V Osnovni šoli Grm v središču Novega mesta kakor tudi drugih osnovnih šolah po Sloveniji so že v mrzličnem pričakovanju novega šolskega leta.

"Prvi šolski dan je stresen dogodek, in to za vse, celo za učitelje z dolgoletno prakso. Vsako leto namreč uvajamo dodane zahteve, nova znanja, kar poveča odgovornost sodelujočih v vzgojno-izobraževalnem procesu.

V prav posebnem položaju so seveda prvošolci in njihovi starši," pravi ravnateljica novomeške OŠ Grm Sonja Simčič.

Prihaja dan D

Svojim prvošolčkom obljublja nepozaben dan: "Ta dan jim mora za vedno ostati v svetlem spominu. Otrokom in staršem pokažemo, da bodo otroci pri nas varni, da jim bomo vedno prisluhnili in da bomo ob težavah skupaj iskali najboljše rešitve.

Učilnice so še posebno lepo urejene, otrokom pokažemo igrače, na mizi je tudi nekaj dobrot, predvsem pa ni nobenih zastraševanj. Otrok mora nestrpno čakati na naslednji dan, ko bo šel v spet šolo."

Tudi šestletna Sara bo letos prvič šla v "ta zaresno" šolo, v eno od ljubljanskih osnovnih šol, le streljaj od vrtca, ki ga je obiskovala doslej, in nekaj dlje od doma. Ker nekaj bodočih sošolk in sošolcev že pozna iz vrtca, njena mama Tamma Žbontar upa, da prehod zanjo ne bo prehud, četudi je nekoliko plašna: "Odločili smo se, da ob tem ne bomo delali kravala, nenazadnje mora vsak narediti ta pomemben korak v svojem življenju."

"O prehodu v šolo so se veliko pogovarjali že v vrtcu, imeli smo poslovilni piknik, starši pa smo se že pogovorili z novo učiteljico. Hči je sicer rekla, da še ne bi šla v šolo in da bi raje počakala na svojo mlajšo sestrico, ki gre to jesen šele v vrtec. Toda v naši družini gledamo na šolo kot nekaj povsem običajnega in ve, da je dovolj stara in odrasla za ta korak.

V šolo gredo tudi njeni prijatelji iz vrtca in poskušamo se veseliti, sicer pa temu ne posvečamo več pozornosti, kot je potrebno. Sama se ne bojim šole in ne želim, da bi se je bala ona," pravi Tamma Žbontar.

Starši morajo prvošolčke vsak dan pripeljati in odpeljati iz šole, tako veleva zakon. Naša sogovornica v tem ne vidi težav, saj so že doslej Saro vsak dan vozili v vrtec. "Nov logističen problem za nas je ta, da bo treba zdaj hčerki voziti na različne lokacije.

Organizacija med staršema je lahko težavna, sploh če imata oba polno zaseden delavnik, kot žal midva. Vem, da hčerki ne bo najlažje v podaljšanem bivanju, ki ga bo obiskovala po pouku, sploh pa dejavnosti trajajo do pol štirih, medtem ko jo bom lahko prišla iskat šele ob pol petih. Nato bo treba še po drugo hčer, ki bo v vrtcu do petih."

Zaveda se, da Sari verjetno ne bo več tako prijetno kot v vrtcu, kjer so bili kot doma in so se imeli radi; v šoli se bo morala bolj zanesti nase. "Toda kot zagotavljajo v šoli, bodo otroci ohranili veliko podobnih aktivnosti kot v mali šoli, predvsem se bodo veliko igrali."

Težav z učitelji ne pričakuje, "bolj problematični bodo verjetno starši. Res moramo intervenirati, ko nastopijo težave, vendar ne, še preden se kar koli zgodi. Nekateri starši želijo vse nadzorovati že vnaprej. Otroke lahko nadziramo doma, ko pa gredo v šolo, jim lahko damo le smernice."

Starši, popotnica za šolo

"Prvi vstop v šolo je dejansko pomembna prelomnica v otrokovem razvojnem obdobju," pripominja psiholog, sociolog in družinski svetovalec dr. Albert Mrgole, ki je razvil tudi prvi slovenski program neformalnega izobraževanja Projektno učenje za mlade PUM, ta hip pa je svetovalec za starše, otroke in učitelje na OŠ Preserje pri Radomljah ter sodelavec Zavoda Vezal v Kamniku.

