Današnjo strukturo sodobne družbe določajo mediji, kot so časopisi, revije, filmi, televizija in predvsem internet.
Oznaka Word Wide Web pomeni vrhunec hitrega razvoja, ki ima v tem trenutku nekaj milijard uporabnikov po vsem svetu. Število še narašča.

Prvi televizor je zagledal luč sveta leta 1928, preizkušali pa so do leta 1953. Pomembnejši družbeni dejavnik pa je televizija postala šele po 2. svetovni vojni. Leta 1970 je bilo v zahodni Evropi približno 30 milijonov tv aparatov, v ZDA 60 milijonov, v Sovjetski zvezi pa 4 milijone. Poleg tiskanih in govorjenih sporočil iz časopisja in radia so v naša stanovanja vstopile tudi žive slike.

Danes smo gledalci in poslušalci preko Word Wide Weba (www) aktivno vključeni v vse, kar se dogaja v našem svetu."Veliko oko" nas vidi v stanovanje, gospodarske dejavnosti in celo v skrivne arhive. Kdor ima dovolj denarja, ima lahko vpogled v karkoli, kar je v internetu, in na tisto lahko tudi vpliva. Vsak uporabnik interneta in teh je verjetno 4- 5 milijard se lahko na enostaven način vključi ali izključi iz sistema.

Virus "Iloveyou", ki je bil spuščen 5. maja 2000 na Filipinih, je samo v nekaj urah izbrisal na tisoče dragocenih podatkov po vsem svetu in onemogočal delovanje neštetih računalnikov. Škoda je bila nekaj milijard dolarjev. Sijajen tehnološki razcvet nove "ekonomije" našega časa le ni brez nevarnosti.

Kakšen je motiv?
Tehnični proces znanja in informacij je za našo sodobno družbo nujen in dragocen. Administracija, znanost, vojaški aparat, policija itd. So odvisni od elektronske izmenjave podatkov, od nje je odvisna vsakršna oblika razvoja, ustvarjanja in kulture.

Informacija je lahko že vsak napisan tekst. Zahvaljujoč pisanj je človek lahko nekaj dobil od prejšnjih rodov. Razmišljanja velikih duhov človeštva preteklosti, kot do to bili Pitagora, Lao Ce, Platon in drugi, so nam tako dostopna tudi danes. Vendar, da bi njihove misli zares doumeli, je potrebno doživljanje, ki pa se ga v večini primerov ne da prejeti zgolj s pritiskanjem na tipko.

Vedno se lahko vprašamo? Kaj posredujemo naprej? Od koga? Predvsem pa kakšen je naš cilj in kakšen motiv? Množični mediji ne morejo brez električne energije. WWW deluje le s pomočjo električnega omrežja kablov, oddajnikov in satelitev. Ko zmanjka elektrike, www ne dela.

Elektrika je sila, ki je na razpolago tusi brez kablov, oddajnikov in satelitov. Je posebna oblika onostranske-astralne sile, ki obdaja ves svet. Tehnika jo s sistematičnim električnem omrežjem le prestreza in nato uporablja. Tako smo se človeštvo dobesedno sami ujeli v lastno mrežo, čeprav to verjetno niti ni bil namen tehnike, ampak tistih, ki so jo za to plačali.

Tiskarstvo je za svoj razvoj potrebovalo kar nekaj stoletij, za tv pa je bilo dovolj le četrt stoletja. WWW, je danes nepogrešljiv za milijone ljudi, se je trdno ustoličil že v petih letih. Novo omrežje vpliva tudi na običajne medije. Skoraj vsi dnevni časopisi imajo svojo "virtuelno inačico" in vsako podjetje ima svojo spletno stran. Nekateri računalniki lahko že razvrščajo informacije glede na različne potrebe uporabniških skupin, morda celo urejajo dostop do informacij?

Val informacij je tako preplavil človeštvo, da si le - to komajda še lahko najde malček miru. Kdor ima v rokah medije, ima v rokah moč, kar politični sistemi hvaležno uporabljajo. Ker so mediji v večini držav prosto dostopni in ker domala že vsakdo lahko sprašuje po internetu, se ljudje ne bodo več pustili vleči za nos.

