|  Današnjo družbo preveva prepričanje, da je najprej treba poskrbeti zase, potem za svojo družino in potem mogoče še za svoj narod. Kar nenazadnje tudi drži. Ko gre za zadovoljevanje osnovnih človeških potreb (po hrani, pijači, prebivališču, zdravstvenem varstvu in izobraževanju), mora človek v resnici poskrbeti zase in za svoje bližnje.
A skrb zase (in bližnje) smo v sodobni družbi razvili do povsem druge skrajnosti. Jaz (mi, moji) moram imeti čim več, čim udobneje in brezskrbno živeti, pa čeprav na račun vseh ostalih. Takšen način življenja še potencira prefinjen komercialno-potrošniški sistem, ki spodbuja naš pohlep, našo sebičnost in skrajni egoizem. Vedno hočemo nekaj v zameno, vedno menjamo, v vsem iščemo korist in dobiček – v naših medsebojnih odnosih ali v odnosih med narodi.
Vendar ima človek lahko tudi drugačno izbiro, lahko služi drugim. Služenje je najvišja oblika človeškega delovanja, ko brez pričakovanja kakršnegakoli plačila in nagrade posameznik (ali skupina) deluje v dobro vsega človeštva. Na kateremkoli področju: naj gre za tako imenovano človekoljubno dejavnost ali za politiko, ekonomijo, religijo, umetnost, itd. Služenje je izraz resnične ljubezni do drugega, do sočloveka.
Koliko ljudi v resnici deluje na takšen način?
Dela je ogromno: odprava lakote v svetu, reševanje vse bolj uničenega okolja, prizadevanja za mir v svetu ali reševanje problemov v lokalnem okolju, a ni je večje in težje naloge ta trenutek, kot informiranje ljudi o prihodu Maitreje, učitelja človeštva, v vsakdanje življenje na planetu. Sam pravi:
˝Vzemite nase to nalogo.
Nič višjega ni, kar lahko naredite v tem življenju.
Posvetite se temu delu in služite svojim bratom.˝
R.
gibanje.org
|
NE ZAMUDITE
Služenje
Prispeval/a: Ljuba dne nedelja, 13. avgust 2006 @ 11:06 CEST
Da, res je - velika razlika obstaja med sebičnostjo in skrbjo zase. Sebičneži v resnici skrbijo le in zgolj zase, dostikrat tudi na račun koga drugega, nesebičneži pa poskrbijo najprej zase ravno zato, da bi potem lahko poskrbeli tudi za druge, dostikrat celo na svoj račun.
Tudi v letalu, kadar grozi katastrofa, mama natakne kisikovo masko najprej sebi, da bi potem lahko hitro in uspešno pomagala tudi svojemu otroku, in nato še komu drugemu. Če pa bi jo nataknila najprej otroku, ta potem zaradi svoje neizkušenosti, nevednosti in neznanja maske ne bi mogel natakniti njej.
Ljudje smo na svetu iz več razlogov:
- da bi duhovno in osebnostno rasli, napredovali in se razvijali,
- da bi izpolnjevali svoje življejsko poslanstvo,
- da bi se naučili ljubiti sebe in druge oz. da bi pomagali sebi in drugim
- in ne nazadnje tudi zato, da bi izpolnili svojo karmo
Morda so vsi ti razlogi med seboj povezani, kdo bi vedel. A eno je gotovo - potisnjeni smo v odnose z drugimi živimi bitji, od nas samih pa je odvisno, kako jih bomo reševali oz. razvijali: v pozitivno ali v negativno smer. Se bomo razvijali v sebičneže, ki bodo ves čas v konfliktu s svojim okoljem, ali v altruiste, ki jim bo mar tudi ( ali predvsem) blagor drugih.
Izbira je naša!
Naš Ego se razvil je v najnežnejši mladosti,
ko skrbeti nismo bili sposobni zase.
Zdaj kot odrasli bolj neodvisni smo in prosti,
zato ga odpustimo za vse večne čase!
Podobo o sebi le tedaj spremeniš,
ko priznaš napake in se iz njih učiš.
Vendar je premalo, le lekcij se učiti -
za napredek moral jih boš uporabiti!
Otroku skrbna mama le najboljše želi,
zato vse, česar si želi, ta od nje dobi.
Morda pa takšna mama v življenju kdaj spozna,
da često zanj je boljše to, česar mu ne da.
Moj motiv, da najprej zase bi dobrine zbral,
želja je, da še vsem bližnjim bi lahko jih dal.
Moj motiv, da najprej sam bi čil in zdrav ostal,
želja je, da svojim bližnjim dober vzgled bi dal.
Moj motiv, da najprej zase dobro bi skrbel,
želja je, da več moči za druge bi imel!
Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com