Piše: Bern Jurečič v novi številkiKarme plus

Morje! Dopust! Počitnice! Oddih! Hura! Odpočili se bomo, nakopali, dobili krasno barvo, ki nam jo bodo potem vsi zavidali, pohvalili pa se bomo lahko tudi s tem, kje vse smo bili, kaj smo doživeli. Pa je res vse samo lepo? Ali ne gledamo svojega dopusta malo preveč stereotipno? In, ali nas niso že preštevilne izkušnje izučile, da je pogosto vse drugače in da ne bi bilo slabo, če bi že pri načrtovanju razmišljali vsaj malo drugače, recimo zaradi koristi vseh, ne samo sebe?

O MORJU POZIMI
Ne tako dolgo nazaj smo se o morju začeli pogovarjati nekje zgodaj spomladi, po nekaj družinskih posvetih, primerjalnih pregledih reklam in opravljenih telefonskih pogovorih smo se odločili do maja, pa tudi junija se je še dalo dobiti čisto spodobno letovanje.

Pustimo vnemar dejstvo, da je večina letovalcev za svojo destinacijo izbrala kar jugoslovanske počitniške kraje in predvsem hrvaško morje, saj tudi danes, kljub različnim oviram (druga država, meja, valuta, da ne govorimo o mirnodobnih vojnah med državama), ni kaj dosti drugače. Sedaj je malo drugače. Čisto mogoče je, da predvidene kapacitete že februarja ne dobiš več, zato prvi o dopustih začenjajo razmišljati že koncem koledarskega leta. Tako se je tematika letovanja v naših možganih s prvotnih nekaj mesecev, zadostnih za sanjarjenje, načrtovanje in zbiranje informacij, pa tudi kasneje za vlečenje črte pod stroškovnik in še za hvaljenje, "kako dobro smo se imeli", raztegnila na več kot pol leta. S to razliko, da je bil včasih tisti drugi del, urejanje in primerjava vtisov s kolegi, sodelavci in kajpak zavistno žlahto, precej daljši in bolj sladek, dandanes pa nas na pravkar dokončani dopust na morju že nekaj dni po vrnitvi na delovno mesto spominja kvečjemu še zagorelost, drugače pa na vsakdanji ritem preklopimo prav presenetljivo hitro. Kot da nismo bili odsotni, kot da nismo ničesar doživeli, kot da se ni nič zgodilo. Pa je mogoče, da od vsega tega ni ostalo nič? Ali je kaj narobe z nami?

NOVI ČAS, NOVI NAČINI

Vse pogosteje govorimo o "času, ki gre vse hitreje", o kopici zahtev in pričakovanj, ki se nam ne zgodijo, ker za to "nimamo več časa" in podobno. Vse, kar počnemo, nas okupira bolj kot prej, bolj se posvečamo zgolj eni stvari, pa katera koli to že je. Svoj čas predvsem z začudenjem, danes pa vse bolj z olajšanjem prebiramo informacije o "svetu, ki vibrira vedno hitreje in povzroča naše dojemanje časa", se pravi o spremembah Schumannove resonance v zadnjih letih, procesu, ki se bo končal v letu 2012. Omenjeno olajšanje nam pride prav zato, ker potem "nismo sami krivi", da nimamo več časa za hobije, užitke, prijatelje, lastne otroke in celo zase. Tako je "kriv" čas, ki drvi, in ne sami oziroma usmeritve, ki so nas počasi premagale, pripravile do popolnoma drugih vrednot od tistih, na katere smo bili navajeni v nekih "boljših starih časih".

