O testiranju kozmetičnih proizvodov na živalih je že tekla beseda, tokrat pa se selimo na še nekoliko bolj delikatno področje – testiranje zdravil na živalih. Zakaj bolj delikatno? Ker bi od konglomerata visoko izobraženih ljudi farmacevtske, toksikološke, medicinske, veterinarske in nenazadnje biološke stroke pričakovali več sočutja in hkrati stremljenja k razvijanju novih pristopov za testiranje zdravil. Da pa ne bo branje le suhoparno navajanje podatkov, sem se tokrat obrnila po mnenja tudi na slovensko stroko.

Zaradi testiranja zdravil letno umre najmanj sto milijonov živali
''Če ne bi bilo testiranja na živalih, ne bi imeli vrste zdravil in cepiv.'' Takšne in tem podobne trditve navajajo znanstveniki, ki še vedno zagovarjajo testiranje na živalih. Seveda temu ne moramo oporekati, po drugi strani pa – govorimo v pretekliku. Dandanes obstajajo številne metode, ki nadomeščajo preizkušanje zdravil na živalih in dajejo povsem merodajne rezultate.

Testiranje farmacevtskih pripravkov temelji na opravljanju metaboličnih testov, katerih namen je ugotavljanje farmakokinetike zdravila – tj. obnašanja zdravila v telesu, kako se zdravilo absorbira, presnovi pri različnih načinih vnosa, vključuje pa tudi toksikološke teste, ki so namenjeni ugotavljanju subakutne, akutne in kronične zastrupitve z zdravilom ali presnovki zdravila, študije učinkovitosti, ki so namenjene odkrivanju, ali dotično zdravilo res zdravi določeno bolezen, in še vrsto specifičnih testov, ki odkrivajo rakotvorni potencial, toksičnost za zarodek in vplive na reprodukcijski trakt.

Statistike o številu živali, ki so bile podvržene preizkušanju zdravil, so žal suhoparne, vendar pa govorimo o milijonih živali, ki vsako leto izgubijo življenje zavoljo tega. Ne pozabimo, da humana medicina poleg testiranja zdravil opravlja na živalih tudi študije novih kirurških tehnik. Živali, ki se uporabljajo za tovrstne poskuse, pa niso le mali glodavci (miši, podgane, morski prašički), ampak tudi druge vrste sesalcev, kot na primer mačke, psi, prašiči in primati.

Pri tem ne smemo pozabiti, da so te živali reproducirane zgolj z namenom testiranja, da je njihovo življenje v kletkah daleč od dostojnega, da se živalim  umetno indicira bolezensko stanje, na katerega naj bi zdravilo učinkovalo, in da poleg vsake kritične skupine v procesu preizkušanja obstaja tudi kontrolna skupina. American Welface Act (AWA), ki nadzoruje tovrstna dejanja,  ocenjuje, da samo v Združenih državah Amerike vsako leto zaradi testiranja umre najmanj 20 milijonov glodavcev, po ocenah pa naj bi jih letno na svetu umrlo v te namene najmanj 100 milijonov.

Živali se na zdravila odzovejo drugače kot človek
Čeprav je fiziologija živali v marsičem podobna fiziologiji človeka in se znanstveniki opirajo na dejstvo, da je na primer genom miši v 99 % identičen genomu človeka, ostaja dejstvo, da testiranje zdravil na živalih še ne pomeni, da bo zdravilo enako učinkovalo na ljudeh.

Že v osnovi je lahko odziv živali na zdravilo povsem drugačen, kot bo človekov, pomemben dejavnik pa je tudi stres, kateremu so živali podvržene, saj lahko stresno stanje v organizmu močno vpliva na farmakokinetiko zdravila in s tem ne daje verodostojnih rezultatov. Samo za primer: penicilin, široko uporabljen antibiotikih pri ljudeh in nekaterih živalskih vrstah, povzroči pri morskih prašičkih hude zastrupitve, ki se končajo s smrtjo. 

Vsekakor pri preizkušanju zdravil na živalih naletimo na dvorezen meč, saj ne smemo zanemariti zdravja človeka. Ne pozabimo, da je medicina s svojimi vejami znanost, ki se nenehno razvija, zato so v uporabi tudi alternativne tehnike, kot so na primer testiranje na humanih tkivnih kulturah, računalniški modeli, izdelava zdravil na podlagi statistike in t. i. LLNA (The Murine Local Lymph Node Assay), tehnika, ki se uporablja za ugotavljanje potenciala določenega kemičnega agensa, da izzove alergični dermatitis pri ljudeh. Vse te tehnike so se izkazale za zelo uspešne, vendar žal zaradi ekonomskega vidika še vedno večina farmacevtskih združb ohranja testiranje na živalih.

Popolna brezbrižnost slovenske zdravstvene stroke do testiranih živali
V zvezi s tem vprašanjem sem se obrnila tudi na slovenske zdravnike, zdravstvene domove, klinične centre, lekarne ter profesorje medicinskih in farmacevtskih ved. Preko elektronske pošte sem jim zastavila nekaj vprašanj, in sicer: ali podpirajo preizkušanje zdravil na živalih, obrazložitev, zakaj da ali ne, ali so seznanjeni z alternativnimi metodami testiranja, ali svojim pacientom priporočajo zdravila, ki niso preizkušana na živalih, in kako komentirajo drugačno odzivnost živali na testiranja. 

