Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus

Nedavno smo lahko v medijih prebrali kratek spis učenke 7. razreda ene od ljubljanskih šol, v katerem piše o osnovnem šolanju, smislu uvedbe devetletnega šolanja, o zrelosti, perspektivi in pričakovanjih ter zahtevah, pred kakršne so postavljeni otroci. Istočasno po osnovnih šolah prav zdaj krožijo teze (izhodišča) za prenovo zakona o osnovnem šolstvu.

V debati o tem dokumentu je bilo slišati pikro pripombo, da "v osnovnih šolah stalno delamo spremembe, tako da so zaradi tega zmedeni tako učenci kot učitelji, problemi pa so vedno večji". Tako prihajamo do tega, da zadovoljen očitno ni nihče oziroma da veljavni sistem očitno ni dober. Toda, ali vemo, kakšen sistem pa je dober?

POMEMBNI INTERESI
Napovedana šolska reforma, o kateri je govora tokrat, ni niti prva niti zadnja. Najrazličnejše "izboljšave" so prinesle samo obremenitve, s katerimi tako učitelji kot učenci shajajo vse težje. Za primer vzemimo samo sliko malčka, ki se bori s torbo, če naj bi jo prenesel od doma do šole in obratno. Zato znamo reči, da se "danes več ne ve, ali otrok nosi torbo ali torba otroka".

Vendar ne kaže, da bi bilo glede tega kmalu kaj bolje. Starši se vsakega avgusta soočamo z nakupom šolskih potrebščin, kar predstavlja precejšnjo travmo. Na spisku, ki ga šole razdelijo staršem in ki ni kratek, sicer nikjer ne piše dobesedno "brez tega, kar piše na tem listu, vaš malček ne bo mogel opraviti naslednjega razreda", v praksi pa je to nakupovanje predstavljeno natančno tako.

OCENA ZA VEDENJE
A to je le eden od pogledov na problematiko. Takih pogledov pa je še več. Med spremembami se denimo najdeta dva predloga, ki lepo kažeta, da so dileme glede sprememb precej velike. Po eni strani gre za predlog, naj bi preprosto ukinili instanco splošnega učnega uspeha, kar po domače pomeni, da šolar ne bo mogel več reči, da je "izdelal s prav dobrim", po drugi strani pa najdemo predlog, naj bi v šolah spet ocenjevali vedenje.

Da je prišlo do slednjega predloga, niti ni čudno. Da se je vedenje in obnašanje šolarjev v zadnjih letih močno spremenilo, kajpada na slabše, nam nazorno kažejo že pri televizijskih poročilih. Nasilje, neposlušnost, nesprejemanje obstoječega reda, vse večja svojeglavost in s tem tudi vse večja anarhija so pojavi, ki so čisto logična posledica procesa, ki se okoli nas odvija že leta dolgo, ne da bi ga opazili ali vanj celo posegli. Sčasoma smo z "liberalnimi" posegi v sistem doprinesli k temu, da ima šola kot inštitucija precej zvezane roke in sedaj z odvetniki ne grozijo le starši "prizadetih" šolarjev, ampak celo šolarji sami. In ker zgled vleče, ni niti čudno, da je različnih izrazov samovolje vse več in več. Na koncu izpade, da starši "delimo" vzgojne naloge s šolo, ne da bi o tem obstajala jasna razmejitev, kdo kaj počne.

Kaj lahko pri tem popravi ponovna uvedba ocene vedenja, ni jasno nikomur, jasno pa je, da se bo zdaj razvila strokovna in (pre)široka debata o tem, kako to narediti in ali sploh. Katera merila potrebujemo za to, da bi učenčevo obnašanje ocenili kot primerno ali manj primerno? Ali ni nemara dovolj, da presojo o tem, kako je s posameznim učencem, preprosto prepustimo učitelju, kolegiju in šolskim psihologom? Ali se nikomur ne zdi, da kompliciramo zadevo, ki sploh ni komplicirana? Vse preradi iščemo varovalke za delo inštitucij, katerih pristojnost so – ali pa bi vsaj morale biti – zelo jasne in dorečene. Da pa smo tudi pri tem "bolj papeški od papeža", priča neka skoraj neverjetna informacija, da je na eni od ljubljanskih osnovnih šol z dekretom ravnateljice učiteljem prepovedana uporaba rdečih svinčnikov, češ da pri otrocih povzročajo travme. Ali smo torej na pravi poti?

