Piše: Ranko Štingl
Socialna pravičnost je pojem, ki se uresničuje v večji ali manjši meri, ni
relativna kategorija, ta ali obstaja ali je ni. Seveda z vidika tistega, ki
dela korekcije v smeri vzpostavljanja le te, je razmišljanje, da je dal dovolj
in tisti, ki je prejemnik misli, da je te premalo. Ampak kaj je dejstvo? To,
da je uresničevanje socialne pravičnosti odvisno od ogromnega števila dejavnikov,
ki vplivajo v družbi.
Pa si poglejmo kako je s tem v Sloveniji. V času t.i. socialističnega samoupravljanja
smo imeli navidezen socialni mir in občutek socialne enakosti, ki pa je temeljil
na ekonomski neučinkovitosti družbenega sistema in se je prav zato razblinil
kot milni mehurček in pripeljal v težko krizo in tudi razpad Jugoslavije, če
ne upoštevamo ideoloških razhajanj in poskusa hegemonije enega izmed konstitutivnih
narodov oz. narodnosti.
In kakšne so razmere danes? Porazne. Posebej po »dovoljeni« novi prvobitni
akumulaciji kapitala, ki se je zgodila v zadnjih 15 letih. Roko na srce. Politika
se je odločila za tržni, »učinkoviti« model gospodarstva, ki pa ga spremlja
tudi premik iz socialnega v nesocialni model odnosov. Ampak drugačen prehod
tudi ni bil mogoč? Kako bi sicer lahko uničili tedanji model družbeno ekonomskih
odnosov? Kako ga »revolucionarno« spremeniti, da bi dobili privatni kapital?
In kako bi to bilo možno izvesti, če ne s »prilaščanjem« firm, prelivanjem kapitala,
stečaji, ekonomskimi likvidacijami podjetij? Kakorkoli že, zgodovino pišejo
zmagovalci, to smo tudi sicer Slovenci v zgodovini dostikrat občutili.
Vse težave in frustracije so pri tem občutili delavci, ljudje, državljani.
Po tem smo po kratki vladavini pomladnih strank imeli vladavino ene politične
miselnosti in uspeli so se zgraditi fevdi, ki so »dali kruh in blagostanje 10%
Slovencev, zdaj imamo drugi politični blok, ki »daje kruh« drugim 10% Slovencev,
ostalo pa je podvrženo razmeram tržnega gospodastva in prosti presoji »novih«
lastnikov kapitala, ostali so tako ali drugače izključeni.
V Sloveniji smo v obdobju formiranja kapitalskih povezav, koncentracije kapitala,
ustvarjanju mega kapitala (v okviru slovenskih razmer, seveda). Nekatere strukture
pa so v samo zadnjih 10 letih obogatele, ker so imele to srečo, da so upravljale
z državno lastnino. Istočasno imamo regionalno politiko, ki se v praksi ne uresničuje,
ker nimamo formiranih praktično delujočih regionalnih nosilcev, prav tako pa
je sistemska politika v službi kapitala in ne socialne pravičnosti. Zakaj? Poglejmo
samo na področje turizma. Pred sprejemom je že druga Strategija turističnega
razvoja, ki zopet favorizira kapitaske povezave in olajšuje vlaganja v hotele
ali hotelske verige, igralnice, terme, welness centre ter golf igrišča. To pomeni
popolno izključenost cele vrste dejavnosti, kot je domača ponudba, ročna dela,
izdelke domače obrti, pozabljene obrti, ljudske igre, bogata etnološka in kulturna
dediščina, cerkve in gradovi, vse tisto, kar je lahko »sol« slovenske ponudbe.
Vsa ta ponudba je lahko najpomembnejši motiv, da se turist odloča, kje bo preživel
svoj dopust, saj je ostala ponudba velikih sistemov prisotna v vseh okoliških
državah. In to je resnično velika socialna izključenost. Ampak to je povezano
tudi s spremembami in dopolnitvami definicije nosilcev turistične ponudbe. Tako
so potem vsi ti socialni subjekti izključeni, nimajo dostopa do sistemskih virov
sredstev, evropske pomoči, niso ne v Strategiji, ne v programu in ne v davčnih
stimulacijah in oprostitvah. In to so čisto praktične implementacije in posledice
in še eno področje možnega delovanja Gibanja.
Gibanje se ne more strinjati s prakso, da je samo 10% Slovencev sposobnih,
inovativnih, propulzivnih. Mnogi drugi pa, ki nimajo političnih mecenov, zvez
in te sreče, da živijo v prestolnici, pa so odrinjeni in jim je onemogočeno
dati svoj prispevek k razvoju. Podobno opozarjajo tudi naši študenti, ko se
borijo proti izključenosti pri študiju. Medtem, ko so v boljšem položaju določeni
posamezniki in strukture, pristajamo na to, da je samo del populacije razvit
in sposoben dati svoj prispevek. Kje so možnosti starejših, izkušenih, sposobnih
kadrov, ki se ne morejo zaposliti, kljub izobrazbi in uspehom, mladi, ki prav
tako ne dobijo služb, zapostavljenost žensk, tudi pritiski na zaustavitev natalitete
(pogojevano z ohranitvijo zaposlitve), invalidi, itn.
Gibanje bo imelo veliko nalog, da bo pomagalo premagati in spreminjati te
težnje. Brez tega ne bo razvoja, ne inovacij, ne socialne pravičnosti in tudi
ne optimalne ekonomske rasti ter enakomernejšega razvoja celotne slovenske družbe.
Ogromno nalog, ki pa se v veliki meri tičejo vzvodov oblasti. Povezovali se
bomo z vsemi dejavniki, ki lahko kakorkoli spreminjajo obstoječe razmere, predlagali
spremembe obstoječe sistemske zakonodaje, izvedbene akte, zbirali vse predloge
ljudi, spoštovali in upoštevali veliki miselni in inovativni potencial naših
ljudi….
Brez dvoma da bomo iniciirali tudi ogromno projektov, ki bodo vzpodbudili razvoj
v smeri socialne pravičnosti, enakih možnosti za vse.
Ko bomo spreminjali razmere doma, bomo bolje pomagali reševati tudi vse socialne
izključenosti in krivice po svetu.
Vir: www.gibanje.org |