Piše: Vesna Žunič v novi Vivi www.viva.si

Krik ranjenega otroka
»Pomemben del spominov na spolne zlorabe je shranila Ana, ena izmed mojih otroških podosebnosti; pojavila se je pri mojih šestih letih starosti. Takrat sem dojela, da me je preprosto preveč strah očetovih napadov, da bi jih lahko prenašala pri polni zavesti. Zato sem razvila nov del sebe, ki se je očetu podredil in mu ugajal tudi med zlorabami.

Ana se je prepričala v to, da je izbrana in posvečena v nekaj posebnega zaradi izkušnje incesta. Za kazen pa so jo razžirali občutki sramu in ničvrednosti, saj se je doživljala kot najbolj podlo in odurno bitje na tem svetu, ker sodeluje s svojim napadalcem. Verjame, da jo zaradi tega vsi obsojajo in sovražijo.

Od tu izvira večji del mojega toksičnega sramu. S to malo punčko v sebi, ki ni naredila nič narobe, ampak je samo skušala preživeti, hodim po svetu in se počutim umazano, svinjsko in razvratno – zakaj? – zato ker jo je oče tolikokrat napadel in je bil edini način preživetja, da se je nehala upirati in se je podredila. Zakaj bi bila jaz manjvredna od drugih, ker sem pač na tak način preživela? Zakaj mislim, da moram zaradi tega hoditi po svetu s sklonjeno glavo?«
Mija
… ali znamo odgovoriti Miji na zadnje vprašanje? Se je za trenutek v nas prikradla groza, ko smo začutili nemoč ranjenega otroka, krhke deklice, ki se ji dogaja nekaj, kar se ji nikoli ne bi smelo zgoditi? In jeza na storilca, napadalca iz lastne družine, ki ji počne te grozote? Noč za nočjo. Leta in leta.
Vsaj za trenutek smo najbrž občutili sočutje do žrtve in se zgrozili nad storilcem. Toda že v naslednjem hipu bomo te občutke odrinili, pozabili. Zakaj?

Bojimo se soočiti s pretresljivimi dogodki, tragedijami, ki se vsak dan odvijajo tako blizu nas. Strah nas je, da se bo naša iluzija varnega sveta sesula. A živimo v stvarnem svetu. V njem so doma resnične zgodbe, potlačeni težki spomini, patologije, osamljeni posamezniki s svojimi bolečinami. Mija in z njo še veliko drugih Mij so tu, med nami. 

Smo jih sposobni zares videti? Sprejeti tudi svojo odgovornost? Kajti naša odgovornost je, kot pravi Sanja Rozman, DA NE POGLEDAMO STRAN! In Mija: »Ne glede na vse vloge in maske, ki sem jih nosila, da bi preživela, kot sem najbolje vedela in znala v zunanjem svetu, še vedno mislim, da kdor zares hoče videti v oči ranjenega otroka v stiski, mora samo znati ali pa si upati pogledati.«

Pred vami se odpira delček takšne zgodbe …

»Ko sem bila stara okrog šest ali sedem let, je moja mama enkrat zalotila očeta, ko me je zlorabljal v moji sobi. On s spuščenimi hlačami in jaz na kolenih. Z mamo sva se spogledali. Bila je ledeno hladna in zdelo se je, da me bo raztrgala. »Pojdi si umit roke« je bilo vse, kar sem od nje prejela, niti v oči me ni pogledala in to je bilo to. Nič več kot to. Od nje ni bilo nobene reakcije, le hladnost in ledeni mir, kot da se ni nič takega dogajalo. Občutek sem imela, kot da sem bila jaz pokvarjena in umazana, kot žival, ki nima nobene vrednosti. Nič ni bilo, onadva sta bila tiho in ravnala sta, kot da se ni nič zgodilo. Nobene reakcije, molk, gremo dalje. Mene sploh ni več pogledala. Nič. Stala sem na temnem hodniku našega stanovanja, pred vrati kopalnice, in počutila sem se, kot da ne obstajam, kot da sem manj kot zrak. Nič. In iz tega sem razumela, da je spolna zloraba čisto normalna, da gre samo za seks. Ona ni bila slaba – slaba sem bila jaz.«

… iskreno izpoveduje Mija na poti okrevanja. Svojo zgodbo danes pripoveduje tudi vam. 

