Piše: Peter Amalietti v novih Misterijih www.misteriji.si

Dimitrij Kebe pod Špikom odkril megalitsko svetišče, starejše od Stonehengea

Naš zagnani raziskovalec preteklosti Dimitrij Kebe je leta 1999, komaj leto dni po svojem velikem odkritju antičnega mesta Metulum, o katerem smo v Misterijih že pisali, visoko v pobočju pod Špikom naletel na velik plato, na katerem je odkril arhaično megalitsko svetišče še iz kamene dobe.

Takole pripoveduje:
»Avgusta 1999 sem odšel na plato pod Špikom kot zasebni raziskovalec prazgodovine. Sorodnik, ki se je vrnil s počitnic v Gozdu Martuljku, me je opozoril, da je na platoju pod Špikom naletel na izredno nenavadne kupe kamnov. Pot me je mimo dveh prelepih slapov vodila do križišča, na katerem sem zavil proti gori Špik. Ob tej poti ležijo nenavadno čudovite skale. Že na njenem začetku sem še v dolini opazil velikanski megalit z izdolblo luknjo.

Ko sem se bližal platoju, sem tik pod njim naletel na izvir studenca, ko pa sem naposled prilezel na vrh, se mi je razkril čudovit razgled na plato, obdan s tremi gorskimi vršaci, ki se dvigajo nad njim po tisoč metrov visoko.

MALIK
A najprej mi je v oči padel veličasten kip „Malika”, ki stoji približno sto metrov višje na pobočju nad platojem in v višino meri več kot dvajset metrov. Najprej sem menil, da ga je oblikovala narava, zdaj pa že vem, da so ji pomagale tudi človeške roke.
Nato sem si začel ogledovati plato, na katerem se nahaja vsaj dvajset podrtih, v kupe zloženih kamnov. O tej starodavni šegi kopičenja kamnov v gomile, ki jo še dandanes izvajajo domačini na himalajskih prelazih in vrhovih, je Ivan Mohorič zapisal:

„Zlaganje kamnov v kupe naj bi zagotavljalo združevanje človeških duš, predstavljalo naj bi vezni člen z mrtvimi predniki in omogočalo večjo božjo navzočnost. Zelo zanimiv pogled na božansko vseprisotnost, ki je pogojena s količino.” (V zvezdi piše vse, Ljubljana, 1994, str. 76)

TROGLAVA-TROMOŽJATA
Plato stoji na nadmorski višini 1450 metrov in z njega je prav božanski pogled na goro Špik in njen vrh. Na desni strani platoja se dviguje Frdamana polica, na levi pa Mala Ponca. Skupaj s Špikom so te tri gore videti kot božanstvo „Troglava-Tromožjata”. Sredi pobočja Špika je tudi dobro vidna velikanska naravna skalna izboklina v obliki srca, ki se po izročilu tako tudi imenuje: Srce. Na tem platoju se približno na sredini nahaja tudi kamnita skala – obredni oltar z ravno površino v izmeri tri krat pet metrov.

Če od Srca potegnemo ravno črto do Malika, leži megalitski oltar na platoju natanko na sredini te črte. Oltar ima obliko velike osamele skale, visoke približno tri metre in dolge približno sedem metrov. Vse to me je že pri prvem obisku pripeljalo do sklepa, da sem odkril megalitsko svetišče, verjetno edino v Sloveniji. So pa podobno megalitsko svetišče pred nekaj leti odkrili v Schwarzwaldu v Nemčiji.

Nato sem plato pod Špikom še večkrat obiskal in ga temeljito raziskal. V času najdaljšega dneva v letu, ob solsticiju, sem doživel enkraten prizor: sonce je obsijalo vrh Špika natančno ob astronomsko-geofizikalnem času ob peti uri in enajst minut, nato pa je ob osmi uri in osemintrideset minut, ko se uradno začne astronomsko poletje, z žarki obsijalo Malika, kot tudi osrednje svetišče in gomilo, ki sem ju odkril dve leti kasneje.