ODLIČNJAKOV NE BO VEČ
Splošni učni uspeh morda ni najbolj posrečen motivacijski dejavnik, vendar pa gre pri tem prej za nekaj drugega. Otroci se – enako kot starši, na primer z nakupom boljšega avtomobila od soseda – zelo radi primerjajo in rangirajo, in splošni učni uspeh je čisto priročno sredstvo za to. Včasih se je dalo v prvih razredih na steni učilnice celo najti smrečico z imeni otrok na listkih, ki jih je učiteljica ob njihovih uspehih in neuspehih pomikala više in nižje na tej smrekici, tako kot je pač presodila, da je to potrebno. Rangiranja in primerjanja so se otroci torej učili z igro in nenevarno prispodobo, kasneje pa so se zverzirali do take mere, da smrekica ni bila več potrebna, saj jo je med drugim nadomestil splošni učni uspeh, izražen v preprosti enomestni številki. Ukinitev te ocene bo skoraj gotovo povzročila upad zavzetosti za doseganje uspehov, saj bo primerjava mogoča samo tako, da bo nek učenec od sošolca boljši v matematiki, oni pa od njega v angleščini. Da na tak način postajajo "vsi enaki", ni dvoma, toda "vsi enaki" pa le nočejo biti. V času odraščanja se vsakdo trudi najti čimbolj ustrezen "jaz" in si zato priskrbi tatoo, ki je "drugačen od drugih", ali se obarva v zeleno, da bi bil drugačen od drugih, ali pa si omisli kakšno dejanje, da bi izstopal od drugih, zato je ukinitev čisto preproste možnosti, da bi bil "boljši od drugih", nesmiselna.

VSE MLAJŠI PRVČKI
Toda če se vrnemo k izhodišču, najdemo v pismu omenjene učenke tudi naslednji citat:: "Od otrok se danes veliko pričakuje. Tudi to, da se moramo prilagajati na stvari, ki nam sploh niso všeč." ter "Povsem nepripravljen mora (šolar) prestopiti prag in sprejeti breme šole." Trditev je smela, toda z nekega drugega zornega kota je precej jasna in logična. Pri tem si bomo pomagali z astrologijo oziroma tisto njeno vejo, ki je tesno povezana s psihologijo človeka.

Po enem od pogledov na osebnostni razvoj človeka je življenje razdeljeno v posamezna področja, ki so na poseben način časovno opredeljena v posamezna obdobja vse od spočetja do smrti. Vse življenje je poleg tega razdeljeno v tri osnovne segmente, in sicer nosečnost, otroštvo in odraslost. Če govorimo o šolanju, nas pri tem zanimajo predvsem tri izmed teh obdobij, in sicer za čas med približno četrtim in sedmim letom, ki končuje drugega izmed omenjenih segmentov, otroštvo, zatem med 7. in 14. ter med 14. in približno 23. letom starosti.

Ena od ločnic, ki jih prinaša sedmo leto starosti po tej razdelitvi, je "vstop drugih učiteljev v človekovo življenje", torej izvijanje iz okvira doma in učenja zgolj s strani staršev ter vstop v svet, v informacije od zunaj. Do nedavnega je sedmo leto starosti tudi dejansko pomenilo vstop v šolo, kar prav gotovo ni bilo slučajno, enako kot ni slučajno, da šolska ura traja 45 minut in ne več. Toda ločnica se je z uvedbo devetletke premaknila. Posegla je v leto, ki ga je prej pokrivala mala šola, nekakšna vmesnica med vrtcem in čisto zaresno šolo. Ali kot je zapisala učenka: "Ni bil samo vrtec, ampak tudi osnutek šole, saj smo se že učili. To naše učenje je bilo sproščeno in pomešano z igro."

Danes je drugače, šestletnik naj bi bil kar nekako sposoben za šolanje. Po drugi strani pa je zanimivo, da istega šolarčka doma obravnavamo čisto drugače. Če smo sami pri sedmih letih počeli že marsikaj (pa naj smo to hoteli sami ali pa so od nas zahtevali drugi, na primer starši), je to isto našim otrokom v največji meri prihranjeno. Tako desetletnik "ne more" sam v šolo in domov, ampak ga "moramo" peljati z avtomobilom, desetletnica ne pomiva posode in ne sesa stanovanja, njuno mnenje pa preradi smatramo za otroško in nezrelo, obenem pa ju varujemo pred vsemi mogočimi vplivi in izzivi iz okolja.