Pravi, da se ljudje pogosto pogovarjajo, kako bi otroku olajšali ta prehod, o negotovosti, kaj bi morala storiti šola, pojavljajo se tudi strahovi staršev, nezaupanje, vprašanja…

"Pred očmi imamo v glavnem otroke in na prvi šolski dan se že kar obredno poziva voznike, naj pazijo nanje, ker se lahko znajdejo na cesti. Toda ne gre spregledati, da je otrokov vstop v šolo sprememba, ki zadeva funkcioniranje celotnega družinskega sistema.

Vprašanje ni samo, kako bomo preživeli prvi šolski dan, temveč je treba predvideti serijo novih nalog, s katerimi se bo otrok soočil na poti v šolo, v šolski garderobi, v razredu, na šoli, v času po šoli…" Prepričan je, da je treba v družino vnesti celo vrsto sprememb.

Starši se eni bolj, drugi manj zaskrbljeno znajdejo pred vrsto (novih) nalog in vprašanj: ali bodo otroka zjutraj pravočasno pripeljali v šolo, skrbi jih, kako zelo jih bo otrok pogrešal, kako hitro se bo znašel med novimi sošolkami in sošolci, kako bo sprejel učiteljico in vzgojiteljico, novo šolsko okolje, bo dovolj samostojen? Morda ima otrok kakšne posebne potrebe, zaradi katerih se bo težko prilagodil. Še več vprašanj zastavljajo otroci.

Dr. Mrgole meni, da vprašanja in dvomi krožijo v medsebojnem pogovoru med otroki in starši že pred prvim šolskim dnem, v besednih in nebesednih sporočilih, in tako se oblikujejo skupna prepričanja, naravnanosti, pričakovanja, iz katerih potem vsi vključeni črpajo ideje, kako na primer ravnati ob določenem otrokovem ravnanju oziroma kako se bodo nanj odzvali starši.

Previdno s korakom v odraslost

Psihologinja mag. Mateja Hudoklin, zaposlena v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, se pridružuje mnenju, da je pri tako majhnih otrocih zelo pomembno, kako o šoli govorijo doma: "Če doma na šolo gledajo kot na nekaj pozitivnega, se otroci veselijo šole: občutek imajo, da postajajo veliki, gredo v veliko stavbo.

Nekateri starši pa imajo s šolo slabe izkušnje in jim vzbuja strah, ki ga potem prenesejo na svoje otroke. Sporočajo jim, da bo treba zares poprijeti za delo, se učiti - šola je resna stvar -, in tega se otroci ustrašijo.

Nekateri otroci imajo v začetku tudi manjše krize, nekateri jokajo, sploh tisti, ki niso obiskovali vrtca. Takšni otroci imajo po navadi na socialnem področju več težav, so bolj tesnobni, potrebujejo več časa, da se vključijo v vrstniško skupino, se v njej uveljavijo."

Dr. Mrgole še spomni: "Otrok se bo vsekakor odzval na svoj način, če smo kot starši prepričani, da je še premajhen za šolo. Pričakujemo lahko negotovost, strah, odpor, morda celo kakšne bolj izrazite težave."

"Koliko otrok je v tem obdobju že odgovornih, je v veliki meri odvisno od staršev," je prepričana psihologinja Hudoklinova. "Če mama razmišlja o tem, kaj je treba dati v torbo, kateri predmet ima naslednji dan, ali so svinčniki ošiljeni, si tega otroku ni treba zapomniti, ker ve, da bodo že starši poskrbeli za vse. Starši nase prevzamejo odgovornost in te stvari se potem zavlečejo v višje razrede."

Meni tudi, da je treba šolo predstaviti kot nekaj prijetnega, hkrati pa otroku vlivati zaupanje, da bo zmogel. "Ne smemo se pretirano vtikati, kaj otrok počne in kaj ne. Tudi če nečesa ne naredi tako dobro, kot bi lahko, če bi mu starši pomagali, je to zanj uspeh, ker je naredil sam. Nič hudega tudi ni, če kdaj kaj pozabi, kajti to je učenje."

Po njenem mnenju je šola velika sprememba za otroka, ne sme pa biti tako velika, da bi jo povezal z negativnimi občutki. "Tudi mi smo imeli lani doma prvošolko. Pripovedovala sem ji, da bo v šoli prijetno, da bo več vedela, videla, veliko se ji bo dogajalo, in zato se je šole veselila.

Če se pogovarjamo z otrokom na tak način, potem ne bi smelo biti pretiranih strahov. Pozneje seveda lahko nastopijo tudi težave. Moja hči ne teče tako dobro kot drugi, pa si je to želela, in smo se morali pogovoriti, da vsak ne počne vseh stvari najbolje. Otroci imajo velika pričakovanja, in o tem se je treba z njimi pogovarjati."