Seveda bi bilo ob tem najlaže sklicevati se na "potrošništvo" in vse, kar je ta "kuga sodobnega človeštva" prinesla s seboj. A je tudi res, da s tem problema ne bomo rešili, le "krivca" smo si izbrali nekje drugje. Da pa bi ugotovili, da nekaj le je na tem, nam ni treba drugega kot odpraviti se za kratek čas v dežele, kjer živijo še bolj napeto in razpeto, na Zahod, čez lužo ali pa na Japonsko. Pa v eksotične in bolj vroče kraje tudi, toda ne v letovišča, ampak v tiste zahojene konce, kjer očaki še tudi danes posedajo in kadijo na kaki razmajani klopci in v celem popoldnevu spregovorijo kake tri modre, ne da bi jih skrbeli politiki, cene, obljube, zmogljivosti mobilne telefonije ali cena nafte. Huh, pa so tudi v resnici še takšni kraji na svetu ali jih zgolj priredijo za snemanje televizijske postaje Travel Channel?

No, takih krajev ne manjka. Če doma srečamo koga, ki opravila načrtuje po vremenu ali koledarju, ga imamo že za domala premaknjenega, toda milijoni ljudi po svetu še vedno živijo v tesni povezavi z naravo, od katere odvisno ni le njihovo preživetje, ampak tudi notranji mir, uspehi, sreča in zdravje. In če nas je pred tremi desetletji še domala iztirila novica o nemškem industrialcu, ki je vse svoje premoženje pustil domačim, prodal dobro stoječo tovarnico, se poslovil od prijateljev in odšel bivat na otoček, ki si ga je bil kupil nekje v Galapaškem arhipelagu ali nekaj takega, potem si danes lahko samo rečemo – da je bil samo nekaj pred časom. Danes, v času recesije, ki nas preplavlja, bi marsikdo rad storil kaj takega, če bi le mogel …

Takšno izvidniško potovanje po svetu bi nam seveda prineslo še številna druga spoznanja, ne le o drugih svetovih, ampak tudi o sebi. Pri Japoncih bi se zaprepadeno srečali s pojavom, da ima človek lahko do svojega dela, službe in korporacije, ki ji pripada, tako zelo odgovoren odnos, da najraje sploh ne bi šel na dopust – verjetno nikjer na svetu ne poznajo ukrepov, s katerimi delavca dobesedno prisiliš, da gre vsaj za nekaj dni na dopust! V toplejših krajih pa imajo dopusta več, ponekod kar vsak dan po nekaj ur – če štejemo čas priprave na siesto pa kako minuto ali dve zamude pri vrnitvi z nje, se polagoma nabere kar dosti dokazov, da nekateri svoje delovno poslanstvo dojemajo precej drugače kot mi. Da o tem, kako se komu mudi ali pa ne, ne govorimo posebej.

DEVIŠKI IN DRUGI OTOKI

Potrošništvo pa seveda ni prineslo samo gole želje po tem, da bi nekaj rad imel, "ker pač obstaja" ali "ker to isto imajo sosedje", in tudi ne samo možnosti ter priložnosti, ki so iz dneva v dan večje. Bolj kot to je logična posledica potrošniške naravnanosti sodobnega sveta vse večja in bolj neizprosna konkurenca, ki premika svet, da se vrti hitreje in hitreje. In ker količina že zdavnaj ni več glavna odlika, milijoni trgovcev, proizvajalcev in ponudnikov vsakovrstnih uslug iščejo nove in nove prijeme, s katerimi bi obogateli oziroma – zlasti v zadnjem času – ostali na površju. Zato prihaja do izvirnosti, drugačnosti. Stari modeli ponudbe in poslovanja so že zgodovina, ideje so vedno bolj dih jemajoče, pa naj gre za embalažo, komunikacijo ali pa promocijo. Iz jumbo-plakatov že gledajo police ali maske avtomobilov, po elektronski pošti pa dobivamo ponudbe ne samo za obvezno viagro, ampak za vse vrste storitev in proizvodov, pri čemer poštni roboti kradejo naslove iz vsakega količkaj šibko zavarovanega računalnika. Zasebnost je na udaru kot še nikoli.