NI VSE SAMO NA ŠOLI
Za naslednje omenjeno obdobje, tisto po štirinajstem letu, je značilno, da si mladostnik prvič ustvarja lastne vrednote, zato ni čudno, da zavrača obstoječe vrednote, ki so mu jih pred tem priskrbeli ter vzdrževali starši, šola in okolje nasploh. In ker današnji otroci niso več neuki, ampak informacije iz okolja vpijajo kot goba (še neprimerno bolj kot otroci v prejšnjih časih), obenem pa je možnost izmenjavanja informacij vse večja, ne čudi, da zavračanje vrednot in sistema počasi postaja vsesplošno, zato tudi ekscesi, kakršen je na primer nasilje ali divjanje v šoli, niso nič čudnega.

Toda korenine tega revolta najdemo v obdobjih pred tem, v veliki meri v prvem od prej omenjenih. Med časom od nekako treh let in pol pa do sedmih let gre za fazo otrokovega razvoja, ko bi mu morali starši (zlasti je to vloga očeta) dati oziroma privzgojiti sistem prioritet in avtoritet. Da bi otroci imeli izdelano predstavo o tem, kaj se sme in kaj ne, kaj je bolj pomembno od drugega in kdo je tisti, ki odloča ter o čem odloča. Zaradi vse večje odsotnosti in ponekod tudi nezanimanja staršev, da ne govorimo o tem, da je število tistih otrok, ki že v tem obdobju nimajo več obeh staršev (ali pa v njihovih družinah prav tedaj potekajo mučni procesi razdvajanja) je ta razvojni proces močno moten in so temelji bodoče izgradnje lastnih vrednot, tiste v času odraščanja, precej nestabilni ali pa jih v posameznih primerih sploh ni.

Pričakovanja, da bo vse to popravila šola, so seveda povsem napačna, posledice pa prej predvidljive kot ne. Ukinjati ob tem določene kompetence, ki jih je nekdaj imela šola, se zdi spričo povedanega precej nesmiselno, saj sta "razpuščenost" otrok, istočasno pa tudi nemoč šolskega sistema zagotoviti in vzdrževati red, vse večji. Da se torej med tezami za spremembe osnovnošolskega sistema najde tudi takšna, ki ponovno uvaja pravico šole do "ukrepov brez soglasja staršev", je skorajda neverjetna. Ne dejstvo, da je predlagana, ampak dejstvo, da so bile te možnosti sploh ukinjene.

ŠOLA PO MERI OTROKA
Ker pa ljudje iščemo načine za izboljšanje stanja, ki nam ne ustreza, in ker je zavest o problematiki vse bolj živa, ne čudi, da je prišlo tudi do ustanovitve društva z nazivom Pobuda za šolo po meri človeka, ki se poleg drugega zavzema tudi za ponovno uvedbo možnosti telesnega kaznovanja otrok. Seveda je malo možnosti, da bi do tega prišlo. Čas je prinesel svoje in nekdaj "normalne" procedure danes niso več primerne, toda "vrnitev v prejšnje čase" vsaj iz kakšnega od možnih zornih kotov ni napačna smer. Vzemimo za primer čudno vprašanje, ali se otrok sploh lahko uči sam ali ne. Domačih nalog je vse manj, sistem vse bolj omogoča otrokom, da jih opravijo kar v šoli. Doma naj s šolo ne bi bili toliko obremenjeni, istočasno pa ogromen del svojega dela doma opravijo njihovi učitelji, pa tudi marsikateri starš doma precej svojega časa nameni svoji službi. Otrok ima v vsem tem času veliko več časa – zase.

Za otroka je tako vse bolj in bolj poskrbljeno, tako vsaj mislimo, po drugi strani pa jim – tudi zaradi zavesti o tem, da zanje nimamo dovolj časa – pomagamo pri učenju. Zahtevnost šolanja postaja vse večja in večja, naša zavest o "nebogljenosti" naših otrok pa tudi.