Drugače je, če so težave nekoliko večje. V šoli, denimo, ugotovijo, da ima otrok grafomotorične težave. V tem obdobju se namreč razvijajo predopismenjevalne veščine: otrok mora dobiti občutek za svinčnik, krivulje... Psihologinja je prepričana, da so to težave prehodnega značaja, ki jih je mogoče odpraviti v okviru podaljšanega bivanja v šoli.

Po njenem ni treba, da otrok še doma dela za šolo, sploh pa ne v prvem razredu. V njihov svetovalni center, ki je specializiran za bolj kompleksne težave, pa prihajajo otroci z bolj zapletenimi težavami, tudi iz prvih razredov.

"Največkrat jih obravnavamo zaradi nemirnosti in slabe pozornosti, pa tudi zaradi počasnosti. Ko pridejo k nam, najprej opravimo psihološko in defektološko diagnostiko, nato pa se pogovorimo s starši, kje vidimo težave in kako bi se jih dalo odpraviti. Povezujemo se tudi s šolo, razredniki, svetovalnimi delavci. Pomembno je, da na otroka ne pritiskamo, ne doma ne v šoli, kajti s tem težav ne odpravimo."

Kolikšno obremenitev pomeni za prvošolčka obšolska dejavnost, glasbena šola na primer? Psihologinja meni, da z dodatno obremenitvijo ni nič narobe, če si to otrok sam želi, kajti učni pristopi so prilagojeni tako majhnim otrokom. "Ni pa treba otroka siliti, ker ni popolnoma nič zamujenega, če se takih dejavnosti loti pozneje in se zdaj še malo igra, pa četudi ne počne ničesar drugega."

Znajo še "crkljati" otroke

Prvi šolski dan z novo generacijo otrok je poseben tudi za učiteljice in učitelje. Sprašujejo se, ali se bodo otroci navadili novega okolja, kako jih bodo sprejeli, ali se bodo kmalu naučili samostojnosti, odgovornosti, strpnosti, natančnosti.

Bodo znali otroka spodbujati in mu znali postaviti tudi meje? Psihologinja Hudoklinova je prepričana, da so učiteljice in vzgojiteljice v prvem razredu še zelo materinske in skrbne, znajo "crkljati" otroke.

"Vendar ni dobro preveč, kajti otrokom je treba vendarle sporočiti, da ima šola neka pravila, svojo organizacijo in red. Otroci se morajo v tem obdobju na primer naučiti, da če nekdo govori, drugi počaka

." Ravnateljica pa dodaja: "Ta vzgoja se seveda ne začne šele z vstopom v šolo, a v šoli postanejo ta 'znanja' pomembna za uspeh otroka in s tem tudi za nadaljnje oblikovanje njegove osebnosti in samopodobe."

Povedala je tudi, da večina otrok ne pride v šolo prvič šele v začetku septembra. Že med letom se srečujejo z otroki iz vrtcev, prihajajo na gledališke predstave, v knjižnico, ali pa učiteljice obiščejo vrtec in jim pripovedujejo o šoli.

Povedo jim na primer, da imajo na šoli kar 45 interesnih dejavnosti, kjer bodo lahko iskali in razvijali svoje sposobnosti. Zavedajo se, da tudi starši potrebujejo pomoč pri vzgoji svojega šolarja, zato v septembru organizirajo šolo za starše.

Starši bodo tako lahko spoznavali prednosti in pasti avtoritarne in permisivne vzgoje, čez leto pa bodo lahko prisluhnili tudi predavanjem strokovnjakov s področja vzgoje. "Velik obisk teh predavanj kaže, da ima večina staršev zelo odgovoren odnos do šole," ugotavlja Sonja Simčič.

Dr. Mrgole predlaga staršem še eno možnost: razvojne naloge in situacije, ki jih niti ne moremo predvideti ali napovedati, lahko vidimo tudi kot izziv za učenje in rast, kot pot k odraslosti.

To je lahko priložnost, da v novih in s tem drugačnih situacijah začnejo bolj zaupati v otrokove sposobnosti, pa tudi v učiteljeve in lastne, v prepričanju, da jih bodo zmogli premagati. Treba se je učiti iz izkušenj in znati s tem opremiti svoje življenje.

Dr. Mrgole: "Kaj je boljše: strah in pesimizem ali vzpodbudno pričakovanje in zaupanje? Otroci se bodo vsekakor odzvali na našo izbiro."

Vir: dnevnik.si