Mož je sovražil svetlo žgočo zadevo na nebu. Lebdela je nad njim ves dan, kamorkoli je šel. Sovražil je ostro sončno svetlobo, vročino ki jo je ustvarjalo in sence, ki jih je metalo na zemljo okoli njega.

Počutil se je, kakor bi mu sonce nekaj kradlo, ga ločevalo od stvari, kadar je težil za enotnostjo. »Vsaj ponoči izgleda vse enako« si je mislil. Zato je imel rad temo. Sonce je postalo njegov sovražnik. Nekega dne, ko ni več vzdržal, se je odločil izkopati veliko jamo, ki bi ga zaščitila pred nevzdržnimi sončnimi žarki.

Njegova koža, ki je bila rjavo zagorela, je postajala spet bela, dnevne sence pa ga niso več vznemirjale. A ko je sedel v svoji jami, je ugotavljal, da sonce kljub temu preplavlja njegovo skrivališče s svetlobo od zgoraj ter da je njegovo zavetje še bolj svetlo kot pokrajina zunaj. Tako je kopal še naprej in kmalu izkopal poleg jame še rov do nje. Tam je končno našel zaščito pred soncem.

V svoji jami je preživel leta in leta, meditiral v samoti, v hladu teme, ki je sonce ni nikoli našlo. Zgoraj na površju pa so drugi ljudje gojili hrano in se greli s toploto sonca. V njihovih očeh je bilo sonce dober in zaščitniški bog, njihov zaveznik, saj so se naučili krotiti njegove skrajnosti. Živeli so skozi letne čase, enega za drugim.

Vsi so bili hvaležni za sončevo prisotnost, razen moža, ki se je izogibal svetlobi in kontrastom, ki jih je ustvarjala. Na koncu se je ubogi puščavnik pogubil v svoji jami, v temi, v miru in enotnosti senc, a obupan in sam. Ko je umrl, zanj ni bilo potrebno niti skopati groba. Saj je bil že skopan…

Sprejemanje različnosti med ljudmi, življenje z drugimi in njihovii čudnimi in včasih težko razumljivimi navadami, je lahko težko. Pogosto nas zamika, da bi se umaknili kot puščavniki v domači mir, v senco. A življenje je sestavljeno iz raznolikosti, izmenjave in sprememb. Ko se odrežemo od prijateljev, sosedov in družbe, takrat izgubimo tudi del sebe.

»Vsi smo si skoraj enaki. Le lažje je videti razlike kakor podobnosti«

Linda Ellerbee