauki o Bogu izhajajo iz tega, da smo mi tukaj, Bog pa tam nekje, da smo torej ločeni od Boga?

Naše predstave o tem, da smo Bog in ljudje ločeni, ustvarjajo družbo, v kateri nam je tako težko, skoraj nemogoče živeti, kot da smo drug z drugim povezani, da smo del iste celote. Ustvarja način življenja, ko se dojemamo ločeni od vsega in vsakega, ko izgleda, kot da ne znamo shajati drug z drugim, celo več, kot da drug drugega stalno ogrožamo. Samo zamisel o Bogu, ki ni vse in je ločen od tistega, kar ni, lahko opraviči in pojasni svet, kakršnega smo si naredili.

Kako bi sicer lahko pojasnili dejstvo, da smo kolektivno ljudje nenehno in vse bolj nasilni do svoje lastne vrste. Dopustiti, da ljudje stradajo, je zagotovo oblika nasilja. Milijonom preprečevati dostop do zdravil in zdravstvene oskrbe, ki bi jim rešila življenje, je oblika nasilja. Premalo plačevati delavce, ko podjetje na drugi strani ustvarja ogromen zaslužek, je oblika nasilja.

Zloraba, nazadostno plačevanje, onemogočanje napredovanja in pohabljanje žensk je oblika nasilja. Rasni predsodki so nasilje. Zloraba otrok je oblika nasilja. Smrtna kazen je oblika nasilja. Nepriznavanje državljanskih pravic ljudem zaradi njihove spolne usmerjenosti, verske ali etnične pripadnosti je oblika nasilja. Ustvarjanje in vzdrževanje svetovne družbe, v kateri so izkoriščanje, zatiranje in krivica nekaj vsakdanjega, je oblika nasilja. Pa še nekaj: tudi ne meniti se za vse to, je ena od oblik nasilja.

Nekaj je torej narobe, nekaj je zelo narobe. Očitno vsi skupaj nečesa nismo in ne znamo razumeti. In nam zato nikakor ne uspe, da bi živeli skupaj v miru in harmoniji.

Koliko bodo morali ljudje še prestati, preden bodo začeli zares iskati prave vzroke za to, da je svet tak, kakršen je? Ali je človeštvo že dovolj pogumno, da podvomi o svojih lastnih spoznanjih o življenju in Bogu? In koliko od tistih, ki verjamejo, da lahko dovolj močna vera v Boga odpravi vse težave sveta, bo zmožnih videti, da je globoka zmotna vera lahko vzrok teh težav.

Kaj pa vi? Ali se vam ne zdi, da so svetovne razmere takšne, da je prišel trenutek, ko je potrebno na novo razmisliti o Bogu, o življenju in drug o drugem?

Kaj torej hoče Bog? Odgovor bi lahko bil za marsikoga šokanten, neverjeten ali težko razumljiv. Od vas bo terjal precej napora, če se bo nekaj v vas poskušalo upreti temu, kar boste prebrali. Ob tem se spomnite, da bi še danes verjeli, da se Sonce vrti okoli Zemlje, če ne bi nekoč nekdo z dovolj poguma objavil, da je ravno obratno.

Kaj torej hoče Bog? Nič, popolnoma nič!

Ali se lahko za trenutek ustavite pri tej misli? Tisti, ki sprejemate idejo o obstoju Boga in tisti, ki je ne. Oboji. Bog ničesar noče od nas. Kaj mislite, kako bi se odzval svet, če bi se izkazalo, da je to res? Kaj menite, da bi se spremenilo? Razmislite o tem tudi če se vam zdi, da to, da kar ste pravkar prebrali, za vas ni nič novega. Kaj bi se spremenilo, če bi vse kulture, religije in filozofije od sedaj dalje učile, da Bog prav ničesar noče od nas?!

Ali je lahko katerakoli religija smiselna, če ima Boga, ki ničesar noče? Če rečemo, da Bog ničesar noče, ali s tem trdimo, da Boga sploh ni? Če lahko zgolj kot predpostavko sprejmemo trditev, da Bog je, a ničesar noče od nas, kaj potem naklepa? V čem sta smisel in namen Boga? Zakaj verjeti v Boga? Kdo ga sploh potrebuje?

