Marjan Turnšek, mariborski nadškof, je v intervjuju za www.zurnal24.si izjavil: »Če nekdo ukrade avto ter pride k spovedi in pove, da je avto ukradel, spoved ne velja, če avta ne vrne.«

Je Turnšek je s tem razmišljanjem želel povedati, da tudi zgolj uradno opravičilo, ki ga je pokojni papež Voitila javno izrazil pred desetletjem, za odkup storjenih cerkvenih grozodejstev, ne velja? Da takšnega opravičila v svojem srcu ne jemlje resno. Kajti cerkev še do danes ni vrnila na stotine milijard dolarjev nakradenega bogastva v zadnjih dva tisoč letih. Kdaj je opravičilo iskreno?

Preprosto preverimo kaj je o tem rekel Jezus: »Spoznajte svoje grehe, obžalujte, popravite, kar je mogoče popraviti in tega ne počnite več.«  Gospod Turnšek, če bi vas nekdo okradel in bi se potem želel opravičiti, kakšno opravičilo bi za vas bilo iskreno: Da se vam samo formalno opraviči, ker vas je okradel, vendar vam okradeno ne vrne, ali da se vam opraviči, iz srca obžaluje to dejanje in vam nakradeno blago vrne ter vam zagotovi, da vam tega nikoli ne bo več storil?

Če bi izbrali drugo opravičilo, zakaj potem kot visok cerkveni predstavnik nič ne naredite, da se nakradeno cerkveno bogastvo vrne? Zakaj javno ne pozovete svojega nadrejenega v Vatikanu, da naj vrne vso naropano bogastvo. Verjetno vam je znano, da je cerkev v preteklosti na najbolj sramotne načine prišla do bogastva. O tem piše tudi pravnik Vlado Began v svoji knjigi Resnica in cerkev se izključujeta!, citiram: »Trgovina z ljudmi in suženjstvo sta povečala premoženje cerkve, od katerega še danes živi.

Cerkev je od začetka podpirala suženjstvo in ga zaostrila v marsikaterem pogledu. Papež Nikolaj V. je trgovino s sužnji proglasil za legitimno v buli »Divino amore communiti« (Iz božanske ljubezni do skupnosti) 18. junija 1452. Papež Gregor I. je imel stotine sužnjev na svojih posestih in priredil je zakone, ki so prepovedovali sužnjem poročiti se s svobodnimi kristjani. Sužnja so obravnavali kot govedo. Tudi tlačani so povečevali bogastvo cerkve, od česar še danes živi.

Že od 4. stoletja se je pod domeno cerkve tvorila drugačna vrsta sužnjeposestništva: tlačani. Tlačani so bili de facto izenačeni s sužnji.  Nešteto ljudi je bilo ubitih pri osvajanju Amerike – predvsem zaradi zlata. To zlato je še danes del katoliške cerkve, precej tega zlata se še danes drži marsikaterega cerkvenega stropa in cerkvenih oltarjev in iz zlata je mogoče zlita marsikatera monštranca, marsikatero »najsvetejše«.

Tudi krvavo zlato je cerkev naredilo takšno, kakršna danes je: neizmerno bogata. In do danes zlato ni bilo vrnjeno! Eden najbolj sramotnih načinov Vatikana, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Inkvizicija je bila ubijanje in linčanje v imenu »prave« vere. Cerkveni knezi so vedno znova pobirali krvav denar – tako ekscesivno, da je obstajala krilatica, da se najhitreje in najlažje obogati s sežiganjem čarovnic.

Da bi povečali cerkveno zemljiško posest, so menihi in drugi cerkveni ljudje ponarejali listine. Če je hotel škof ali opat povečati svojo zemljiško posest, je pogosto dal narediti falsifikat, ki so ga potem »našli« v arhivu, s čimer je »dokazal«, da je ta ali oni knez iz prejšnjih časov samostanu že zapustil dotični kos zemlje. Nekateri menihi so se izučili ponarejanja in so od samostana do samostana prepotovali deželo, da bi opravljali svoj poklic. Velik del srednjeveških listin je ponarejenih.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi