Piše: Ranko Štingl

Socialna pravičnost je pojem, ki se uresničuje v večji ali manjši meri, ni relativna kategorija, ta ali obstaja ali je ni. Seveda z vidika tistega, ki dela korekcije v smeri vzpostavljanja le te, je razmišljanje, da je dal dovolj in tisti, ki je prejemnik misli, da je te premalo. Ampak kaj je dejstvo? To, da je uresničevanje socialne pravičnosti odvisno od ogromnega števila dejavnikov, ki vplivajo v družbi.

Pa si poglejmo kako je s tem v Sloveniji. V času t.i. socialističnega samoupravljanja smo imeli navidezen socialni mir in občutek socialne enakosti, ki pa je temeljil na ekonomski neučinkovitosti družbenega sistema in se je prav zato razblinil kot milni mehurček in pripeljal v težko krizo in tudi razpad Jugoslavije, če ne upoštevamo ideoloških razhajanj in poskusa hegemonije enega izmed konstitutivnih narodov oz. narodnosti.

In kakšne so razmere danes? Porazne. Posebej po »dovoljeni« novi prvobitni akumulaciji kapitala, ki se je zgodila v zadnjih 15 letih. Roko na srce. Politika se je odločila za tržni, »učinkoviti« model gospodarstva, ki pa ga spremlja tudi premik iz socialnega v nesocialni model odnosov. Ampak drugačen prehod tudi ni bil mogoč? Kako bi sicer lahko uničili tedanji model družbeno ekonomskih odnosov? Kako ga »revolucionarno« spremeniti, da bi dobili privatni kapital? In kako bi to bilo možno izvesti, če ne s »prilaščanjem« firm, prelivanjem kapitala, stečaji, ekonomskimi likvidacijami podjetij? Kakorkoli že, zgodovino pišejo zmagovalci, to smo tudi sicer Slovenci v zgodovini dostikrat občutili.

Vse težave in frustracije so pri tem občutili delavci, ljudje, državljani. Po tem smo po kratki vladavini pomladnih strank imeli vladavino ene politične miselnosti in uspeli so se zgraditi fevdi, ki so »dali kruh in blagostanje 10% Slovencev, zdaj imamo drugi politični blok, ki »daje kruh« drugim 10% Slovencev, ostalo pa je podvrženo razmeram tržnega gospodastva in prosti presoji »novih« lastnikov kapitala, ostali so tako ali drugače izključeni.

V Sloveniji smo v obdobju formiranja kapitalskih povezav, koncentracije kapitala, ustvarjanju mega kapitala (v okviru slovenskih razmer, seveda). Nekatere strukture pa so v samo zadnjih 10 letih obogatele, ker so imele to srečo, da so upravljale z državno lastnino. Istočasno imamo regionalno politiko, ki se v praksi ne uresničuje, ker nimamo formiranih praktično delujočih regionalnih nosilcev, prav tako pa je sistemska politika v službi kapitala in ne socialne pravičnosti. Zakaj? Poglejmo samo na področje turizma. Pred sprejemom je že druga Strategija turističnega razvoja, ki zopet favorizira kapitaske povezave in olajšuje vlaganja v hotele ali hotelske verige, igralnice, terme, welness centre ter golf igrišča. To pomeni popolno izključenost cele vrste dejavnosti, kot je domača ponudba, ročna dela, izdelke domače obrti, pozabljene obrti, ljudske igre, bogata etnološka in kulturna dediščina, cerkve in gradovi, vse tisto, kar je lahko »sol« slovenske ponudbe.

Vsa ta ponudba je lahko najpomembnejši motiv, da se turist odloča, kje bo preživel svoj dopust, saj je ostala ponudba velikih sistemov prisotna v vseh okoliških državah. In to je resnično velika socialna izključenost. Ampak to je povezano tudi s spremembami in dopolnitvami definicije nosilcev turistične ponudbe. Tako so potem vsi ti socialni subjekti izključeni, nimajo dostopa do sistemskih virov sredstev, evropske pomoči, niso ne v Strategiji, ne v programu in ne v davčnih stimulacijah in oprostitvah. In to so čisto praktične implementacije in posledice in še eno področje možnega delovanja Gibanja.

Gibanje se ne more strinjati s prakso, da je samo 10% Slovencev sposobnih, inovativnih, propulzivnih. Mnogi drugi pa, ki nimajo političnih mecenov, zvez in te sreče, da živijo v prestolnici, pa so odrinjeni in jim je onemogočeno dati svoj prispevek k razvoju. Podobno opozarjajo tudi naši študenti, ko se borijo proti izključenosti pri študiju. Medtem, ko so v boljšem položaju določeni posamezniki in strukture, pristajamo na to, da je samo del populacije razvit in sposoben dati svoj prispevek. Kje so možnosti starejših, izkušenih, sposobnih kadrov, ki se ne morejo zaposliti, kljub izobrazbi in uspehom, mladi, ki prav tako ne dobijo služb, zapostavljenost žensk, tudi pritiski na zaustavitev natalitete (pogojevano z ohranitvijo zaposlitve), invalidi, itn.

Gibanje bo imelo veliko nalog, da bo pomagalo premagati in spreminjati te težnje. Brez tega ne bo razvoja, ne inovacij, ne socialne pravičnosti in tudi ne optimalne ekonomske rasti ter enakomernejšega razvoja celotne slovenske družbe. Ogromno nalog, ki pa se v veliki meri tičejo vzvodov oblasti. Povezovali se bomo z vsemi dejavniki, ki lahko kakorkoli spreminjajo obstoječe razmere, predlagali spremembe obstoječe sistemske zakonodaje, izvedbene akte, zbirali vse predloge ljudi, spoštovali in upoštevali veliki miselni in inovativni potencial naših ljudi….
Brez dvoma da bomo iniciirali tudi ogromno projektov, ki bodo vzpodbudili razvoj v smeri socialne pravičnosti, enakih možnosti za vse.

Ko bomo spreminjali razmere doma, bomo bolje pomagali reševati tudi vse socialne izključenosti in krivice po svetu.

Vir: www.gibanje.org