Dejstva na rešetu
Kaj pa o sodnem dnevu, koncu sveta in vstajenju pravi UPS?
Sodni dan v smislu, kakršnega podaja krščanski nauk, ne obstaja. Bog oz. Veliki intelekt ne zavzema vloge sodnika in ne napoveduje, kdaj bo (in po čigavih merilih?) vrednotil delo posameznih duš. Bog ali Kristus kot sodnik ne obstajata, saj sta dobro in slabo karakterizaciji, ki jih je izumil človek in Bogu ne pomenita prav nič.

Če bi termin (dan sodbe) po smislu poskušali umestiti v objektivno stvarnost, potem je sodni dan tisti dan v onostranstvu, ko se duša skozi retrospekcijo minulega življenja (inkarnacije ) na osnovi svoje vesti zave svojih napak v minulem življenju.

Zatem se (sama) odloči za vrnitev v snovni svet skozi naslednjo inkarnacijo, kjer naj bi napake popravila. Lastna vest je torej tisti "sodnik" v človeku, ki zahteva popravo napačnih ravnanj - tistih dejanj, ki so prizadejala bolečino.

Sodni dan je torej strašilo, ki ga uporablja krščanstvo za discipliniranje vernikov. Dokler je zavest nizka, je takšno zastraševanje morda smiselno. Osveščen človek pa bo takšne metode zavrnil.

Dan vstajenja ni trenutek v nedoločeni prihodnosti, ki ga bo izbral Kristus, temveč je dan ponovne buditve zavesti duše v duhovnem kraljestvu. Gre za ločitev duše od telesa, v trenutku smrti. Zgodi se od minute po smrti do več mesecev po smrti, odvisno od vzroka smrti ali duševnega stanja, v tem času pa duša dejansko „spi". Nikakršno masovno bujenje ne obstaja, ob katerem naj bi bili vsi mrtvi privedeni pred velikega sodnika. Vstajenje ni materialno (telesno) temveč duhovno. Človeka duša torej doživi toliko vstajenj, kolikor je preživela inkarnacij (utelešenj).

In apokalipsa - uničenje sveta? Spoznanje, da je bistvo človeka duša, ki je neumrljiva, vodi do ugotovitve, da je moč uničiti le fizično telo. Tudi, če pride do uničenja planeta Zemlja, pri čemer bodo verjetno uničena fizična telesa, bodo duše živele naprej, v drugačnih pogojih. A apokalipsi se bo svet izognil, ko bomo spoznali svoj napačen odnos do sebe in sveta in ko bomo krenili iz slepe ulice, v katero zdaj silimo.

Iz zgornje obravnave je razvidno, da v naukih krščanske cerkve najdemo nekaj informacij, ki za silo osvetljujejo področje duhovnosti; toda informacije so pomanjkljive, netočne, marsikdaj zavajajoče in modificirane do te mere, da so za pravo duhovno rast neustrezne. Zato seveda ne morejo služiti kot duhovna opora tistemu, ki želi priti do pravega duhovnega spoznanja. Krščanski nauk usmerja vernike v ponižnost, ubogljivost, nevednost, neambicioznost; vceplja občutke grešnosti, prezir do telesa in spolnosti, obenem pa vodi v netolerantnost in nestrpnost do drugače mislečih. Poenostavljeno rečeno krščanstvo usmerja vernike v miselnost, ki človeku ni prijazna. To na zgovoren način ilustrira dejstvo, da verniki okrog vratu nosijo verski simbol - mučilno napravo (križ za mučenje sužnjev). Pogled na ta simbol vernika navda s tesnobo in občutkom grešnosti ter ga spomni, da bo nekega dne sojen. Ali je krščanstvo ob takšni drži lahko vera ljubezni?

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
Vir: www.prisluhni.si