Moderen šolski sistem, ki ga poznamo danes, sploh ni tako moderen. Je produkt dobe izpred približno 200tih let, ki je znana pod imenom Industrijska doba v Evropi. Vsaki dobi človeškega razvoja daje pečat določena miselnost, določen način razmišljanja, določena mentaliteta. Miselnosti dobe industrializacije dajejo pečat stroji, industrija, tovarne. In če na družbo gledamo skozi očala industrije, potem je za nas tudi družba neke vrste velikanski stroj.

Tudi izobraževanje postane nekakšna industrija, šole tovarne in otroci zgolj surovi material. Takšen pogled je neizogiben produkt industrijske mentalitete. Nujno potrebno je poudariti pomen mentalitete, kajti oblika izobraževanja, procesi izobraževanja so le produkt določene mentalitete, iz katere izhajajo. Torej, so sekundarne narave. Če si želimo trajnih sprememb- in te so nujno potrebne- moramo to dejstvo razumeti.

Nasloviti, razumeti in obelodaniti moramo miselnost, iz katere izhaja oblika današnjega šolskega sistema, če si resnično želimo sprememb na tem področju. Zgolj poskušati spremeniti zunanjo obliko izobraževanja nikakor ni dovolj. Ker ne odstranimo njenega izvora oz. vzroka. In to je miselnost dobe industrializacije.
Kako pa miselnost dobe industrializacije gleda na izobraževanje? Zanjo je otrok neke vrste surovi material, prazen, brez lastne vsebine, inerten in zato 'voljan', da ga oblikuje v to, kar si sama želi. V določen sestavni delec, ki lepo paše v stroj družbe, katere del je. Tistega, ki ga ne uspe oblikovati v želeno obliko, označi za neuspešnega in ga izloči iz sistema, kot družbenega izobčenca.

In kakšni so rezultati? Zaradi takšnega 'strojnega obdelovanja' otrok, je človečnost popolnoma izločena iz obstoja. Z vsakim letom šolanja otroci izgubljajo svojo individualnost, zadovoljstvo in ustvarjalnost. Kar se lepo izraža na njihovih obrazih, ko se približujejo testi in izpiti. Nobenih nasmehov. Po izpitih pa silovita reakcija proti svobodi….končno sem svoboden-a. Odvržejo knjige…in ne samo knjige, temveč tudi vse, kar so se za izpit naučili.

Sistem preverjanja znanja je narejen za masovno produkcijo in ustvarja poenotenost oz. enoličnost v vseh aspektih izobraževanja- ne samo, da gre za ignoriranje otrokove individualnosti, temveč celo za aktivno zatiranje le-te. Masovno ocenjevanje rezultatov pa je silno težko, če so kriteriji za ocenjevanje subjektivni. Zato poudarek na objektivne kriterije izrine subjektivno znanje in celotna vsebina izobraževanja je osredotočena zgolj na objektivne informacije. Če se otrokovo vrednost enači samo z odgovori na vprašanja, potem se tudi njegova učna strategija osredotoči samo na to, kar je potrebno, da naredi izpit. Otrok se začne omejevati zgolj na objektivne informacije, se uči formule ne da bi jih sploh razumel. Pripravlja se za teste, ki sprašujejo vprašanja kot so :« Koliko žena je imel Henrik VIII? Naštej jih!« ali :«Katerega leta je bil izumljen prvi računalnik in kako se je imenoval?« Kaj vse te informacije povedo otroku? Kakšne standarde in vrednote podajajo? Nikakršnih. To so zgolj neka dejstva, gole informacije, ki jih mora otrok poznati, zato, ker so del zgodovinskega testa, to je vse.

Pa to še ni vse. Ker je industrijska miselnost osredotočena zgolj na proizvodnjo, na proizvodnjo vedno 'boljših' izdelkov, z vse več znanja, se zahteve do otrok stalno višajo. Otroci so pod vedno večjim pritiskom. Ko sem bila sama v šoli in so mi starši pri učenju pomagali, sem ničkolikokrat slišala vzdihe:« Joj, a morate te stvari res že sedaj znati? Ko sem bil-a jaz mali-a smo se to učili šele….« No, sedaj moja generacija staršev vzdihuje zelo podobno. Ko otrokom predstavljamo učni material, naloge, moramo pri tem upoštevati tudi razvojno stopnjo, na kateri se otrok trenutno nahaja. Če želimo otroka v starosti dveh let naučiti matematike, bomo zelo verjetno povzročili poškodbo možganov (seveda ne gre za poškodbo povzročeno s fizičnim predmetom), kajti možgani še niso zreli za takšno vrsto aktivnosti. V tej starosti so možgani usmerjeni v razvoj čutnega zaznavanja. Če jih prisilimo v abstraktno razmišljanje preden so za to zreli, potem preskočimo stopnjo njihovega naravnega razvoja in tako povzročimo določeno škodo, ki se lahko izrazi npr. v motnji, ki ji pravimo disleksija. Pri izobraževanju moramo slediti stopnjam naravnega  razvoja možganov, brez prehitevanja samo zato, ker si želimo 'več' in 'bolje' za svoje otroke.

Za konec pa še naslednje. Kadar je izobraževanje reducirano zgolj na pomnjenje informacij, je resnično učenje izrinjeno iz šol. Le kam se učenje potem umakne? V posameznem razredu sedi povprečno od 20-30 učencev, z enim samim učiteljem. Če ima srečo, mu pomaga še asistent. Tako otroci ne dobijo nikakršne individualne spremljave (le v najnujnejših primerih), ker le-ta enostavno ni mogoča. Zaradi pomanjkanja individualne spremljave, vse več otrok potrebuje zasebnega inštruktorja, ki mu le-to lahko nudi. In ga nauči tega, kar bi ga morala naučiti že šola.

Namesto, da poskušamo popraviti številne in med seboj zelo prepletene deformacije izobraževanja, ki izhajajo iz industrijske miselnosti, jih raje postavimo na stran in poskusimo poiskati globljo resnico, novo miselnost, ki je doma v najglobljem vedenju naših src. O tem pa kdaj drugič.

Prevod in priredba: Gita Mateja de Laat

Vir:
Sraddhalu Renade: Introduction to Integral Education

Šola na domu: http://solanadomu.weebly.com/index.html