Novi čas premika gore, tako in drugače. Vsako leto dobivamo informacije o novih in novih turističnih destinacijah, Tunizija, Ciper in Hurgada so že iz mode, prav tako - za tiste bolj petične - Mauritius. Eksotiko lahko najdemo bližje, v Bolgariji, na primer, ki je za železno zaveso tičala neprimerno dlje kot Slovenija, potem je tu precej vroča Albanija – še pred nekaj leti nepredstavljivo. Za bolj petične Tortuga, kak tihomorski otok, ki ga brez specialke ne moreš najti, in podobno. V Dubaju gradijo posebne peščene otoke – raj na zemlji. V nekaj letih bodo bolj eksotične destinacije že na primer Nova zemlja ali pa Antarktika – če bo še kaj leda tam …

VSAK SLOVENEC SVOJ ČOLN

Kaj pa stara, dobra Hrvaška? Ah, prava prizemljitev sanj! Slovenci zelo radi razmišljamo o neverjetnem in odličnem, na koncu pa ostajamo doma ali vsaj tu nekje in Hrvaška nam s svojimi lepotami in več ali manj predvidljivostjo pride kar prav. Tudi za to, ker gre za destinacije, kamor se lahko odpraviš z avtom – Slovenci smo radi odvisni le od sebe. Kajti jaz zmorem, sposojati si ne maram, z avtobusom ali letalom pa na morje ne grem, le kam bi potem dal vso nujno prtljago?! Prav pri tem smo Slovenci neverjetni. In kar težko je verjeti, da smo se s celo družino še pred dvema desetletjema odpravili s fičkom, stoenko ali hroščem, pa še brez prtljažnika. Kajti danes na trajektu srečaš moderne in svetleče enoprostorce ali vsaj karavane s po možnosti čim večjim kovčkom na strehi, da bi le imeli prostor za vse, kar smo se namenili vzeti s seboj – prepričani, da vse to tudi v resnici potrebujemo. Kajpak bentimo nad parkirnimi prostori (ki so še vedno isti kot za nekdanje fičke), nad prenapolnjenostjo trajektov (ki tudi niso zrasli od tedaj, zato lahko prepeljejo manj avtomobilov naenkrat) in nad ozkostjo uličic v primorskih krajih, ki so nekaj čisto zadostovale za srečevanje dveh osličkov in kakšne cize, pa tudi s fičkom je še dalo kako prebiti po njih, modernim cestnim ladjam pa pač niso naklonjene.

Predvsem tistim ne, ki za seboj vlečejo tudi prave ladje, ladjice ali večje čolne, tolikšne, da jih ni mogoče nenapihnjene zložiti v avto. Čoln v bistvu že kar moraš imeti, morda zaradi tega, ker si prejšnje leto videl, kako dobro se je priložnostni sosed v istem počitniškem penzionu imel z njim. Temu je potem spomladi (ko so cene te opreme najvišje) sledil nakup čolna in pripadajočega (in čim močnejšega, kajti čoln se mora postaviti na zadnje noge, če kaj veljam …) motorja, potem seveda še vlečne prikolice za ta čoln, nato registracija in izpit na kakem slovenskem jezeru, nato težave v prometu (ker take prikolice nihče kar za vajo ne vlači nekaj deset kilometrov naokoli, pa tudi jaz ne bom!) in končno popotovanje v morske kraje, ki so istočasno generalka in premiera naše opreme, pa tudi cestnih sposobnosti, to pa zna biti zanimivo – in naporno. Za voznika in za soudeležence. In potem, ko se po ob povratku nazaj cela zadeva skoraj ponovi in parkiramo to prikolico s čolnom pod posebej za to pripravljen nadstrešek, kjer bo oprema čakala do naslednjega poletja in se z njo razen morda podaljšanja registracije ne bo dogajalo nič, si bomo zagotovo zadovoljno rekli, da smo se s čolnom imeli res lepo.

No, če se nam le ne zgodi tako kot neki druščini iz Savinjske doline, ki je dve sezoni nazaj nekje na Pagu sredi kopališča cel teden popravljala čoln, ki ni hotel vžgati, smradila okolico z izpušnimi plini, onečejala vodo z oljnimi madeži in čistila naša ušesa z izbranimi kletvicami – ter svoj nesrečno usodo vsak dan uspešno utapljala z neznanskimi količinami njim najljubšega zelenega piva. Zadnje popoldne je njim zapolnilo vlečenje tega pesjanskega čolna na suho in pakiranje, nam drugim na plaži pa neizmerno veselje, da je te odisejade konec in bomo preostale tri dni dopusta lahko preživeli po starem, s kopanjem in mirnim branjem knjig.