Po dolgotrajnem preiskovanju okolice sem v gozdu odkril več velikanskih podrtih in prelomljenih menhirjev in takoj zaslutil, da je bilo tam osrednje svetišče, nekaj metrov nad njim pa še velikansko gomilo. Pot k osrednjemu svetišču vodi med dvema velikima menhirjema, ki sta vhod v notranje svetišče.

NAJSTAREJŠE MEGALITSKO SVETIŠČE V EVROPI
Podrobnejši pregled je ta moj prvi občutek potrdil. Sklepam, da je to megalitsko svetišče mnogo starejše od vseh drugih znanih zahodnoevropskih svetišč, saj najbrž sega v čas konca zadnje velike ledene dobe. Tako stara megalitska svetišča so sicer odkrili v obeh Amerikah in v Avstraliji, v Evropi pa doslej še ne. O svoji najdbi sem nemudoma seznanil pristojne oblasti in javnost, a se arheologi niti po desetih letih niso potrudili vsaj enkrat obiskati tega megalitskega svetišča.«

Peter Amalietti   

MEGALITSKA KULTURA KAMENE DOBE
Ivan Mohorič je v knjigi V zvezdi piše vse zapisal: »Kamni in skale imajo v izročilih vseh ljudstev prav posebno mesto. Ni ga ljudstva na tem svetu, ki ne bi po svoje častilo kamnov kot takih, ali prav posebej katero od številnih in raznolikih vrst, ter jim pripisovalo božansko moč ali vsaj posredništvo med bogom in človekom. Niso redke trditve, da je kamen pravzaprav nosilec boga, njegovo prebivališče.«

IZVOR BESEDE MEGALIT
Beseda megalit izvira iz stare grščine in pomeni »velik kamen«. Te le grobo otesane ali pa neobdelane kamne so v neolitiku uporabljali samostojno ali pa v skupinah pri gradnji svetišč.

Staro slovensko ime za kamen je kar, od koder prihaja tudi ime Kras. Tudi Kranjci so bili nekdaj Karnijci, še prej pa Karijci, to pa zato, ker so v kamnu častili veliko trojno mater boginjo Kar. Celo krščanski izraz Amen, ki je nekakšna potrditev vere, pravzaprav izvira iz besede kamen. V megalitskih svetiščih so najbrž sprva častili boginjo Kar, ki je bila sončna boginja. Tedanja civilizacija je temeljila na govedoreji, poljedelstvu, lovu in ribolovu.

KDO JE POSTAVLJAL MEGALITE?
Dosti stoletij je moralo miniti, preden so ljudje sploh postali pozorni na te starodavne kamnite spomenike. Na začetku sedemnajstega stoletja je Ingo Jones angleškemu kralju Jamesu še razlagal, da so Stonehenge zgradili Rimljani in to v toskanskem slogu. Malo zatem pa so bili prav Angleži prvi, ki so megalitska svetišča začeli preučevati. Sredi osemnajstega stoletja so namreč objava skic teh megalitskih svetišč in razlage dr. Stukeleyja po vsej Angliji sprožile keltomanijo, ki se še danes ni končala in ki temelji na prepričanju, da so megalitska svetišča postavili keltski druidi.

Stukeley je prvi raziskoval tudi Stonehenge, ki je nastal menda v tretjem tisočletju pred našim štetjem. Dve drugi najpomembnejši megalitski svetišči sta še v britanskem Aveburyju in v francoskem Carnacu v Bretanji, kjer stoji kar tri tisoč menhirjev, ki vsi izvirajo s konca šestega tisočletja.

