OSONČENA OSEBNOST V PRESTOLNICI

(Nekaj se mi je takole samo zapisalo,
humor razgradi še tako trdno resničnost)

To zimo je po Sloveniji zapadlo veliko snega,
za prihod pomladi je še malo našega upanja.
Kepe snega so se ulegle po ljubljanski nižini
in po dolgi utrujeni poti zaspale v bleščeči belini.
25. januarja je sneg zorel v kepe in stalitev občutkov,
iz njih so nastali izdelki govorniških zasnutkov:
kaj naj pohvalim, kaj naj pokaram in govorim,
ko zahvalo in priznanje v dlani položeno dobim.

Planjave snega so se valile po ljubljanski nižini
in po dolgi poti zaspale na strehah v sivini.
Mokri sneg se je po sončni vrvi spustil v moje srce,
onesnažen od smoga in sive ljubljanske meglé.
Pred menoj ni več nobene pametno označene poti
in prireditev o sončnih ljudeh z menoj na bencinski pumpi
že skoraj omagano zaspi, saj ne najdem do NUK-a v temi poti.

Vse se mi pred očmi oddaljuje in vse bolj megli,
saj kazalec na uri nezadržno proti 19. uri hiti.
Postavila sem že prireditev za ekran pred avtomobil,
če me ne bi rešil Igor Petek in moj telefon Simobil.
Videla sem že kako je Aleš moj lovor med prsti mečkal,
ko me na prireditev ne bo, da bi mi priznanje svečano predal.
Saj nisem edina, ki me na prireditev ne bo,
dogodi se, da človek v prestolnici vidi le temno nebo.

»Eden več ali manj«, je kuščar v meni premleval
in pridelano zrnje poezije v moko živčno 'zmleval'.
In kakor izrojeni metulj je kuščar v meni brenčal,
le kril ni imel, da bi na prireditev odfrčal.
Kolone avtomobilov so dolge kakor lokomotive,
na eni strani mesto, na drugi pa pobeljene njive,
v bližini so ljubljanske Žale, marketi in barje,
ki poleti gostuje žabe, močvirske ptice in komarje.

Ljubljančani na ulicah se ponoči drug drugega bojijo,
zato tujcu, ki jih kaj vpraša, nič ne odgovorijo,
v noč kot prestrašena antilopa odhitijo,
od izgubljenega človeka bežijo, kot kafra v noč izpuhtijo.
Usoda mi je odrezala žalosten prag slavnostnega večera,
bila sem v prestolnici izgubljena, polna nemira.
Videla sem prestolnico z rdečimi svetlobami oblito,
pa ne od sončnega zahoda, le s tujimi imeni firm obito.

Poslopja so izgledala kot da sem v New York prišla
in v slovenski prestolnici se začuda res nisem znašlá.
Te popačenke in tujke so bleščale vame z vseh strani,
pa nisem vedela ali sem doma, ali tujina v mesto hiti.
Mislila sem, da sem v mestni orožarni ali tuji tiskarni,
kajti vse te tujke se niso delile v slovenski knjigarni.

Aleš, ki me pozna, mi je rekel: »Bodi krajša!«,
a moja vrv na konopcu je bila znatno daljša.
Izbrala sem daljšega slavnostnega govora varianto,
da bi povedala kaj o sebi in kakšno duhovno poanto.
Naj obiskovalci vedo, da so v srcu lahko tudi sveče goreče,
ki ne le dišijo lepo, so tudi med njimi sveče pojoče in govoreče.
Potem sem pomislila, kaj če bi vsi toliko govorili,
bi prireditelj moral poskrbeti za zajtrke pa še s kosili,
a sadja in sokov sem videla na mizah dovolj,
da preživel bi himalajec Metod Humar na roki s ptico Sokol,
ko je ob ugasnjenih svečah z globokim glasom recitiral
pesem »Zlatorogov raj«, da vsak bi lahko meditiral
o varstvu narave, o odnosu človeka do nje,
kako človek živalim povzroča neprestano gorje.

Dewa je pel dolgo pesnitev o sibirski tajgi,
jaz sem zamižala in videla človeštvo v tesni gajbi.
ki v svojem egoizmu na reveža pozabi,
a skupina Dewa srce razdaja in na uboge ne 'zabi'.
Pogačnik prepleta svet s čisto eko kmetijo,
povedal je, da zelenjavo in sadje brez strupov gojijo.
Skupine s Sanjo Lončar, Preporod in Celjski sejem Altermed
osveščajo o zdravi prehrani, kako koristno je uživati med.

Mesto Slovenj Gadec z Glasniki miru opozarja na mir,
da v svetu ne bi vladale vojne in kar naprej nemir.
My Chi center se bori za ustavne pravice otrok,
da ne bodo malčki izrabljeni, posiljeni od človeških rok.
Med nami se žal, pleza in zapleta velika stonoga,
ki globalizacija se ji pravi in po nas stopa nje noga,
orokavičena roka ljudem denar pobira, ga zlaga pod pazduho,
ne zmeni se za reveže, azbestozo in ne za naduho.
Ljudi spreminja v garače zase in družini odtujene,
vsiljuje jim potrošnjo, v Mc Donalts na malico jih žene.

Sašo Paukovič nas osvešča s TV oddajo 'Duhovni utrip'
da bi se zavedali kaj se dogaja z našo dušo ta hip.
Umanotera Slovenska fundacija se za čisto okolje bori,
da ne bo v naših rekah in po lepi domovini posejanih smeti.
Veliko je dobrih projektov in zamisli prejelo pohvalo,
za delovanje na področjih nege duha jim bralci izrekamo hvalo,
tako za aktivnosti na področju rodovne vasi,
kot za TV oddaje, ki »Dobro jutro« gledalcem želi.
Civilna pobuda za pomoč Širilanki dela in veliko stori,
dobro organizira pomoč svojih dobrodelnih ljudi.
Matej Sedmak pa se vozi okrog sveta in piše vtise,
v dnevnik zlaga slike ljudi in narave in njihove opise.
Tako se vse Sončne osebe za boljši svet borijo,
v svojih dobrih delih nikoli na lovorikah ne zaspijo.
Vse obiskovalce prireditve in bralce srčno pozdravljam
in vsem nominirancem in nagrajencem veselo nazdravljam!


Lep pozdrav in hvala vsem!

Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]