Tudi znanje ljudi je moč in kjer služi znanje v dobrobit vseh, odpadejo tudi meje norosti. Vendar pa obstaja tudi velika nevarnost, da znanje, razsširjeno po vsem svetu, razvodeni, tako da ljudje še vedno ne bodo nič vedeli, čeprav bodo mislili, da veliko vedo.

Tako mediji ne vplivajo le na politiko, religijo, gospodarstvo, znanost in umetnost, ampak predvsem na naše privatno življenje. Še poseben vpliv na doživljanje imata film in televizija. Vse je povezano z vsem. Ta naša "vesoljna vas", možnost, ki se je pred nekaj leti zdela zgolj iluzija, je zdaj neizogibna resničnost. Na milijone e-mailov šviga z enega konca sveta na drugega, vsak dan se nastisne na milijone ton papirja, vsako prosto frekvenco v hipu zasede nova radijska ali televizijska postaja ali telefonski oddajnik.

Tako nastaja nova oblika virtuelne kolektivne zavesti in posameznik se ji bo vse težje lahko izognil. Če se je človek pred kratkim še lahko ubranil zaslonov v svojem stanovanju ali na delovnem mestu, je sedaj z novimi medijem postal del vsesplošnega omrežja. Ja zakaj pa ne? Kaj naj sodobni misleči človek sploh imel proti združevanju svetovnega prebivalstva? Nič.

Človekova zavest se tako po eni strani razširja, po drugi pa zožuje v nekakšen skupek predpisanih in iskanih informacij. Vendar zavst se spreminja. Kjer se ne spreminja od znotraj navzven, se jo izsili s pomočjo lepega videza in iluzij. Tehnološke spremembe tega trenutka se porajajo iz sprememb zavesti Tudi sprememba omejene zavesti srednjega veka v odprtejšo zavest renesanse je bila po eni strani posledica novih tehnologij, po drugi strani pa novih duhovnih spodbud.

Četudi se človek pogosto čuti kot žrtev okoliščin, je žrtev postalo življenje na Zemlji. Individualno in kolektivno ustvarja človek svoj svet na temelju svoje zavesti in znotraj časovno-prostorskih meja. Če se spremeni narava in kakovost njegove zavesti, se temu ustrezno spremenijo tudi življenjski pogoji. Tako kot to danes. Zavest, ki koplje globlje po materiji, se ob tem spreminja in si tako ustvarja ustrezajoče življenjsko okolje.

Ker pa izhaja človekovo kreiranje iz sprevržene resničnosti, lahko človek ustvarja običajno disharmonijo. Kljub vsem lepim stvarem, ki so mu v veselje, se disharmonično vede, do svojega Stvarnika. Očitno je, da spodbud, ki prihajajo v čisti obliki, ni zmožen čisto in nepotvorjeno izražati. Človek je ogledalo, v katerem odseva podoba. Ker se je ogledalo zaradi notranje disharmonije poškodovalo, prikazuje zdaj izkrivljeno podobo.

Ne gre le za ljudi, ki izgledajo malce čudno ali nenavadno, povedano velja za vsakogar med nami. Jezus ugotovalja:" Nihče ni dober." Že od t.i. "izvirnega greha" dalje, je človek pripet na kolo rojstva in smrti. Njegovo življenje niha med veselostjo in žalostjo, med bolj ali manj zastrtim vpogledom v lasten življenjski cilj. Ukvarja se sam s sabo, ker ne pozna nič boljšeg.

Izraz "izvirni greh" se nanaša na stanje, ko je bil storjen prvi greh. Pred tem greha ni bilo. Človek je svojo sposobnost očitno izgubil, tako da sedaj nima možnosti, ki so mu bile prvotno dane. Življenje se ob svojem času v milosti konča z brezizhodnostjo, starostjo in smrtjo. Dobro, kaj ima vse to opraviti z mediji? Kraljestvo prvotne svetlobe poziva človeka, naj pogumno preskoči na višjo inspiracijo v neki "popolnoma novi svet", ki ni nič drugega kot preobleka za staro stanje.

Svet se spreminja s človekom in človek z njim. Tudi rastline, živali in minerali se spreminjajo zaradi človeškega ravnanja. Prenova sveta je zrcalna slika prenove, ki bi se morala zgoditi v notranjosti človeka. Človek to sliko posnema in poskuša svojo osebnost poveličati v božansko:"Postali bomo Bog" je pred kratkim zavriskal nek futorolog v nekem časopisu.

