Piše: Vesna V. Godina v novi Vivi www.viva.si

Da je naša šola problem, vedo vsi. Učitelji. Učenci. Starši. Strokovnjaki. Celo minister. Vsi zelo dobro vedo, da je s slovensko šolo nekaj zelo narobe. In vsi vedo, da jo je treba spremeniti. To počne vsak minister, ki prevzame šolski resor. Tovrstno delovanje je sicer mogoče razumeti kot del politike sleherne vladne garniture. Toda nenehno reformiranje gre razumeti tudi kot odpravo vsaj glavnih napak, ki zdajšnjo slovensko šolo delajo za problem.

Pri diagnosticiranju problemov, ki jih je treba odpraviti s spremembami in z reformami, se izkaže, da je njihov seznam dolg. Problem je v tem, da slovenska šola ni dovolj učinkovita. Otroci iz nje odhajajo funkcionalno nepismeni in z ne prav zavidljivim znanjem iz matematike in drugih predmetov. Obenem so učni načrti (pre)natrpani.

Zaradi sistema točkovanja in eksternega preverjanja učitelji in profesorji drvijo skozi snov, ne glede na to, ali so učenci prejšnjo snov dojeli in jo obvladajo ali ne. Šola se je tako preobrazila v kraj, kjer učence predvsem seznanjajo s tem, kaj vse se morajo naučiti. Učenje se je prestavilo domov. Doma se učenci in starši trudijo prebiti skozi snov, ki je pogosto ne eni in ne drugi ne razumejo dobro. Temu so dodane še najrazličnejše projektne in podobne naloge, za katere se predvideva, da jih bodo učenci doma delali ob pomoči staršev, saj so že zastavljene tako, da jih sami ne zmorejo. Seveda se predvideva tudi to, da bodo učenci ob reševanju tovrstnih in drugih nalog uporabljali znanje, ki jim je dostopno na internetu.

To pomeni, da – kot vem iz vrste konkretnih izkušenj – starši in otroci brskajo po spletu sem in tja, da bi vendarle nekako rešili otrokovo domačo nalogo. S temi in s številnimi drugimi novostmi je slovenska šola postala družinski projekt. Šolajo se otroci. Vendar se hkrati še enkrat šolajo tudi starši. Dober uspeh otroka v slovenski šoli zahteva resno zavzetost staršev. Starši se na to praviloma odzovejo (najmanj) z negodovanjem. To velja razumeti. Navsezadnje vsaj tisti, ki še imajo službo, z dela praviloma prihajajo nezadovoljni, izžeti in slabe volje. Doma pa jih čaka šolar, s katerim morajo delati njegove domače naloge. In se z njim učiti. Starši seveda besnijo. Deloma na svojega šolarja. Še bolj na šolo.

Toda to je šele prva skupina problemov. Druga se navezuje na dejstvo, da slovenska šola do otrok, torej učencev, ni dovolj prijazna. Za učence je stresno okolje. Povrhu povzroča stres v družini. Starši so nezadovoljni z učitelji in učiteljicami, z njihovimi zahtevami, ravnanjem, metodami … Predvsem pa so nezadovoljni z dejstvom, da so s šolo nezadovoljni njihovi otroci, torej učenci.

Seveda imajo probleme tudi učitelji. Ti poudarjajo predvsem slabo znanje in nedisciplino, ki marsikje že resno onemogoča delo v razredu. Učiteljem niso na voljo učinkoviti vzgojni ukrepi oziroma kazni, ki bi jih lahko uporabili zoper otroke, ki kršijo pravila, ki naj bi veljala v šoli. Izrekanje ukrepov otežuje cela vrsta sistemskih ovir, ki pri izvajanju slehernega ukrepa zahtevajo izpolnjevanje kupa papirjev in poročil. Hkrati otrok kršitelj velja za nekoga, ki potrebuje strokovno pomoč. Če kateremu od otrok vendarle izrečejo kak ukrep, se v šoli oglasijo starši. Po možnosti z odvetnikom, ki grozi šoli. In tako dalje. In tako naprej.

