Že od nekdaj velja pregovor, da si prijatelje lahko izbiraš, staršev pa ne. Vendar ta pregovor, velja tudi za sovražnike. Nikoli si ne moreš izbrati sovražnika. Sovražnik pride sam, ga sploh ne vidiš, ko se ti približuje. Prihaja kot volk skoz temno noč in te napade s svojimi pohotnimi šapami. Sovražniki prijahajo k tebi kot nevidne sence. Nekateri se plazijo in se pretvarjajo kot prijatelji in šele ko si najmanj pozoren, razkrijejo svojo naravo in ti dajo brez ovinkov vedeti, da niso tvoji zavezniki, da gojijo do tebe negativna čustva, skratka da jim nisi simpatičen, da jih nekaj na tebi vznemirja. Pravi prijatelji so redki, vendar če jih imaš, so pravi zaklad.

Kdo pa je tvoj sovražnik? Tisti, ki se s teboj ukvarja z vsemi strastmi, ki te hoče uničiti iz same zavisti. Tudi zavistni prijatelji se lahko spremenijo v sovražnike. Dovolj je, da imaš nekaj na sebi, kar drugi z vgrajeno predispozicijo sovražnosti nima, ta pa se spremeni v tvojega sovražnika. In ko ta stopi v ring deluje zakon močnejšega. Vprašanje je kaj je boljše ali da sovražno delovanje drugega stoično prenašaš in se umakneš.

Umik je včasih moder, vendar obstaja problem, da te ima sovražno razpoloženi za bedaka, te naprej sramoti in se s teboj norčuje in se okliče za zmagovalca. Še slabša pa je situacija, če te nekdo toliko izziva, da hoče narediti iz tebe sovražnika. V vsakem človeku tiči vrabec, ki mu kdaj pade iz kljuna tudi kakšno seme plev.

So ljudje, ki se znajo krotiti in uspešnega človeka ne sovražijo, veliko pa je ljudi, ki drugemu privoščijo srečo in uspeh tako kot sebi. Vendar ob vsem tem je treba vedeti, da tvoj sovražnik ima tudi simbolno vrednost, kajti moč njegovega sovraštva je barometer, ki ti izmeri koliko pomeniš, sicer bi te prezrl, niti opazil te ne bi. Če si nihče, sploh nimaš sovražnikov. Bolj, kot ti zavidajo, več sovražnikov imaš. Ko potencialni sovražnik vidi, da si uspešen in da pridobivaš na pomenu, se njegovo čustvo začne sprevračati v zavist, v negativno čustvo sovraštva.

Človek je poleg lepih trenutkov, ki jih prinaša življenje, že po naravi obsojen na žalost, na trpljenje, na večno nenasičenost in nezadovoljnost. Kakšno ugodje je biti nekomu zavisten! Sovražiti. Izkazovati negativnost, ki neposredno dokazuje na neko pomanjkanje. Rjoveti klic v sili: »Nesrečen sem, zavidam ti, da si ti srečen, da si uspešen, bogat, lep, celo tvojo mirnost in dobroto ti zavidam!«.

Kakšno olajšanje. Le kako bi se odrekel svojim negativnim čustvom, ko pa mu je tako hudo. S sovraštvom je nesrečnež bogato nagrajen. Kaznuje srečneža, ga postavi na svojo raven ali še nižje, ga poniža v črva in potem je zadovoljen.

Sovraštvo se izraža tudi z ironijo in z občutkom večvrednosti, sovraštvo lahko postane realno bivanje, če je človek v sebi nesrečen. Vse teži k uravnilovki najmanj enake srče ali enake nesreče. Če je nekdo nesrečen, se takoj najde osa, ki mu opika objokan obraz.

Sovraštvo pa ni nevarno samo zaradi dejstva, da ima človek na nasprotni strani rivala, ki bi rad bil rad pomembnejši od njega, temveč in predvsem zato, ker sovražnik dela škodo tvojem dobrem imenu, časti, premoženju, ti jemlje energije, se polašča tvojih osebnostnih pravic in ti ne dovoli biti človek. Gre se pikolovsko iskanje tvojih napak in uporabi vse, da bi te uničil. Sovražniki so običajno po svojem duhu majhni in revni. Neglede koliko so načitani, je njihovo znanje v nepravih rokah, ker ga ne znajo ponuditi s prijazno besedo in z ljubeznijo, temveč te posiljujejo. Tvojo osebnost tak mendra kot čevelj cigaretni ogorek. Sovražnik si hoče zgraditi svojo srečo in uspeh na tvoji nesreči in na tvojem neuspehu. Sovraštvo ti pije in izpije kri. Sovraštvo je disharmonija med srečo in nesrečo.