Notrajne poslanstvo zgradite nove sposobnosti mišljenja je človek razumel tako, da je ustvaril računalnik, ki "misli" na mesto njega. Nalogo: porušite svoje omejitve je razumel tako, da je odstranil vsa pravila in ustaljene vrednote ter ustvaril medij, v katerem se nerazrešljivo prepletajo najvišje in pa najbolj nizkotne vsebine.

Nalogo: Omejuj moč svojega ega in tvoja duša se bo razcvetela je človek razumel tako, da dopušča, da se njegov ego redi v blaginji, njegova duša pa se pogublja. Zaradi pomanjkanja pravega znanja si je duhovno spodbudo prikrojil svojemu plehkemu vsakdanjemu življenju. Katera mreža obvljaduje naše življenje? Kdor si prizadeva za duhovni razvoj, mora paziti v procesu preoblikovanja zavesti na dva pogoja. 1. razumeti praspomin in 2. uskladiti lastnosti in kvalitete svoje osebnosti z načrtom razvoja nove duše.

Predvsem mora obstajati, praspomin, to je občutek, da obstaja nek drug svet, ki je vzvišen nad trpljenjem in smrtjo. Prav ta spomin v nas porodi domnevo, da je človek prvotno razpolagal z višjimi lastnostmi in sposobnostmi božanskega človeka. Ta domneva se spremeni v hrepenjenje, da bi se nekoč ob svojem času vrnili v stanje, ko so bile te lastnosti še nedotaknjene.

V kolikor v nas ta praspomin še deluje, se dobro in zlo v človeku ne kažeta v običajnem razmerju. Zlo prikliče običajno kot reakcija na dan dobro in obatno. Obe reakciji pa sta le poskus ustvariti ravnovesje, kar pa se na žalost ne izkaže kot trajno. Področje višjega zračnega pritiska vpliva na področje nižjega zračnega pritiska, zato se izmenjujeta. Tako obe sili medsebojno vplivata druga na drugo, nista pa nikoli v ravnovesju.

Osebnost, ki je pripravljena, ima neslednje lastnosti: dobrosrčnost, sposobnost razlikovanja, spoznanje kaj je resničnost in kaj ne, predvsem pa globlji občutek odgovornosti za vse, kar živi. To pa vsekakor ni posledica vzgoje ali izobrazbe, ampak vsota številnih inkarnacij-življenj v snovnem svetu.

Potrebno je slediti dobremu.
Vzrok človekovega zla je zaradi praspomina možno razumeti do le določene mere. Človek vzdržuje stanje "zla" s tem, ko v središče svojega vsakdanjega delovanja postavlja svoj ego. Njegov izvor in kultura priznavata temu egu določeno vrednost, določen pomen. Človek se želi potrjevati na tej ravni. Samopotrjevanje je torej naravni zakon, ki velja za vsa živa bitja.

Tudi menjava dobrega in zla, je posledica samopotrjevanja, ,tekmovalnosti, borbe... V primerjavi z božanskim dobrim je na ego usmerjeno življenje zlo. In to zlo ima dva pola, ki določata človekovo življenje: moralno zlo in moralno dobro. Oba sta sadeža istega drevesa.

Uskladimo pomembnost življenja z zahtevami božanskega sveta.

Kdor se zna pozitivno odzivati na praspomin, več ne pričakuje osvoboditve in odrešitve od človeške dobrote. Da človek osvobodi božanski princip v sebi, ki je skrit v nas, opusti svoje samoljubno življenje. Potem sledi popolni dobroti, ki mu govori v "iskri na dnu svoje duše", v srcu. Ne več v nasprotja. Potrudi se razlikovati duhove in se vse manj pogosto in hitro pusti ujeti zemeljskemu dobremu in zlu. Ta korak za korakom lahko uskladi s pomembnostjo svojega življenja z zahtevami božanskega sveta.

Tako lahko zemeljski svet, kot šolo življenja, sprejme in s pomočjo v njem izbranih izkušenj položi novi temelj za popolnoma novo, svobodno življenje. Toda na žalost je lahko tudi drugače. Človekov odnos je lahko tudi odklonilen. V tem primeru spozna izvor relativno dobrega in zla, nasprotja, relativnost in potrebo po samopotrjevanju.