V vaših izpovedih slišimo krik zlorabljenega otroka, ki ranjeno kliče, da naj ga že vendarle nekdo vidi in mu pomaga. Od kod jemljete moč, da izpovedujete to tako bolečo resnično zgodbo? 
Mija: Moč privre iz raziskovanja tistega, kar je bilo v meni skrito in zakopano več kot dve desetletji. Ko sem v vsej polnosti ozavestila, da so bile vse zlorabe in izdaje v moji družini tako hudo kršenje najbolj osnovnih in temeljnih moralnih in etičnih vrednot ter otrokovega, človeškega dostojanstva, preprosto ne bi mogla živeti s sama s sabo, če ne bi s to svojo zgodbo nekaj naredila. Ko sem se po celem življenju popolne amnezije v času dveh let soočila s spomini, ki so mi osmislili leta životarjenja samo s »simptomi« travme – posttravmatskimi stresnimi reakcijami, prividi, nočnimi morami, nenehnim strahom pred fizičnim napadom, posilstvom, tesnobo in je pričela moja zgodba, do tedaj povsem razdrobljena, polna lukenj, nepovezana in brez smisla, dobivati obliko in vsebino, se je v meni porajala eksistencialna nuja po tem, da jo zapišem, predstavim in osmislim. To mi je pomagala uresničiti Sanja Rozman, ko je predlagala, da bi skupaj napisali Pogum, in mi tako omogočila ob izjemni podpori in motivaciji, da sem sledila svoji primarni želji, namreč da s svojo izpovedjo nagovorim druge, ki preživljajo svoje posledice travme spolne ali druge zlorabe. Predvsem zato, ker sem si sama to zelo močno želela, ko sem se soočala s svojo resnico – da bi nasproti sebe lahko zagledala nekoga, ki je preživel podobno in ki od težkega bremena ni obupal, ampak se bori in vztraja dalje v iskanju smisla, v iskanju luči. 

Ni bilo nikogar, ki bi vas videl, slišal, čutil? Vzgojiteljice v vrtcu, učitelji in svetovalne službe v šoli, prijatelji staršev, širše sorodstvo?
Mija: To je bila ena od najtežjih stvari, ki sem jih morala sprejeti – da ni bilo nikogar, ki bi v meni prepoznal stisko, obup in travmo, da nisem imela nikjer varnega zavetja, kamor bi se lahko zatekla po oporo in pomoč. Živela sem obdana z ljudmi, ki so spolno zlorabo bodisi obravnavali kot nekaj povsem običajnega in normalnega, bodisi so se pač obrnili proč. Močno sem bila »podučena« v tem, da morajo biti skrivnosti in molk kot moja druga koža, kar mi je poleg tega, da sem vse dogodke zlorabe in izdaj sproti tlačila, rezala in brisala iz spomina, povsem onemogočalo, da bi komurkoli karkoli povedala. Z vsem drugim svojim verbalnim in neverbalnim vedenjem pa sem sporočala, da je nekaj hudo narobe z mano. Problematično je bilo predvsem to, da je okolica pretežno sprejela eno izmed mojih primarnih mask ali vlog – pridno punčko, ki se je izkazala za vedno dovolj uspešno, prijazno, podredljivo, prikupno in mirno. Za razliko od »problematičnega, uporniškega« otroka, ki kriči po pozornosti, je ta moja vloga oddajala vtis, kot da nimam nikakršnih problemov in težav, če sem vendarle tako pridna. Vedno sem imela občutek, da se ljudem okoli mene ravno zato zdi, da se jim sploh ni treba ukvarjati z mano. Ne glede na vse vloge in maske, ki sem jih nosila, da bi preživela, kot sem najbolje vedela in znala v zunanjem svetu, še vedno mislim, da kdor zares hoče videti v oči ranjenega otroka, ki je v stiski, mora samo znati ali pa si upati pogledati. 