Če hočeš spraviti disharmonijo v harmonijo in nevtralizirati sovraštvo, se moraš odreči svojemu zadovoljstvu sovražnega delovanja. Lahko rešiš problem tudi tako, da dosežeš formalno izenačitev z nasprotnikom, da ne bo imel občutka, da si močnejši od njega, v največ primerih pa se moraš ponižati in se mu podrediti in dobrikati. Občudovati ga moraš in hliniti svojo prijaznost.

Najpomembnejše pa je, da dosežeš v sebi občutek, da si s tistim, kar si, zadovoljen in da te sreča drugega ne onesrečuje. Sovraštvo je udejanjanje stanja trajnega nezadovoljstva neke osebe tako, kakor je lahko sreča drugega udejanjanje zadovoljstva sui generis. Če se hočeš znebiti čustva sovraštva, se moraš preseči.

Človek mora doseči, da preseže mejo golega imitiranja sovražnika in da svoje obrambe ne gradi na način, kot sovražnik napada. To pa je največkrat iluzionistično, kajti človek je tista tvorba in forma, ki se meri z drugim in stopi v obrambno držo. Z obrambo teži, da se postavi na višjo raven, kot ga postavlja nasprotnik, ki ga hoče ponižati, izničiti.

Poravnavanje medsebojnih računov je pogosto zelo neprijetna zadeva, kajti uporabiti isto plačilno sredstvo, ki ga uporablja nasprotnik, je tvegano, ker je v »plačilnem prometu« devalvirano sredstvo.

Torej vzajemna razmerja, ki se razpletajo med tvojo srečo ali nesrečo, odločajo o tvojem stanju ter ugodju in neugodju drugega v stanju njegove zavisti in stanju njegovega uveljavljanja večvrednosti. Vsaka predstava o drugem ima svoj kvantitativni odnos v razmerju, je norma presojanja, ki se ustvarja s takšnim razkazovanjem, je lahko apriorna veda o nadčloveku. Sestavlja jo dvočlenski odnos. Določenost biti vodi do harmonije in disharmonije. Harmonija vlada povsod tam, kjer prevladujejo med neenakimi ljudmi enaki ali sorodni, disharmonija pa velja nasprotno. Disharmonija temelji na prevladovanju in ustvarjanju neenakosti. Spremeniti disharmonijo v harmonijo zadovoljstva lastne osebnosti pa je največja umetnost. To lahko dosežeš samo s pozitivno naravnanimi ljudmi, ki ne bodo delovali sovražno proti tebi. Zato je dobro sprejeti modrost, da se od sovražnika pravočasno distanciraš, da ti ne povzroča še večje škode.

Sovraštvo se ne ukvarja z velikimi temami, običajno se ukvarja z vrednostnimi sodbami, ki jih izreka čustvo antipatije in samoprecenjevanja z vso slastjo. Nevarno pa je predvsem zato, ker ko laži izrekajo sodbe, velja, da nekaj krat izrečene laži, lahko postanejo resnica.

Sovraštvo pa je nevarno tudi zato, ker se širi kot plevel in ti neprestano nastavlja ogledala, v katera gleda v tebi svoj obraz. Se ne izrabi in izčrpa kar tako, neverjetno vztrajnost in moč ima.

Celoten iracionalizem sovraštva pa ima svoje korenine v špekulaciji, da svet tvorijo več ali manj vredni ali več ali manj srečni in nesrečni ljudje. Vsi težijo biti srečni, vendar na različne načine. Če bi stavili na resnico in dobroto, bi bil svet manj zavisten in nesrečen.

Sovraštvo ni nič drugega kot velikanska skleda neobvladanih čustev do sebe in drugih ter neprizanesljivost do lastnih napak, ki jih bičamo v drugem.

Valovanje morja spominja na upehano valovanje krvi, ki naskrivaj vztraja, da obudi v razburkanih čustvih ljubezen in pozabo v hrepenenju, da bi se vsak prebudil kot človek upanja v dobro in pozitivno.