Nekaj mu manjka, da bi naredil odločilni korak in se otresel vseh zmot. Tako omahuje, da bi prezel posledice, skupaj še z drugimi omahljivci si razbija glavo ali bo podvig uspel ali ne. Ne upošteva dejstev, beži v svet domišljije in se postopoma preda udobju in lastni varnosti.

V kolikor se človek ne zaveda praspomina, se preda utvari, svetu domišljije, ki mu omogoča samopotrjevanje. Predstavlja si, da dela z vzvodi in gumbi, z "navidezno resnico", v kateri nastopa kot vladar. S svojega čarovniškega zaslona opazuje svet, ki si ga je sam ustvaril. V tem svetu deluje v skladu z znastvenimi idejami, ki so nevarnejše, kot pa manipulacija dogmatičnih ver.

Tudi v našem prostoru znova slišimo in govorimo o možnosti, da gradimo in ustvarjamo z neresničnimi elementi. Ko zaslon zakrije zavest , je svet le njegova podoba. "Ampak ne, tako hudo pa spet ni. Zelo dobro vem, kaj počenem in gumba lahko obrnem in preklopim, kadar hočem". Da, toda tega ne naredi.

Človek je v svojem nemišljenem prostoru povsod prisoten. Vendar pa se njegova zavest ne razvija sama po sebi. Osrednji del njegove resničnosti, je le navidezna resničnost, posnemanje resničnosti. Tako lahko misli in ustvarja situacije, v katerih se izpolnitev globljega notranjega hrepenenja spremeni v ničle in enice binarnega sistema. Ali ima to kaj skupnega z resničnostjo, iz katere je življenje nastalo?

Se je za človeka iz preteklih desetletij zaradi velikega tehničnega in elektronskega razvoja kaj bistveno spremenilo? Ali je sodobna tehnika le posledica in nadaljevanje vekov dolge zgodovine zmedenega človeka? Človek išče zdravilo v domišliji ali moderni tehniki.

"Komaj čakam, da mi vsadijo prvi čip v zapestje. Dolgoročno bo predstavljal ta neposredni dostop do živčnega sistema enkratno možnost, da bi uresničili obljube navideznih miselno možnih svetov, kajti šele s popolno kontrolo toka podatkov v možganih bo mogoče ustavrjati resničnost, ki jo tiste osebe, ki jo bodo zaznavale, ne bodo mogle razlikovati od "običajne". Da bi bil ta neposredni dostop do človekovega živčnega sistema čim večji in čim globlji v možgane, mora postati to eden od raziskovalnih ciljev v področju nevideznih svetov."

Ta citat nam kaže, da ima biološko življenje za razočaranega človeka vedno manjšo vredost. Vzpodbude, kot so hrepenje po ljubezni, svoboda, mir, želi utišati ali jih le posnema. Tako želi pobegniti vzpodbudi, klicu božanskega človeka v sebi. Resničnost ne želi spoznati in si, da bi varal sebe in druge ustvarja nevidezno resničnost.

Notrajni in zunajni svet postajata površna projekcija njegovih iliuzij brez globljega čustvenega doživljanja. Resnični pomen podob in besed se izgubi. Prostor in čas, podlaga rojstva in smrti, izgineta. Človeštvo je ujeto v množici slik in informacij. In vsak iz tega ustvarja zase "lastno" indentiteto, vzporedno življenje. Pogosto nezavedno, poskuša zgraditi v svoji notranjosti podobo, kot jo to želi.

V resnici pa se sam ne spominja. In ni prostora niti samospoznanja, za zavestno doživljanje lastne nezmožnosti, niti za hrepenje po prvotnem življenju. Zaradi svetovne projekcije iluzij je dragoceno, ki živi v človeku, resno poškodovano. Sredstva javnega obveščanja manipulirajo z njegovim uvidom, njegovo možnostjo presoje, njegovim hrepenjenjem.

Prvo, kar vedno naredi nova vlada je, da se v svoji državi polasti sredstev javnega obveščanja. Tako izrablja množico za svoje cilje. To je trdni in najpogostejši prvi korak, ki ga napravijo vse vlade z množico. Na ta način manupulirajo z množico. Dejanjsko pa je vsak človek sam svoj sodnik. S tem, ko se človek prepusti programirani iluziji, izgubi svoj občutek za odnose, svojo vrednost, svoj občutek odgovornosti in svoj pogled na svoj življenjski cilj.