Napadalci so bili ljudje iz vaše družine, ki bi vam morali zagotoviti varnost, ljubezen, vas zaščititi. Vaše otroško razumevanje širše okolice vam je govorilo, da jih morate imeti radi. To je postavilo na glavo vaše razumevanje sveta. Kakšen je bil ta svet?
Mija: Moj svet je bil skrajno razcepljen , saj je edino v takšnem lahko soobstajalo na tisoče najbolj nezdružljivih nasprotij, s katerimi sem bila primorana živeti vsak dan znova. Samo sebe, svoje občutke in spomine sem morala razcepiti in razkosati, razrezati na nešteto koščkov in jih pustiti, da so lebdeli v praznem prostoru, ker edino tako ni bolelo in edino tako sem lahko normalno dihala in bila del svoje družine. Še danes, ko pomislim na ta nasprotja, se mi vse skupaj zdi nemogoče; da sem morala kot majhna deklica od enega in istega človeka sprejeti nevzdržno in okrutno nasilje ter dominacijo in da sem bila sočasno odvisna od njega za skrb, nego, hrano, dom; da sem bila v enem trenutku zlorabljena proti svoji volji in da sem v drugem morala biti za oba storilca - starša vzorna hčerka, s katero se lahko ponašata pred drugimi; da sem si tako kot vsak otrok od svojih staršev, ki sta sicer z mano ravnala brez kakršnegakoli spoštovanja in ljubezni, želela biti ljubljena in sprejeta in da sem tudi od takšnih ljudi hrepenela po negujočem dotiku, pozornosti … Živeti z vsemi temi hrepenenji, otroškimi legitimnimi željami, in nesti vso resnico, ki je otroku ni bilo mogoče – živela sem v svetu fantazij, kjer sem tavala v rožnati megli v upanju, da bom tavala tako dolgo, dokler se ne bo resnica spremenila in bo vse drugače in lepo. 

V svojih izpovedih pravite, da so vas domači programirali, da ste umazani, pokvarjeni, perverzni … Po drugi strani pa sta oče in mati ustvarjala iluzijo, da jima je mar za vas, da skrbita za vas. Kaj vas je spravilo ven iz te iluzije? 
Mija: Šele ko sem v vsej polnosti podoživela in občutila vse nasilje, zlorabe, izdaje, vse programiranje po zlorabah, ki je bilo namenjeno opravičevanju njunih napadov in pripisovanju krivde meni sami, so se moja čustva uskladila z razumom. Spomini na vse te dogodke so prišli na površje, ko sem bila dovolj močna, da sem lahko prenesla vso bolečino, ki jo je pospremilo rušenje iluzij in sprejetje tega, da me starša preprosto nista imela rada.

Z vsakim odklenjenim spominom nam dovolite, da vidimo v globino. Postajamo priče nemoči otroka, njegovega strahu, krivde, sramu, boja za preživetje … Začutimo vašo globoko osamljenost, nemir, paniko, strah odrasle osebe. Bolečina spominov je bila verjetno neznosna. Kako ste se soočali z njo?
Mija: Bolečina spominov je bila na trenutke tako neznosna, da nisem več videla razloga, da obstajam na tem svetu. Čutenje ne samo bolečine odraslega človeka, ampak malega otroka, ki je bil primoran živeti v razmerah, ki so zanj povsem nedostojne in nečloveške, mi še danes jemlje sapo. Vendar je v tako globoki bolečini tudi največji potencial za transformacijo. Vsakič, ko sem vstopila v najbolj temno brezno, sem izstopila večja, močnejša, modrejša. V teh trenutkih soočanja z bolečino leži toliko iskrenosti, preprostosti in jasnosti, leži toliko zmožnosti, da postanem boljši človek, bolj odprt, ljubeč, sočuten, stvaren, buden za ta svet in za resnico. Glavna motivacija za to, da nisem pobegnila pred bolečino ali jo potlačila, je bila ta, da sem v zameno za to, da sem jo nesla in zdržala, prejela neprecenljiv dar – lahko sem se zazrla v oči sami sebi, ko sem bila stara 5, 7, 10, 15 let in si ponudila varno zavetje, topel objem, negujoč odnos. Vse tisto, po čemer sem leta in leta hrepenela, sem se skozi soočenje z bolečino naučila dati sama sebi in svojemu notranjemu otroku. To je zame največja dragocenost, za katero sem neizmerno hvaležna. 