Ker megalitski spomeniki stojijo na prav vseh celinah, nekateri znanstveniki predvidevajo, da so se v času gradnje številnih megalitskih kompleksov po vsem svetu selili nekakšni »misijonarji«, ki so se iz nekega edinstvenega znanstvenega in kulturnega središča kot nosilci posebnih znanj in tehnik podajali na dolga potovanja in to znanje prenašali različnim plemenskim skupnostim. Drugi znanstveniki se s tem ne strinjajo. Tako davne irske kot grške legende govorijo, da so megalitske objekte postavljala »nadnaravna bitja«. Večina megalitskih kompleksov so namreč oblikovali na podlagi povsem zavestnih in znanstveno utemeljenih spoznanj.

MENHIRJI
Za megalitska svetišča je značilno, da so vse velike pokonci postavljene skale, imenovane menhirji, razvrščene v smereh, ki posnemajo poti nebesnih teles, ki so jih častili. Pogosto menhirje tudi razvrstijo v krog; kot vsi vemo, je tako v angleškem Stonehengeu. Obenem bolj ali manj osamljeni menhirji, imenovani osamelci, ponavadi ležijo zunaj megalitskega svetega obrednega kroga, a ne predaleč. Odnosov med vsemi menhirji na svetih krajih arheologi še niso raziskali; teorij je sicer veliko, dokazov pa malo.

Škotski arheolog Alexander Thom je na primer raziskal veliko število megalitskih najdišč na Britanskem otočju, v Bretanji in v Franciji. Potem ko je raziskal več kot šeststo megalitskih svetišč, je ugotovil, da je večina spomenikov postavljena tako, da sovpadajo s točko vzhoda ali zahoda Sonca ali pa s točko vzhoda ali zahoda neke zvezde ali pa Lune … Ponavadi so menhirje postavili v ravni črti ali pa v krogu.

Ti veličastni spomeniki so bili najbrž nekakšna ognjišča kolektivnega nezavednega. V številnih zahodnoevropskih megalitskih svetiščih so izkopali tudi kamnite sekire, s katerimi so tesali te velike kamne. Večina teh sekir je izdelanih iz dolerita in vse izvirajo iz istega kamnoloma v bližini vasi Seledin na severu Bretanje. Analiza z radioaktivnim ogljikom je pokazala, da so ta kamnolom izkoriščali med leti 3300 in 2100 pred našim štetjem.

Vendar pa se je megalitska kultura začela že precej pred tem.
O megalitski družbi ni na voljo nobenih neposrednih obvestil. Po številu spomenikov in njihovih veličastnih razsežnostih je mogoče sklepati, da je bila tedanja gostota prebivalstva zelo velika. Ker menhirji tehtajo od nekaj deset pa vse do nekaj sto ton, so pri njihovi postavitvi morali imeti na voljo veliko rok, zato lahko tudi sklepamo, da so bile te družbe zelo dobro organizirane. Beseda menhir izvira prav iz tega, da so za njihov transport ali postavitev potrebovali številne roke in so sklicevali ljudi z besedami: »Men, here!« (Semkaj, možje!).

DOLMENI
Drug pogost sestavni del megalitskega svetišča je dolmen, ki je vodoravno postavljen megalit na dveh menhirjih.
Za koga so stvaritelji te prve evropske arhitekture postavljali te impozantne spomenike? Za žive ali mrtve? Praviloma so neolitske grobnice v dolmenih skupinske, saj vanje nikoli niso pokopali manj kot tri pokojnike. V bližini francoske reke Somme so v enem samem dolmenu izkopali kar tristo petdeset trupel.

Megalitskih svetišč so največ odkrili in tudi raziskali v zahodni Evropi, vendar pa so menhirje odkrili tudi na Kavkazu, v severni Afriki, v gorskih predelih Sirije, v Libanonu in Jordanu, kot tudi v Iranu in Pakistanu, najštevilnejši pa so v južni Indiji. Dolmene je mogoče najti tudi v Koreji, Mandžuriji in na Japonskem, veliko megalitskih svetišč pa je tudi v Mehiki, Peruju in Avstraliji.

Peter Amalietti