Piše: Vesna V. Godina v Vivi www.viva.si

Zdi se, da je solidarnost nekaj, kar pri Slovencih vselej preseneti. Druge in nas same. Ne le zato, ker se redno in vedno pojavi ob sleherni večji nesreči ali stiski – tako posameznikov kot tudi večjih skupinaližrtev naravnih nesreč. Tudi zato, ker setako naberejo neverjetne količine denarja in vsega drugega, kar je v posameznemprimeru potrebno.

Pri tem slovenska solidarnost sledi nekakšni nelogični logiki: neobčutljiva je namreč na to, da smo v krizi in da je število revnih sleherni dan vse večje.Celo več, zdi se, da v solidarnostnih praksah najbolj sodelujejo prav tisti, ki imajo malo, ne pa tisti, ki imajo veliko, celo preveč. Drugim dajejo tisti, ki že sami nimajo. Tisti, ki imajo, ne dajejo nič. Ali komaj kaj.

Tovrstne prakse in logike so navidez nerazložljive. Ljudje jih navadno komentirajo s čudenjem, češ, kako da tisti, ki imajo že tako malo, kažejo nesluteno in neverjetno solidarnost, tisti pa, ki imajo veliko, praviloma kažejo njeno popolno odsotnost. To čudenje izhaja iz prav posebne in na prvi pogled povsem razumljive logike, po kateri je laže dati tistemu, ki ima veliko, kot pa tistemu, ki ima malo ali skoraj nič. In vendar so prav ti drugi praviloma bolj solidarni kot prvi. Kar nedvomno ustreza stanju v slovenski družbi. Več ko je revnih, večja je solidarnost.

Več revščine, več solidarnosti

Toda za to na videz protislovno logiko obstaja povsem racionalna razlaga. Z njo se je ukvarjal ameriški antropolog MarshalSahlins, ki je logiko te na prvi pogled protislovne nelogičnosti strnil v stavek: »Če grozi revščina, je radodarnost najbolje uzakoniti!« S tem je hotel povedati, da več ko je revščine v družbi, večja bo radodarnost. Kadar družbi grozi vsesplošna revščina, se radodarnost poveča do neslutenih meja, do neslutenega obsega. Kar povsem ustreza praksam, ki jih spremljamo v zdajšnji slovenski družbi: v tej je več revščine kot v preteklosti, vendar tudi več solidarnosti. Vsaj tiste, namenjene žrtvam najbolj grobih oblik prikrajšanosti in trpljenja.

Gre za preživetje

Sahlins je tudi razložil, zakaj se ta na videz protislovna logika sploh pojavi. Navezal jo je na temeljno logiko, po kateri delujejo kmečke oziroma neindustrijske družbe, ki jo je poimenoval domačijski produkcijski način. V teh družbah oziroma po tej logiki je preživitvena enota kolektiv, ki je praviloma omejen na gospodinjstvo ekonomske enote kmečke družbe, kot je domačija. V domačiji se kot temeljna preživitvena praksa vzpostavi kolektivna skrb za preživetje vseh članov domačije, in to neodvisno od njihovega dela, saj v okviru domačije preživijo vsi njeni člani, tudi otroci in starci, ki ne delajo.

Domačija z združevanjem dela njenih članov zagotavlja določeno količino dobrin, ki jo nato skladno s potrebami njenih članov solidarno deli med vse, in to ne glede na delež, ki so ga posamezni člani prispevali pri ustvarjanju te količine dobrin. Osnovna logika domačije, ki zagotavlja preživetje, je torej združevanje dela in dobrin, ki ji je pridružena solidarnost kot temeljno načelo v delitvi teh dobrin. V tej luči je solidarnost ena od ključnih in temeljnih strategij preživetja slehernega člana domačije. Od nje je preživetje odvisno bolj kot od lastnega dela in njegove uspešnosti.

V tej luči ne sme čuditi, da solidarnost nastopi kot odgovor na preživitveno ogroženost tudi zunaj lastne preživitvene skupine. Praviloma takrat, ko se izkaže, da posamezniki ali skupine, ki sicer niso člani moje »domačije«s svojim delom ne morejo poskrbeti za lastno preživetje, za zadovoljevanje svojih najosnovnejših potreb, ali za zagotavljanje sredstev, ki bi lahko pomenila konecposameznikovega trpljenja. 

Nekakšen nezaveden socialni tekst, ki se sproži v teh situacijah, namreč vsem pove, da je treba takrat, ko lastno delo, lastna prizadevanja in napori niso več dovolj, poseči po strategiji, ki je zanesljivejšaod lastnega dela in naporov. Ta strategija je solidarnost. Če bi podrobneje pogledali, kako in kdaj Slovenci in Slovenke prakticirajo svojo solidarnost, bi ugotovili, da se velika večina solidarnostnih praks navezuje na tovrstne situacije. 