Marsikdo, ki si je doslej zastavljal ta vprašanja, je zaključil nekako takole:«Nobenega razloga ni, zakaj bi verjeli v Boga. Ne potrebujemo ga.«

Mene so prepričali tisti, ki trdijo, da je od teh dveh stavkov prvi napačen, drugi pa pravilen. Torej, ne drži, da ne obstaja razlog, zaradi katerega bi verjeli v Boga in drži, da Boga ne potrebujemo. Zakaj? Dober razlog, da verjamemo v Boga je ta, da lahko Boga, če vanj verjamemo, uporabimo. Vera v Boga nam omogoča, da božjo moč uporabimo v svojem življenju. Tistega, v kar ne verjamete, namreč tudi uporabljati ne morete.
Zakaj pa bi sploh razmišljali o uporabi božje moči, če Boga ne potrebujemo?

Dobro vprašanje. Recimo, da ste dobili pismo, v katerem vas obveščajo, da vam je bogat neznanec zapustil ves svoj denar, ki vas čaka v bančnem sefu. Da bi prišli do zapuščine, radodarnega neznanca ne potrebujete, saj kar zadeva njega, je denar že vaš – čaka vas v bančnem sefu. Toda če ne verjamete, da človek, ki naj bi vam zapustil denar, sploh obstaja, najverjetneje tudi po denar ne boste šli. Enostavno ne boste verjeli, da je denar zares tam za vas. V bogate neznanca, ki bi vam zapustil svoj denar ne boste verjeli in v tej smeri tudi ne boste ukrepali. Lahko bi bili bogati, a ker ne verjamete, da je kaj takega za vas sploh možno, pač ne boste.

Bog nas je naredil »po svoji podobi« - to sporočilo je med ljudmi ves čas prisotno. Vsebujejo ga vsi sveti spisi, o njem govorijo preroki, modreci, svečeniki. To sporočilo je resnica. Toda, ali ste se kdaj vprašali, kaj to zares pomeni?

Ali je možno, da nas je Bog zares ustvaril po svoji podobi, z vsemi lastnostmi in sposobnostmi, ki jih sicer pripisujemo Bogu. Če je tako, ali bi potem Boga potrebovali? Očitno ne, saj bi tudi sami imeli vse, kar velja za Boga. In če bi lahko zares verjeli v to, da Boga ne potrebujemo, kot tudi Bog ne potrebuje nas, potem bi se ga lahko nehali bati, njega in njegovega božjega srda, mar ne? Ostala bi le še ljubezen. Ampak, da bi lahko verjeli temu, da nas je Bog ustvaril po svoji podobi in nam dal vse, kar potrebuje Stvarnik za svoje ustvarjenje, moramo najprej verjeti, da Bog je, kajne?

Razmislite o tem. Tudi če se s tem nikakor ne morete strinjati, razmislite, oziroma še posebej v tem primeru razmislite o tem. Zakaj se ne strinjate? Kdo vam je rekel, da to ne more biti res? Zakaj jim verjamete? Kako veste, da oni vedo, kaj je resnica? Ker so to prebrali v knjigi? Dobro. Vendar zakaj naj bi bilo tisto v knjigi res? Ker je Bog rekel, da je? Ampak kateri Bog? V kateri knjigi? Dobro razmislite o tem, če ne zaradi drugega, pa zaradi intelektualnega, čustvenega in duhovnega razgibavanja.

Če bi človeštvo zares lahko sprejelo idejo, da Bog noče nič, si lahko zamislite, kaj bi to pomenilo za vse obstoječe politične, ekonomske in družbene norme; verske nauke, šolske in pravne sisteme; družinske tradicije... Ali je mogoče, da je to razlog, da hočejo ljudje za vedno obdržati predstavo o tem, da Bog nekaj hoče?

Razmislite o tem: Zakaj bi Bog nekaj hotel? Kaj je tisto, kar bi Bog sploh lahko potreboval? Kaj bi lahko povzročilo, da bi Bog nekaj potreboval? Ali bi to lahko povzročilo, da bi Bog postal nesrečen, če tistega ne bi dobil? Kaj bi lahko povzročilo, da bi Bog verjel, da so ljudje odgovorni za nekaj, kar on hoče? In bi zato kaznoval ljudi, če mu ne bi dali tistega, kar hoče?