Ko ste ozavestili spomine, ste se odločili, da se srečate z mamo in očetom. V varnem okolju ordinacije Sanje Rozman. Lahko samo rečemo: neizmerno pogumno. Kaj ste doživljali ob soočenju s staršema?
Mija: S svojima staršema sem se soočila, ko sem imela ozaveščenih nekje okrog dvajset odstotkov spominov na zlorabe in izdaje, vendar sem bila tedaj prepričana, da sem ozavestila vse, kar je, ker so bili odstrti spomini na izredno težke travmatične dogodke. Na samem soočenju mi je bilo pomembno, da jima dam jasno vedeti, da ne bom več tiho, in da to, kar se je dogajalo, ni bilo prav, da imam zaradi tega hude posledice in da ne bom več sodelovala v kakršnemkoli pretvarjanju ne glede na vse. Vedela sem, da bosta vse skupaj zanikala in me celo skušala okriviti in narediti za noro, kar se je vse tudi zgodilo. Upala sem, da bosta priznala svojo odgovornost, predvsem zato, ker bi meni to pomenilo, da s priznavanjem resnice priznavata mene samo. Trenutek izredne moči, ki mi bo ostal v spominu do konca življenja, je bil zame nedvomno v tem, ko sem gledala svojega očeta v oči in mu dala vedeti, da me ne glede na to, kako skuša vse skupaj sprevračati in zmanipulirati, nima več v svoji oblasti in mi nič več ne more. Gledala sem ga v oči in kljub njegovim besedam sem z vsem svojim bitjem čutila, da ve, da mislim resno. Do tistega trenutka se nisem zavedala, da ga nikoli do tedaj nisem sploh upala pogledati v oči, ker sem se ga vedno tako bala. Predvsem pa mi je ostalo s tega srečanja to, da sem sedela nasproti dveh ostarelih ljudi, ki nimata prav kaj dosti zveze s podobami o njiju, kot sem jih ohranila v svoji glavi skozi svoje otroške oči. 

Kaj pa onadva? Sta vam pogledala v oči? Sta vas videla?
Mija: Moja starša sta me med soočenjem gledala v oči, vendar nikoli ne bom pozabila občutka, kako je gledati nekoga v oči, za katerimi ni ničesar, kjer je vse mrtvo in prazno. Prav tako ne bom pozabila občutka, kako je gledati v oči nekoga, ki brez kančka omahovanja, ne da bi trznil, laže, si izmišljuje najbolj absurdne argumente in se spreneveda ter je zavoljo ohranjanja svoje fasade pripravljen zavreči lastnega otroka. 

Površni opazovalci pa tudi nekateri pomembni akterji pomišljajo, da žrtve zlorabe pretiravajo pri opisu posledic, da so sprevržene in nekateri celo, da so sokrive. Kaj jim bi odgovorili?
Mija: Takšen odnos do žrtev zlorabe se mi zdi izredno škodljiv in nevaren. Menim, da je proti njemu potrebno zavzeti jasno in odločno držo, ki podpira žrtve pri tem, da se opogumijo in spregovorijo o svoji zgodbi, saj je to edini način, da premagajo svoj sram, se znebijo neprimernih občutkov krivde, zaživijo kot pravi preživeli. V naši družbi je glede na statistiko spolno zlorabljenih otrok nujno, da se ustvari in zagotovi varen prostor, kjer lahko otroci in odrasli povedo, kaj so prestali in kjer lahko takšne zgodbe krožijo, da nudijo vir opore in pomoči za vse druge, ki svoje izkušnje še ne morejo sprocesirati in ozavestiti. Te zgodbe so polne bolečine in nasilja in so kot takšne tudi ogledalo naše družbe, naše skupnosti, našega družinskega življenja, zaradi česar nemalokrat porajajo v drugih strah, kar sproži negativne in napadalne odzive polne predsodkov, žaljivih stališč in sovražnega govora proti že tako izredno ranjenim posameznikom. Žrtve na ta način demoniziramo. Mislim, da ni hujšega, kot da je žrtev skozi negativni govor ponovno napadena in v primežu kritik, kar lahko samo še dodatno okrepi njene lastne negativne občutke, kar pa ima v končni fazi lahko tudi usodne posledice. Da so žrtve sprevržene in sokrive v zlorabi, predstavlja klasičen argument in manipulacijo s strani napadalcev. Na to, da žrtve pretiravajo z opisi posledic, pa lahko odgovorim samo, čemu in zakaj? Takšno stališče je po mojem mnenju samo odsev nezmožnosti sprejemanja razsežnosti nasilja nad otroki in težkih posledic za njihova življenja. Vsa ta negativna stališča omogočajo tudi to, da se v naši družbi še vedno ohranja ne samo molk glede spolnih zlorab, ampak prav specifično tudi tabu incesta. Mislim, da je nastopil čas za spremembo in rečemo »nič več«, to se ne bo več dogajalo pod to streho – naše celotne skupnosti. 