Skratka, cirkus. Cirkus, ki ga poskušajo obvladati tako strokovnjaki kot ministri. Praviloma z ukrepi, ki naj bi povečali zadovoljstvo – predvsem staršev in učencev – s šolo. Rešitev naj bi bila v posodobitvi šole. Torej v tem, da bi šolo modernizirali. Seveda po vzoru Zahoda. Šola mora biti učinkovitejša, torej povečati znanje učencev. Hkrati in predvsem pa mora biti prijaznejša do učencev. Doseči mora torej, da bodo učenci imeli radi šolo. Učenci se morajo v šoli počutiti dobro. Zato je treba uvesti vse ukrepe, ki zagotavljajo dobro počutje učencev. Učence in njihove težave je treba razumeti in jih reševati, ne pa otroke kaznovati. Treba je poiskati vzroke za šolarjeve težave, jih diagnosticirati in strokovno odpravljati. Šolo tako preveva terapevtski duh. V tem duhu morajo ravnati šolske strokovne službe, vendar tudi učitelji in vodstvo šole. Obenem je treba omiliti stres, ki ga učenci doživljajo v šoli. Zato torej opisno ocenjevanje, nivojski pouk, napovedano spraševanje. In tako dalje. In tako naprej. Treba je tudi povečati pravice učencev in staršev. Učenci in starši naj soodločajo o vsem, celo o učbenikih in delovnih zvezkih, ki jih bodo šolarji uporabljali naslednje leto. Predvsem pa je treba okrepiti vpliv in moč, ki jo imajo v šoli starši in učenci. In tako dalje. In tako naprej. Lahko bi naštevali v nedogled.

Vendar je tako v opisanem diagnosticiranju stanja slovenske šole kot tudi v predlaganih rešitvah za probleme na delu temeljna napaka. Ta napaka zadeva dejstvo, da ne problemi slovenske šole ne njihove rešitve niso zgodovinsko in družbeno kontekstualizirane. Ali povedano drugače: opisano razumevanje težav slovenske šole kot tudi opisane rešitve bi bile pravilne, če bi šlo za šolo, ki je delovala v družbi izpred stotih let. V tedanjih šolah je namreč gospostvo temeljilo na prepovedi ugodja in uživanja, torej na podrejanju skozi neugodje. Toda danes ni več tako. Kot je že pred leti jasno zapisal tudi Slavoj Žižek, sodobne oblike gospostva ne temeljijo na prepovedovanju ugodja in užitka, marveč na njegovem zapovedovanju. Sodobni gospodar užitek in ugodje zapoveduje. Formula sodobnega gospostva se namreč glasi: "Uživaj!"

To dejstvo spremeni vse. Čisto vse. Če so bile namreč v šoli preteklosti, ki je temeljila na prepovedovanju in zatiranju ugodja, omenjene rešitve konstruktivne, se iste rešitve v šoli sodobnega časa spremenijo v destruktivne in neproduktivne. V šoli preteklosti je bilo lomljenje klasičnih šolskih pravil – za katero se zdaj pri nas zavzema tako večina stroke kot tudi večina staršev in učencev – nekaj pozitivnega. V zdajšnji šoli pa je to izrazito negativno. Jasen empiričen dokaz za to je ameriška javna šola, kjer so tovrstne rešitve na delu že toliko časa, da so lahko proizvedle svojo pravo vsebino: odsotnost slehernega znanja, šolski kriminal, dezorganizacijo šolskega sistema, ceno pa plačujejo predvsem učenci – ne le z izpostavljenostjo kriminalu in šolskemu nasilju, temveč tudi z oblikovanjem osebnostnih značilnosti oziroma libidinalnega ustroja, imenovanega patološki narcis.

Ta libidinalni ustroj je ustroj odvisnika od socialnega aplavza, od aplavza drugih, ki za to, da ta aplavz doseže, stori vse, predvsem pa kupuje izdelke, ki jih drugi še nimajo in mu jih zavidajo. V tem smislu je idealni potrošnik zahodnih potrošniških družb, ki morajo rešiti problem, kako prodati vse, kar se izdela in česar nihče ne potrebuje. Toda patološki narcis ni le prisilni potrošnik. Je tudi odvisnik. V odvisnosti oziroma tehnike pozabe zdrsne takrat, ko zaradi odsotnosti aplavza trpi. Takrat z alkoholom, mamili, antidepresivi … to trpljenje vsaj obvladuje, če že ne odpravi.