Ali lahko verjamete v Boga, ki ničesar noče?

Kaj pa Božja volja. Ali mislite, da je Božja volja tista, ki hoče, da je svet takšen, kot je. Če to ni volja Boga, ali mar Bog nima moči, da bi glede tega nekaj ukrenil? In če Bog ni nemočen, zakaj ničesar ne naredi? In če Bog dela nekaj glede tega, zakaj mu očitno ne uspeva?

Nekateri bodo rekli, da zaradi tega, ker mu ljudje ne dovolijo. Pravzaprav jih ni malo, ki tako mislijo. Po tej teoriji torej Bog ne more doseči, kar Bog hoče, kriv pa je človek. Precej očitno protislovje – po tej teoriji bi seveda moral biti človek vplivnejši od Boga!!

Kaže, da ljudje resnično nečesa v zvezi z Bogom ne razumemo. Se še spomnite, katera vprašanja smo si zastavili na začetku:

1. Kdo in kaj je Bog?
2. Kaj hoče Bog in zakaj?

Kaj, če so na splošno odgovori na ti dve vprašanji že stoletja nepopolni ali celo nepravilni? Kaj, če Bog ni, kar ste mislili, da je? Kaj, če Bog sploh noče tistega, kar ste mislili, da hoče? Če je Bog vse, ima vse, lahko ustvari vse in je ustvaril vse, kaj sploh lahko Bogu manjka? Nemara Bog ni starček na nebu, ki naj bi nekaj potreboval ali želel, ki naj bi imel osebno voljo, osebne strahove, notranja protislovja, nemir in čustveno razklanost, kot jih imajo ljudje.

Kaj pa, če je Bog enostavno seštevek vsega, kar je, Vse v Vsem in zunaj tega morda ni ničesar drugega. Če je to res, potem Mi nismo zunaj Boga in Bog ni zunaj Nas. Če je to res, potem ničesar ni, kar ne bi bilo Bog. Zato bi lahko tisto, čemur smo do sedaj rekli Bog, rekli kratko in malo Življenje.

Premislite o možnosti, da Bog ni zgolj ustvaril življenja, temveč, da Bog Je življenje samo. Bog je življenje in življenje je Bog. Nič ne obstaja zunaj Boga. Ničesar ni, kar bi obstajalo brez Boga. In če nič ne bi obstajalo, tudi Boga ne bi moglo biti. Mi vsi smo torej izraz Boga samega.

Odgovora, ki ju iščemo, se zato glasita takole:

1.Bog je življenje samo in hkrati vse v tem življenju.
2.Bog ničesar noče, ker Bog je vse in zato tudi ima vse, kar bi hotel imeti.

Zdaj pa pozor! To je najpomembnejši del. Če je res, da je Bog seštevek vsega kar je, potem nič in nihče ne more biti zunaj tega seštevka, mar ne? In seštevek vsega kar je, enostavno ne more biti zunaj nas. Torej smo ljudje Eno z Vsem kar je, in Vse kar je, je Eno z nami. In če smo rekli, da je Bog Vse kar je, to torej pomeni, da smo ljudje eno z Bogom in da je Bog eno z nami.

Med Bogom in nami ni ločenosti. Bog je celota in vse kar je, je prav tako ta celota. Mimogrede, to vam bo potrdil tudi vsak fizik. Fiziki so namreč že zdavnaj ugotovili, da svet deluje po sistemu holograma, kar pomeni, da ima vsak del celote v sebi izražene vse lastnosti te celote.

Če to zveni logično, kje je potem problem? Problem je v tem, da je za mnoge, pravzaprav za večino ljudi to tako nov pogled, da ga ne znamo zares vgraditi v naša življenja. Kratko malo nas nihče ni učil, da smo vsi člani iste skupine, ki se imenuje Človeštvo. Ko bomo ljudje v srcu pripravljeni sprejeti, da smo Eno, potem bomo zares lahko vse spremenili. Čistvo vse.

