Z julijem, na svojem letnem merilniku premaknem za eno črtico. Grem v nov cikel rasti, nova energija, nekaj se konča in začenja se novo, grem do moje ljubezni – morja, kjer začutim, tako kot tam zgoraj v hribih, svobodo, radost, globino … in naredim tudi kratek pregled, kje sem, kdo sem, kaj je ostalo zadaj in kaj gre z menoj naprej…

Odnosi so moja »poslastica«. Tukaj sem naredila veliko »nepravilnega«, doživela bolečino, razočaranje, sama prizadela, užalila, poškodovala…, zato mi je odkrivanje tega, zdaj razumljivega polja, v toliko večje veselje. Razumevanje sebe in drugih odnosov, mi daje vedenje.

Ne le vedenje. Razumevanje sebe in odnosov je prava modrost. Ko enkrat osvojiš, kako se napišejo vzorci, kako nastane tvoj življenjski scenarij, kako čutiš, zaznavaš sebe, imaš v rokah ključ do svobode. To je tiste svobode, kjer lahko vidiš, kaj je v tebi tvojega in kaj si dobil od zate pomembnih ljudi (starši, babice, dedki, rejniki…). Stvari lahko razvrstiš in se odločiš, kaj boš odložil in kaj koristnega boš od tega vzel s seboj v življenje.

Vsak od nas nosi s seboj svojo družinsko zgodbo in je del zgodbe drugih. Zgodba, ki nas povezuje z za nas pomembnimi ljudmi , ima vedno dve plati, pozitivno in bolečo. Prepričana sem, da je to tudi osrednja tema, ki jo posameznik »razrešuje« skozi svoje življenje.

Ali bomo našli svojo življenjsko pot ali pa dopustili, da nas določa lastna življenjska zgodba, je odvisno od tega, kako se celijo rane, ki jih vsak nosi v sebi. Le kdor se sprijazni s tem, kar je postal, je sposoben odkriti možnosti, ki so v njem.Odgovornost za to, da njegovo življenje ne poteka tako, kot si je predstavljal, ne bo več zvračal na starše. V vseh prizadetostih, ki jih doživljamo, lahko prepoznavamo priložnost, da najdemo najgloblje bistvo samega sebe.

Danes sem hvaležna za vse odnose, pa kakršni koli so bili (mili, ljubeči, grobi, nadzirajoči, neljubeči…). Le s pomočjo teh odnosov sem lahko postala to kar sem in spoznala najgloblje bistvo same sebe. Dovolj pogumna sem bila, da sem si ogledala lastne rane in preko njih našla tudi pozitivne korenine. Rane nam omogočajo dostop do našega pravega jedra, kajti to jedro, kljub vsemu, kar se z nami dogaja, ostaja v nas nepoškodovano in celo. To jedro samo čaka, kdaj se bomo dokopali do njega in ko ga najdemo, prenehamo obtoževati starše. Ne ostanemo pri ranah, ampak prek njih vidimo svoje resnično bistvo, svoj izvorni jaz.

Do jedra pridemo, ko pogledamo svoje prve otroške, življenjske sanje in želje kaj bi radi delali, kako se igrali… Kdor ne upošteva svojih ran, ga te rane določajo. Popačijo njegovo življenjsko pot. Sama sem v preteklosti  mislila, da živim svoje življenje, a v resnici so se mi samo ponavljale rane iz otroštva,le igralci so bili drugi. Ko najdemo svoje bistvo, zacvetimo in vemo, da nas to edinstveno življenje veseli.

Ko razumemo, da so starši naše korenine in da se naše drevo življenja brez njih posuši, in ko jih razumemo, kako pomembno je da jih razumemo v njihovi omejenosti in njihovi lastni zgodbi, jih lahko razumemo in jih ne obsojamo. To, česar nam niso dali in s čimer so nas prizadeli, lahko pustimo pri njih, tisti pa, ki za svojo usodo še vedno krivijo starše, ne sprejemajo odgovornosti za svoje življenje in ne odkrijejo svoje notranje in zunanje podobe in ne zmorejo odkriti poti, ki bi jih vodila v življenje.

Vpogled vase je zelo zdravilen, pa ne samo za nas kot posameznika, temveč zato, da ne ponavljamo prizadetosti, ki smo jih vključili v svoje življenje, bodisi tako, da prizadenemo druge, zadajamo rane sebi ali pa nezavedno iščemo razmere, ki ustrezajo bolečim prizorom otroštva (S. Freud temu pravi »prisila ponavljanja« ). Veliko ljudi (tudi sama sem bila med njimi), poišče prav take ljudi, šefe, prijatelje, zakonce, ki jih prav tako prizadevajo, kot so jih starši.

Poletje,  čas počitnic in  dopustov,  naj vam prinesejo čim več jasnih vpogledov , ter da zmorete prevzeti odgovornost za svoje življenje in da se vsak trenutek zavedate, kako edinstveni in dragoceni ste.
Se beremo jeseni, srečno!

Tjaša Jeraj
Vir: www.mychi.si/