Pravite, da ni hujšega, kot da te nekdo zlorablja v imenu ljubezni. Ali že lahko samo sedite v tišini ob nekom in samo čutite ljubezen? 
Mija: Ljubezen je bila zame dolgo časa prepovedana beseda in je nikakor nisem mogla sprejeti ali razumeti. Vse, kar so mi v družini prodajali kot ljubezen – nasilje, zlorabo, fizično in psihično bolečino, izdaje glede zlorab, spolnost, mi je naredilo to besedo skrajno nesprejemljivo. Nikoli je nisem zmogla niti iskreno izreči, četudi sem jo čutila, ker sem bila prepričana, da če jo do nekoga pristno občutim in to tudi jasno pokažem, bom v naslednjem hipu izdana in napadena. Skozi terapevtsko okrevanje se je pričelo to moje stališče v globino spreminjati, kar je trajen in nenehen proces. Sedaj si jo dovolim čutiti in izražati, prejemati in dajati, v odnosih varne navezanosti, kjer vem in čutim, da sem sprejeta z vsem, kar sem, točno takšna, kot sem. 

Ne morem mimo standardnega vprašanja. Kakšno je sporočilo družbi? Nam, posameznikom, ki sprenevedavo hodimo mimo vas ?
Mija: Prišel je čas, ko preprosto ni več prostora za sprenevedanje, zanikanje, gledanje proč, pasivno sprejemanje tega, kako naše otroke – otroke naše celotne skupnosti - spolno, telesno, čustveno zlorabljajo njihovi družinski člani, sorodniki, znanci in drugi. Statistike niso zgolj neki informativni podatki, ampak po mojem mnenju rdeč alarm. Vsaka četrta deklica in vsak šesti deček! Samo pomislimo, koliko je to zlorabljenih otrok v enem šolskem razredu, v eni vrtčevski skupini, v enem stanovanjskem bloku. Čas je za aktivno delovanje in ukrepanje, čas je za to, da se zazremo tem otrokom in odraslim v oči in jih priznamo v vsej njihovi bolečini in trpljenju. Čas je, da se zamislimo nad tem, kaj takšen odnos do otrok pove o naši družbi. Zlorabe se ne dogajajo nekje daleč stran od nas, nekje med pošastmi in v črnih breznih, temveč se odvijajo za sosednjimi vrati – za fasadami navidezno izjemno uspešnih in urejenih družin, kjer storilci nemalokrat celo uživajo ugled in spoštovanje svoje okolice. Storilci zlorab so povsem navadni ljudje, nikakršni demoni, nimajo videza negativnih junakov iz filmov in ti ljudje se ne ustavijo, dokler se jim nekdo, ki lahko otroka zaščiti, ne postavi po robu. Naučimo se prepoznavati stisko zlorabljenih otrok, naučimo se gledati globlje kot le na površini. Postanimo vsi odgovorni in ljubeči starši ne samo lastnim otrokom, temveč vsem otrokom naše skupnosti. 