Če bi lahko vsi verjeli v Boga, ki je življenje samo; če bi začeli govoriti o Bogu, ki ničesar noče, ker On je vse kar je; če bi se znali o tej zamisli s pravo mero občutka pogovarjati z našimi otroci, potem bi lahko v eni generaciji spremenili človeško družbo. V takšni novi družbi ne bi bil samo Bog tisti, ki ničesar noče, takšni bi bili tudi ljudje. Bogastvo planeta, ki je danes skoncentrirano v rokah manjšine, bi, če bi se videli kot eno, postalo dostopno vsem. In to bogastvo popolnoma zadošča, da bi lahko v hipu odpravili vse trpljenje zaradi pomanjkanja.

Ali ste vedeli, da ima 225 najbogatejših ljudi v lasti bogastvo, večje od tega, kar premore druge 3 milijarde ljudi? Morda se vam zdi, da je čas ene generacije za takšne spremembe prekratek. Potem vam predlagam, da se ozrite naokoli in poglejte, kakšnim spremembam smo priča ravnokar, pripišejo pa se lahko eni generaciji. Vprašanje torej ni, ali je to mogoče, vprašanje je, koliko bo tistih, ki si bodo upali podvomiti v tisto, v kar se doslej ni smelo ali želelo dvomiti. Pa čeprav je očitno, da vodi človeštvo v katastrofo.

Da bi si lažje vse skupaj predstavljali, se ozrimo še enkrat na tista področja življenja, ki smo jih na začetku pogledali v luči ločenega Boga in si oglejmo, kaj bi bilo lahko drugače z novimi mislimi o tem, kaj hoče Bog.
Bog je vse kar je, je vse v vsem. Ljudje bi razumeli, da tisti, ki je Vse kar je, ne zahteva in ne potrebuje ničesar. Potemtakem takšen Bog tudi ne bi sodil ljudem in jih obsojal, ker mu nečesa niso storili ali dali.

Kako tudi bi? Saj je On vse kar je. Zato ničesar ni, česar Bog ne bi že imel. Tako tudi ne bi bilo več razloga, da bi se ljudje Boga bali. Ljudje bi Boga preprosto ljubili in ne bi več zamenjevali ljubezni in strahu. Jasno bi videli, da se strah in ljubezen izključujeta, in da ne moreta obstajati oba hkrati na istem mestu.

Ne bi bilo »najbolj božje« Božje besede in ne »najbolj božjega« glasnika Božje besede. Ljudje bi razumeli, da nobeden od božjih spisov ni najbolj božji in da nobeden med glasniki Božje besede ni najbolj božji. Pomembno bi bilo le to, kateri božji spis in kateri glasnik bi o Bogu govoril tako, da bi vibriral z osebno energijo posameznika in mu olajšal doživljanje Boga. Ljudje bi s tem tudi nehali prepričevati druge, da je tisti sveti spis ali tisti glasnik, ki se je najbolj približal njihovim srcem, tudi edini pravi in bi se zato morali tudi vsi ostali obrniti k temu viru. Vojne v imenu kateregakoli spisa bi s tem dobesedno izginile.

Ni Nebes in ni Pekla. Ljudje na življenje ne bi več gledali kot na sistem nagrajevanja in kaznovanja. Vedeli bi, da nihče ne gre v Pekel in da Bog nikogar ne obsodi. Zato tudi ne bi bilo več strahu, povezanega s tem, kaj se z nami zgodi po smrti. Ljudje bi našli drugačne razloge, zakaj delujejo kot delujejo, izbirajo kar izbirajo, govorijo kar govorijo in mislijo kar mislijo. Ustvarili bi si nova moralna merila.

Življenje je tukaj in zdaj. Ljudje bi razumeli, da namen življenja ni, da se nečesa naučimo ali da smo na preizkušnji. Če smo ljudje eno z Bogom, potem ni ničesar, kar ne bi že znali, česar bi se morali še naučiti. Ljudje bi vedeli, da v življenje prihajamo, da bi se spomnili tistega, kar že vemo in da bi tisto, kar že vemo, na novo izkusili. Življenja ne bi več doživljali kot stalno borbo z enim samim namenom, da bi se »vrnili nazaj » k Bogu. Na življenje bi gledali kot na nikoli končan proces, v katerem duša izkuša svojo resnično naravo. Jasno bi bilo, da je življenje večno, da se nikoli ne konča.

Bog ni moškega spola. Ljudje bi razumeli, da Bog ni niti moški, niti ženska. Tako kot življenje nima spola, tudi Bog nima spola, saj sta Bog in življenje eno. Zato bi ljudje prav tako vedeli, da moški niso več vredni od žensk. Diskriminacija in zatiranje žensk bi izginila iz civilizirane družbe. Kot tudi diskriminacija in zatiranje zaradi barve kože, veroizpovedi, starosti, spolne naravnanosti, narodnosti ali česarkoli drugega.

Poroka je posvečeno dejanje med partnerjema, ne pa sredstvo nadzora in zagotavljanje varnosti. Ljudje na poroko ne bi več gledali kot na priložnost, da s partnerjem dobijo tisto, česar sami nimajo. Prav tako ljudje ne bi več vstopali v zakon (ali v njem ostajali) zaradi varnosti, saj bi vedeli, da je vse kar potrebujejo za zakon: vsa ljubezen, modrost, vsi uvidi, vsa moč, vse znanje, vse razumevanje, vsa skrb, vse sočutje...že v njih samih. Razumeli bi tudi, da poroka ne pomeni nujno dosmrtne zveze, pač pa posvečeno zvezo, ki bo trajala tako dolgo, dokler si bosta oba partnerja želela biti združena.

Spolnost je veličastno izražanje bivanja.Ljudje bi razumeli, da je človeško telo sveto, da so takšni vsi deli telesa in jih zato lahko pokažejo brez sramu. Občutek krivde in sramu bi zato izginila iz družin. Izginile bi tudi vse spolne zlorabe.

Ljubezen je brezpogojna. Ljudje bi razumeli, da ljubezni ni mogoče izmeriti ali je pogojevati. Razumeli bi tudi, da ljubezni ni možno zamenjevati s strahom ali potrebo.

Svobodna volja je resnična svoboda. Ljudje bi razumeli, da so v resnici svobodni. Vedeli bi, da ni volja in odločitev Boga, da bi v posmrtnem življenju trpeli strašne posledice, ker so se namesto nečesa odločili za nekaj drugega.

Trpljenje ni tisto, kar bi se od kogarkoli pričakovalo. Ljudje bi razumeli, da si Bog ne želi, da bi kdorkoli kadarkoli trpel, predvsem pa od nikogar ne zahteva, da bi brez potrebe ali v neskončnost trpel z namenom, da bi »zrastel v Božjih očeh«. Razumeli bi razliko med trpljenjem in bolečino, saj bi opazili, da je bolečina objektivna izkušnja, trpljenje pa subjektivna odločitev.

Denar ni nič drugega kot energija. Ljudje bi razumeli, da je denar energija, enaka vsaki drugi vrsti energije, da je ta energija sama po sebi nevtralna in da ji predznak da šele to, kaj kdo z njo počne. Prav tako bi razumeli, da nima Bog nič proti denarju in da je prepričanje, da denar in duhovnost ne spadata skupaj, zmotno.

Smrti ni. Ljudje bi razumeli, da smrt ne obstaja. Smrt ni nekaj, česar bi se morali bati. Zaradi tega bi ljudje o smrti lahko govorili svobodno, brez prevelike žalosti. Takšno bi lahko bilo življenje, če bi si dovolili na novo pogledati na naše razumevanje sveta. Ne čakajmo na druge, ne mislimo, da smo za velike spremembe nepomembni. Vsak od nas šteje. S spremembami lahko začnemo takoj; v svojem življenju in pri tistih, ki se jih s svojim življenjem dotikamo.

Kako torej lahko nova spoznanja o Bogu konkretno uporabimo, da bi si ustvarili življenje, kakršnega bi želeli živeti na tem planetu. Vprašanje bi lahko bilo tudi bolj preprosto: Zakaj sploh imamo Boga?

Boga lahko uporabimo. V tem je smisel tega, da imamo Boga.

O tem, kako lahko uporabimo Boga, pa več v drugem delu članka čez nekaj dni ali na www.vseosreci.si/kaj-ho-e-bog.html

Povzeto po knjigi N.D.Walscha: Kaj hoče Bog
Mateja Kunc, motivacijska terapevtka in djotiš svetovalka www.izaQ.si