Odgovor je bil skorajda ničen. Večina jih je moja vprašanja enostavno prezrla, peščica jih je sporočila, da za odgovarjanje niso kompetentni ter me napotila drugam (čeprav sem na naslov, kamor so me usmerili, ravno tako poslala svoja vprašanja, odgovora pa nisem bila deležna).  Dva zdravnika sta enostavno odgovorila, da ne želita sodelovati. Dr. Peter Papuga  mi je na kratko odgovoril:

''Menim, da testiranja niso nujna in priporočam uživanje zdravil, ki niso bila testirana na živalih (sicer takšni podatki utegnejo biti predmet obsežne in neresnične tržne manipulacije). So tudi poti do zdravja, ki ne zahtevajo kakršnihkoli zdravil, so pa daljše in zahtevajo več odpovedovanja in užitkarstva. O alternativnih poteh testiranja premalo vem, da bi jih komentiral. Vsekakor so ljudje drugače odzivni kot živali.'' Prim. mag. Iztok Tomažin, dr. med. je prav tako odgovoril, da ne podpira testiranja zdravil na živalih.

Na vprašanja, ali pacientom priporoča zdravila, ki niso bila testirana, odgovarja: ''Redko dobim podatke, katero zdravilo ni bilo testirano na živalih. Vsekakor dajem prednost tistim, ki niso bila testirana.'' Na vprašanje o poznavanju in uporabi alternativnih metod pravi: ''Preslabo sem seznanjen, da bi lahko zavzel argumentirano stališče do tega.'' Na vprašanje, če lahko komentira verodostojnost rezultatov testiranja na živalih, pa pravi: ''Problematika ni enoznačna.

Nekateri fiziološki sistemi so zelo podobni, drugi ne, tako da so nekatere ugotovitve bolj, druge pa manj merodajne, odvisno od tega, kaj, na kakšen način in kje se testira.'' Prejela pa sem tudi piker odziv zdravnika, ki pravi, da ''se zavzema za pravice ljudi, ne živali.'' Njegovo mnenje se lahko različno interpretira, vendar menim, da iz njega kar veje negativna nastrojenost proti zaščitnikom živali.

V Nemčiji obstaja združenje zdravnikov proti testiranju na živalih
Kdor molči, devetim odgovori, pravi star pregovor, in ravno molk je bil splošen odgovor večinskega dela slovenske stroke, ki kaže na popolno brezbrižnost do ubogih živali. Večino še vedno najbolj zanima ekonomski status, na življenja milijonov  živali, ki živijo v nemogočih razmerah in končajo svoje življenje v mukah, pa se požvižgajo. Pomembno je omeniti tudi vpliv oglaševanja zdravil, saj, kot sta nam povedala tudi dva zdravnika, farmacevtske družbe slabo informirajo (ali sploh ne), katera zdravila so bila testirana in katera ne.

Če stvar pri nas stagnira in je odeta v molk, pa se stvari le nekoliko premikajo zunaj naših meja. Nemško zvezno združenje Ljudje za pravice živali se trudi, da bi se z uporabo alternativnih metod testiranje na živalih, kakor tudi vivisekcija, ukinilo in zbirajo donacije, ki bi omogočile računalniške programe, s katerimi bi te poskuse lahko povsem neškodljivo simulirali in prišli do končnih rezultatov brez ubijanja živali. V Nemčiji obstaja tudi združenje zdravnikov, ki se zavzemajo za odpravo poskusov na živalih.

In kdaj bomo mi na njihovem mestu? Dokler bo veljalo, da je denar sveta vladar, ne, saj še vedno večini več pomeni končni izdelek s čim manj vloženega denarja, ne glede na to, koliko krvi nedolžnih živalih je prelite v ta namen. Paradoksalno, vendar resnično: kdor dela v škodo živali, ne more delati v obče dobro, tudi če pri tem reši človeška življenja.

In še nekaj vsem nam v premislek: Ljudje smo s pretiranim jemanjem zdravil ustvarili farmacevtske gigante, ki imajo tudi več deset milijard letnega prometa. Vsak človek bi se moral vprašati, ali res nujno potrebuje določen farmacevtski izdelek (razen v primerih, ko npr. pomagajo ljudem s fizičnimi poškodbami, denimo ob prometnih nesrečah, bolnikom s kroničnimi boleznimi, ki morajo uživati določena zdravila …) ali pa je možno bolezen pozdraviti z naravnimi sredstvi, vegetarijansko oz. vegansko prehrano ter z etičnim življenjem. 

Kako lahko pomagamo živalim? Pri vsakem nakupu zdravila vprašajte zdravnika ali farmacevta, ali je bil ta izdelek testiran na živalih. Če ne bo vedel, zahtevajte odgovor od nadrejenih. Če tudi oni ne bodo vedeli, pišite na Javno agencijo za zdravila in medicinske pripomočke na naslov: info@jazmp.si

Vir: revija Osvoboditev živali, marec 2011