VSAK SLOVENEC SVOJ KOS PLAŽE

Nekateri drugi si za razliko od tega kupijo mali napihljivi čolniček in se mirno odpeljejo na kak bolj zapuščen košček obale ter se imajo čisto lepo. Povsem skromno so zadovoljni z družbo iste družine in predvsem otrok, ki jih videvajo že celo leto, ter se ubadajo le s svojimi in seboj. Nekdo drug se zelo rad vsak dan odpravi na čer nedaleč od obale in na njej – čudak – cele dneve bere knjigo. Tretji ne uspejo zgrešiti nobene obalne oštarije – ja, če pa srečaš toliko znancev … Mladina hoče seveda zabavo v diskačih, starši (ki vse gradimo na njih in zanje, zaupamo pa jim niti najmanj ne) se bojimo, kaj bo iz tega in jim postavljamo ovire ter pričakujemo vseh vrst garancije, manjši otroci od nas vsak dan pričakujejo nove peščene gradove ali norčije v vodi, na plaži pa si prostorček pod soncem lahko rezerviramo nekje med peto in sedmo uro zjutraj. In nanj naj seveda nihče ne stopi, kajti peščeni odtis vsiljivčeve stopinje na naši brisači nam zagotovo pokvari še tako sončen dan!

In tako smo enako kot doma različni tudi na morju. In Slovenci pri tem seveda nismo nič posebnega. Ali pač? Morda pa le. Vsaj ena zelo vidna in moteča razlika seveda obstaja. Če smo doma zelo strpni, morda včasih celo podložni in boječi, v obmorskih trgovinah, pa tudi na cestah tega ne bo videti. Tam smo nesramni, prehitri, zadirčni, vse prej kot "mirni Slovenci", za kakršne veljamo sicer. Praznimo svoje komplekse? Hranimo svoj potlačeni ego in igramo neko drugo osebo, "saj nas itak nihče ne pozna"? Je ta dejavnik odločilen pri neverjetnih in večinoma sramotnih obnašanjih naše mladine na končnih izletih v Grčijo in drugam? Ali morajo vse frustracije na plan? Ne bi mogli za to poskrbeti doma, na kak primeren način pač? Kar nekaj zanimivih vprašanj za sociologe in druge strokovnjake …

NA DOPUST - DOMOV

Tako si na koncu ne moremo enostavno ali enoznačno odgovoriti, kaj je za nas dopust. Je vsakoletna – in ne ravno poceni – travma tudi dopust? Ali se ne dogaja prepogosto, da smo na dopustu prisiljeni teden ali dva sobivati z nekom, ki z nami stanuje vse leto, a ga ne poznamo dovolj, ker nas ni doma? To pogosto prinaša nove vrste zapletov, travme in napetosti, ki se neredko iztečejo v hude prepire in pokvarjen dopust. Ali si lahko žena dopove, da eno pivo več s prijatelji njenega moža, ki sicer cel teden ne bo sedel za volan, še ne bo spremenilo v pijanca? In ali si mož po drugi strani lahko dopove, da bi njegova gospa tudi rada kaj imela od morja, ne pa da bi se počutila kot povprečna italijanska nona, ki v kampu ves dan ropota z lonci, da bi nasitila tri družine glasnih članov, ki jo po kosilu zadovoljno pustijo s kupom nepomite posode?

In tako se zgodbe od doma prenesejo tudi na morje. Odnosov, ki niso najboljši doma, jih tudi tam ne bomo uspeli popraviti. In če vse – kar je pa precej redko – ne teče kot namazano in nismo na letovanje tudi psihično pripravljeni, se kaj lahko zgodi, da po letnem dopustu potrebujemo še enega – zato, da bi si lahko končno odpočili. In kje je potem namen vsega projekta in stroška?