Kako danes vidite svet? Smisel življenja?
Mija: Danes vidim svet popolnoma drugače, kot sem ga še dobri dve leti nazaj. Tema ga je večinoma zapustila, občasno se prikrade, ko pridejo na površje novi spomini, a samo občasno. Nikoli do sedaj še nisem tako jasno doživljala, da ne glede na to, kaj se mi je zgodilo, to na nikakršen način ni moglo spremeniti mene same – mojega pristnega sebstva, ki je ostalo čisto in nedotaknjeno. S tem zavedanjem in občutenjem je popolnoma drugače živeti v tem svetu, kot je bilo prej v nenehnem strahu, da me vse, kar me spominja na preteklost, ogroža in da bom, če se bom spominjala teh dogodkov, preprosto prenehala obstajati. Smisel življenja vidim v tem, da se prepuščam nenehnemu procesu odraščanja in zorenja, da sem karseda odprta do vsega, kar mi pride naproti; v vseh izzivih in preizkušnjah vidim priložnosti za transformacijo. Da nenehno rastem in se razvijam v človeka, kakršnega mi je namenjeno, da postanem. 

Pogum pri mučnih srečanjih z resnico

Mija: Dobrih pet let nazaj, ko sem se priključila Sanjini terapevtski skupini, sem imela na izbiro dve možnosti – ali se vsa prepustim procesu in dobim nazaj samo sebe in svoje življenje, ali grem po »lažji« ali bolj domači poti, si niti nog ne zmočim in po ustaljenem vzorcu dalje. Že takrat sem vedela, pri svojih 26. letih, da me življenje, kot ga živim, ne osrečuje, ne izpolnjuje, da pravzaprav nimam od njega nič. Navzven sem imela sicer veliko, a navznoter je bilo vse prazno, hladno in pogubno. K Sanji sem prišla, ker je nekaj v meni vedelo in čutilo, da mora biti nekaj več na tem življenju in da jaz ta »nekaj več« hočem in ne odneham, dokler ne pridem tja. Ta notranja želja me žene že ves ta čas in to je povezano s sprejemanjem resnice. Naj se mi vse pokaže, kot resnično je, tako ali tako se je vse že zgodilo in na to nimam več nobenega vpliva. Vse, kar jaz lahko naredim, je, da se v to zazrem, predelam in ozavestim ter tako dobim še en del sebe in svoje zgodbe nazaj. Potem je mene več in grem z lažjim in pogumnejšim korakom naprej v to življenje. Srečanja z resnico so bila mučna na začetku, ko so se mi pričeli sprožati prvi spomini na zlorabe, ker sem bila tedaj še tako vpeta v svoj svet iluzij, ki jih je ta resnica izdatno ogrožala. Ampak bolj ko sem se lahko predajala procesu spominjanja, bolj sem začela ceniti resnico in v njej videti odrešitev in rešitev, ki jo iščem že zadnjih pet let – to je edini način, da zaživim svoje življenje v polnosti – z vso resnico, ki je. 

Mijino sporočilo vsem žrtvam

Vsak izmed nas si zasluži živeti življenje, ki je celostno, polno in svobodno. Ne pustite temi, da prikrije luč v vas, da skrije vaš neizmeren potencial. Ni vredno plačati cene za to, da »ohranjamo mir« in smo tiho, da ne bi razburkali bližnjih odnosov in svojega vsakdanjega bivanja, tako da životarimo, namesto da bi živeli življenje v vsej njegovi polnosti. Ni mogoče selektivno čutiti; če se odrečem čutenju spominov iz preteklosti, se odrečem čutenju česarkoli, kar bi me napolnilo in zadovoljilo, mi dalo užitek. Preteklost se ne bo spremenila samo zato, ker se nočemo ukvarjati z njo in jo tlačimo, predalčkamo ter brišemo iz spomina. Več kot dve desetletji mojega življenja sta bili zapravljeni zaradi travme in njenih posledic; to je čas, ki ga nikoli več ne bom dobila nazaj – moje otroštvo, deklištvo, najstništvo. Prav zato sem si obljubila, da ne bom preživela niti enega samega dneva več tako, da nisem v stiku sama s sabo, da nisem prizemljena. To, kar mi osmišlja življenje in izpolnjuje vsak dan, je, da lahko uživam v trenutkih čiste radosti, v lepotah narave, v otroškem smehu in v vsem tem lahko uživam, dokler ozaveščam svojo zgodbo, resnico in s tem samo sebe. 

Kam po pomoč?