Zaveza pomoči

Seveda ostane vprašanje, zakaj solidarnost prakticirajo predvsem tisti, ki imajo manj ali malo, ne pa (tudi) tisti, ki imajo veliko in dovolj. Tu gre odgovor iskati vsaj v dvojem. Najprej v dejstvu, da so tisti, ki imajo sami malo ali premalo, znatno bolj preživitveno odvisni od kolektivnih preživitvenih praks, med katere sodi tudi solidarnost, kot pa tisti, ki imajo veliko, dovolj in preveč. Ti so morda lahko samozadostni. Vendar je socialno gledano samozadostnostrazkošje, ki je dostopno le manjšini. Večina za svoje preživetje potrebuje druge. Pomoč drugih. In zavezo te pomoči.

Prav pri vzpostavljanju zaveze te pomoči pa je ključna radodarnost. Kot je ugotovil Sahlins, je namreč to, da radodarno damo, oblika vstopanja v socialne odnose, pri katerem lahko pričakujemo, da bomo v primeru potrebe sami deležni pomoči. Tisti, ki radodarno dajejo danes, so namreč po Sahlinsu natanko tisti, ki bodo morda že jutri potrebovali pomoč. S tem je uganka, zakaj v praksah solidarnosti dajejo več tisti, ki imajo malo, rešena. Enako kot je rešena tudi uganka, zakaj tisti, ki imajo veliko, ne sodelujejo v praksah radodarnosti in solidarnosti. 

Ti namreč ne verjamejo, da bodo morda že jutri potrebovali pomoč drugih. Tistih, ki so jim pomagali danes. Zato socialnih odnosov, ki bi jim zagotavljali tovrstno pomoč in podporo, ne vzpostavljajoin ne gradijo skozi solidarnost. Tisti pa, ki imajo malo, vedo, da bodo morda že jutri preživitveno odvisni od pomoči drugih. Prav zato je njihova motivacija za solidarnost znatno večja. In prav zato velikointenzivneje sodelujejo v praksah vzajemne solidarnosti, ki gradi socialne odnose ter mreže vzajemne pomoči in podpore.

Samo do praga revščine

Intenzivna prisotnost solidarnostnih praks med Slovenci je zavezana vsemu zgoraj povedanemu. Na eni strani je rezultat tega, da smo Slovenci več kot 90 odstotkov svoje zgodovine preživeli v okviru kmečkih družb, v katerih so solidarnostne prakse, ki potekajo po logiki posplošene recipročnosti, normalen del vsakodnevnega socialnega življenja. Nadrugi strani pa so, in to velja posebej poudariti, tudi izraz vse večje revščine in stisk večine prebivalcev naše dežele. In več ko je tistih, ki jim gre slabo, večja je solidarnost med Slovenci in Slovenkami.

Toda na koncu je vendarle treba dodati svarilo za vse cinike, ki bi na osnovi zapisanega utegnili skleniti, da ni nič narobe, če gre Slovencem in Slovenkam slabo, da bi bilo nemara celo koristno, če bi jim šlo še slabše. Svarilo se namreč glasi, da ima zgoraj opisana logika svoje meje. Te meje so absolutna revščina, povezana z nevarnostjo stradanja. 

V takem družbenem stanju namreč solidarnost izgine. Takrat nastopi, če spet parafraziramo Sahlinsa, najbolj nečloveška, čeprav hkrati tudi najbolj človeška skrb zgolj zase. In ko nastopi tako stanje, v družbi zavladajo ropanje, goljufanje, sebičnost in anomičnost. Socialna dezorganizacija.In v tovrstni socialni dezorganizaciji solidarnosti ni več. 

Kolikšna je razdalja, ki zdajšnjo slovensko družbo, v kateri zbiramo zamaške, polnimo škatle za čevlje za ženske iz poplavljenih krajev, zbiramo denar za zagotavljanje operacij v tujini, ki bi jih po vsej logiki morala plačati država, zbiramo šolske potrebščine za šolarje, dajemo hrano v posebne vozičke v trgovinah in počnemo ševeliko tega, kar sodi v krog solidarnosti, loči od stanja socialne dezintegracije, danes najbrž ne moremo natančno presoditi. 

Vendar pa je treba vedeti, da je takrat, ko se zgodi zdrs iz solidarnosti, že prepozno. Ne samo za tiste, ki nimajo, ampak morda predvsem za tiste, ki imajo. Ali bolje: ki so nekoč imeli.