Sredstav javnega obveščanja predstavljajo dober zaslužek. Sodobni človek brez njih ne more več živeti. Njihova vloga se je v zadnjem desetletju zelo spremenila. Informacije in razvedrilo so pomešani in se vsiljujejo gledalcu, poslušalcu in bralcu. Še posebaj je to v področju vedno bolj neumnih reklam.

Časa, da bi kaj sami spoznali in presodili, skoraj ni več. Kdo se še lahko znajde v tej zmešnjavi sporočil, agresivne glasbe, slik o vojnah, spolnosti, reklam in predvsem sprevrženih dejstev?

Informacije in reklame služijo zabavi in vlečejo našo moralo na doslej neznano najnižjo točko! Ponujajo nam kot hitro prehrano in jih privlačno zavijejo. Kajti človek potrebije informacije, razvedrilo, predvsem pa toplino, da bi prekril svoj notranji hlad.

Informacija človeku ni več namenjena zato, da bi ga obveščala, ampak da ga zaposlovala. Zato človek išče stalno nove dražljaje. Deset let stari filmi so zgodbe za otroke v primerjavi s tem, kar se sedaj ponuja. Vedno več, vedno bolj plitko, vedno višje, bolj šokantno, bolj glasno, bolj agresivno.

S tem pas e človekova sposobnost presojanja tako zelo spremeni, da je posledica elektronsko suženjstvo. Človek kot posameznik predvsem pa človeštvo kot skupnost, je tako ločeno od resničnosti življenja. Človek je omamljen. Slike in besede, ki so ga nekoč povezovale z njegovim božanskim izvorom, so sistematsko ostranjene.

Sredsta javnega obveščanja lahko na ljudi vplivajo še posebno preko filmskih idolov in zvezd, televizije, športa in politike. Ti idoli in zvezde utelešajo idealnega, popolnega človeka, ki so ga ustvarila sredstva javnega obveščanja. Njihove besede so, kot bi zavrteli magnetofonski trak nazaj, govorica njihovega telesa pa je uničena do zadnje podrobnosti. Značaj, lastnosti in dogodke jim pripišejo pisci njihovih govorov. Njihova življenja v največjih primerih (razen redkih izjem) ni resnično.

Vse v njihovem življenju je preračunano le na to, da ima učinek na ljudi. Nič, skoraj nič ni resnično. Med svojimi štirimi stenami so pogosto le bedna karikatura te idealne podobe, ki jo morajo zaradi zahtev poklica ali politične stranke predstavljati. Z glasbo, govorico, gibanjem - plesom in popularnimi stavki osvajajo srca svojih navdušencev, saj jim darujejo svetlobo v njihovem žalostnem vsakdanu. Ta navidezna luč ni namenjena ijeti duši, ampak ego- jaz-osebnosti. Ni pomembno, ali so njihova življenja in njihove besede resnične.

Pred svojo publiko lahko lažejo in velikokrat jih ta slavi prav zaradi njihovih laži, pri katerih so tako spretni. Preden ljudje spregledajo njihovo igro, zvezda že zapušča oder, na temnem odsevu prevare pa zasije že nova zvezdica.

Le kako dolgo lahko gre še tako naprej? Tako dolgo, dokler človek ne bo imel dovolj. Ne njegov ego, kajti ego-jaz - osebnost je prizvod lastnih svaritev.

V njegovi duši je v naglobljem bistvu kot dih nežna povezava z izvorom. Dokler te vez še obstaja, lahko prekine tok, ki ga vodi navzdol in se lahko znebi nepovabljenih gostov, ki mu non-stop sledijo. Kdor lahko prekine manipulacijo in zavrne vse posnemanje, pokaže s tem globljo ljubezen do Božanske sile. Prizadeva si, trudi se, išče in koplje v sebi, da bi našel izvir življenja.

Ta izvir je v nas samih, vendar ga mnogi ne prepoznajo, je kot mrtev. Namesto resničnega človeka živi biološki člvek v svetu, ki ga je ustvaril po svojih potrebah. Ko bi le lahko bilo hrepenje njegove duše po Izvoru dovolj močno!. Kajti , ali ne hrepenimo po svobodi? Ali se ne borimo, da bi ušli pritisku iluzij? Nam bo uspelo ratrgati mrežo v sebi in okrog sebe?

Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.

www.ezoterika.s5.com