Pogoj za razvoj te – potrošniškemu kapitalizmu tako ljube – libidinalne ekonomije (kajti ko zdrsnete v odvisnost, porabljate še bolj prisilno kot prej) pa je, tako kažejo študije, neodraslost. Vzgojo oziroma socializacijo otroka je treba izvajati tako, da se otroku prepreči funkcionalno odrasti. Osnovna značilnost tovrstne vzgoje pa je načelo, da je treba otroka vzgajati prijazno. Otroku prijazna vzgoja namreč zaradi odsotnosti neugodja, avtoritete in kazni otroku onemogoča prehod v odraslost, torej prehod, ko otrok od logike, da dela to, kar je zanj prijetno, preide na to, da dela to, kar je prav. In v sodobnih zahodnih družbah, iz katerih tako navdušeno uvažamo vzgojne rešitve, je ta prehod onemogočen generalno in sistematično, tudi v družini in šoli. Te družbe vzgojno in socializacijsko zagovarjajo logiko otrokovega ugodja kot najvišje vrednote. S tem zagovarjajo tudi logiko ohranjanja otroka v infantilizmu in neodraslosti, ne glede na njegovo biološko starost. Zato sta v zahodnih družinah avtoriteta in kazen prepovedani.

Seveda tudi šolske prakse zahodnih družb predstavljajo modele šole, ki otrokom onemogočajo odraščanje. Ko te modele uvažamo, bi morali iti nekoliko dalje, kot zgolj pasti na všečni videz otrokovega zadovoljstva in šolske participacije: ogledati bi si morali ozadje, tisto, kar je produkt takšne šole, torej funkcionalno neodraslega posameznika, ki ga lahko kapital – prav zaradi te neodraslosti – skozi njegovo osebno trpljenje brezmejno izkorišča. Je to tisto, kar hočemo?

Zgolj še beseda za starše. Če otroke vzgajate po logiki zagotavljanja njegovega ugodja, boste ustvarili neodrasle posameznike z vsemi omenjenimi značilnostmi. Ti se seveda nikoli, ne glede na starost, ne bodo vedli kot odgovorni in samostojni odrasli. Zgolj vprašanje časa je, kdaj in v katero odvisnost bodo zdrsnili. Je to tisto, kar želite? Ko s svojimi pritožbami o tem, da šola za vašega otroka ni "fajn", sami ali z odvetnikom odhajate v šolo, odhajate tja z zahtevo, da se tudi v šoli uveljavijo rešitve, ki otroku onemogočajo odrasti, ki podaljšujejo njegov infantilizem. S tem delate to, kar zahteva kapital. Vendar na račun lastnega otroka, ki bo zaradi tovrstnih vzgojnih strategij neizbežne pristal v odvisnosti. Je to tisto, kar hočete?

Razumeti je treba, da je tisto najboljše, kar lahko kot starši naredite za svojega otroka, to, da mu omogočite odrasti. V družbi, v kateri sta celotna socializacija in vzgoja usmerjeni zoper ta cilj, je to junaški podvig. Podvig, ki zahteva razumevanje. Predvsem razumevanje tega, da je pogoj za prehod v funkcionalno odraslost prehod iz registra "delam to, kar je fajn" v register "delam to, kar je prav". Torej prehod od ugodja k neugodju. Tu ima lahko šola, ki je bila tradicionalno okolje odraslosti, saj je od učencev zahtevala prakticiranje registra "delati to, kar je prav", odločilno vlogo. Seveda le, če boste kot starši zahtevali šolo, ki ne bo po meri ugodja vašega otroka.

Najboljše, kar lahko kot starši naredite za svojega otroka, je to, da mu omogočite odrasti. Pogoj za prehod v funkcionalno odraslost pa je prehod iz registra "delam to, kar je fajn" v register "delam to, kar je prav".