V 19. stoletju je industrijski delavec delal šestkrat na teden po 12 in več ur na dan. Leta 2000 so Francozi uvedli 35-urni delovni teden.

To je bila zadnja postaja na stoletnem sindikalnem boju za osvoboditev človeka od celodnevnega suženjskega dela, za pravico do prostega časa in družinskega življenja, do hobijev, igre in zabave.

Ta zadnja zmaga je bila izbojevana že v času, ko so avtomatizacija, robotizacija, nove tehnike vodenja, inovativne metode nadzora in trženja pripeljale do ogromnega dviga produktivnosti, ki ima za posledico strukturno nezaposlenost: človeška delovna sila postaja odveč.

Eden od načinov obvladovanja nezaposlenosti je francoski model (krajšanje delovnega časa), drugi model so socialni transferji nezaposlenim, tretji model je tiha legalizacija prostega časa kot družbeno koristne dejavnosti. V preteklosti je bilo brezdelje privilegij bogatih, zdaj spodbujajo reveže, da se ukvarjajo z igro, športom, umetnostjo, z izpopolnjevanjem svoje osebnosti in ustvarjanjem prijaznega družbenega okolja.

Kulturna in športna industrija sta v nenehnem vzponu. Danes so delo, hobi in prosti čas izenačeni kot nujnost, muka, užitek, ali nerazpoznavna mešanica enega in drugega. Delo v službi je čedalje manj naporno fizično delo (na delovnem mestu nihče več ne švica), fizični napori se selijo v prostočasne aktivnosti, v fitnes in jogging.

35-urni delovnik pa seveda nikoli ni in nikoli ne bo veljal za samozaposlene in intelektualne poklice. Advokati, menedžerji, borzni posredniki, akademiki in razni svetovalci pogosto delajo po 70 in več ur na teden. Pojav permanentnega čezmernega dela je bil poimenovan "deloholizem" (kombinacija besed "delo" in "alkoholizem") in sugerira nevarno odvisnost od dela in z njo povezane škodljive zdravstvene in socialne posledice. Ali je deloholizem anomalija kot vse druge odvisnosti?

Nekateri posamezniki so začeli v svojem delu tako neizmerno uživati, da prostega časa enostavno nočejo in ne potrebujejo. Ne potrebujejo oddiha in dopusta, delo je edino, kar jih na tem svetu zares zanima, vse drugo se jim zdi v primeri z njim drugorazredno in dolgočasno.

Ljudje mislijo, da se deloholiki ubijajo z delom zaradi denarja. To je le delno res. V družbi, kjer je merilo uspeha denar, svojo uspešnost dokazuješ z denarjem, vendar mnogi delajo tudi zato, ker jih fascinirajo intelektualni izzivi, obrati in zapleti, vzponi in padci, adrenalinska narava posla. Vse to ima veliko več opraviti s psihologijo kot z denarjem.

Mobilnost dela in delovnih mest, fragmentarnost proizvodnje in nove tehnologije imajo za posledico naraščajočo dezintegracijo socialnih struktur. Tradicionalna kohezivnost lokalnih skupnosti se krha. Družinsko življenje doživlja velike spremembe.

Človek čedalje bolj funkcionira kot avtonomna, individualna proizvodna enota. Posameznik stoji sam zase, individualizem nadomešča in izriva vse vrste kolektivizma. Pojem razredne zavesti pospešeno hlapi. Tradicionalnim družbam in tradicionalnim politikam grozi propad.

Nekateri sociologi menijo, da bodo družbe, v katerih se je ohranila stara delitev časa na (osovraženo) delo in (osvobajajoči) prosti čas, zelo hitro zaostajale in propadale. To se bo zgodilo zato, ker ne bojo vzgojile dovolj širokega sloja deloholikov, ki bi poganjali razvoj gospodarstva v strmo rast. In to je ta nova Velika Lekcija: kapitalizem potrebuje deloholike. Deloholiki ga ustvarjajo, vzdržujejo, hranijo, poganjajo.

Deloholiki utelešajo princip užitka. Če nam je to všeč ali ne - podjetniki, menedžerji, poslovneži so tisti, ki premikajo in porivajo stvari naprej, oni so energija, inspiracija in gorivo kapitalističnega sistema. Brez njih bi imeli socialistično gospodarstvo z družbeno lastnino in delavce, ki hodijo na delo, katerega sovražijo in po malem tudi sabotirajo.

Resnični cilj kapitalizma je odpraviti prosti čas in vse užitke, ki izvirajo iz nedela! Smisel človeške eksistence je v delu. Kapitalizem spreminja delo v igro, ki generira užitek in prinaša profit! Užitek brez profita (kot recimo kajenje) je nesmiseln in kontraproduktiven. Treba ga je omejiti, če ga že ne moremo povsem odpraviti.

Zakaj se ljudje vdajajo škodljivim razvadam? Zakaj kadijo, zakaj uživajo alkohol, zakaj se prenažirajo z mastno hrano, zakaj se omamljajo z drogami, zakaj se vozijo v avtih z vrtoglavo hitrostjo? Zakaj počno reči, ki so pogubne za njihovo zdravje, blagostanje in produktivnost? Užitki, ki nas omamljajo, odvračajo od dela, razmišljanja, odgovornosti do sebe in drugih, pripadajo preteklosti.

Država se trudi, da bi jih omejila in odpravila z ustreznimi zakoni (protikadilski zakon). Država se spreminja v pestunjo državljanov in promotorja deloholičnega kapitalizma, kapitalizma, ki nam zagotavlja deloholične užitke. Evropejci moramo radikalno spremeniti svojo miselnost - otresti se moramo vseh neproduktivnih užitkov, da bi nam svet deloholičnih užitkov postal non-stop dostopen. Kajti, kot je rekel Marx, zavest je tista, ki determinira stvarnost!

Vir: dnevnik.si