Zakaj, kljub tehnološkim zmožnostim, še vedno delamo več kot štiri ure na dan?

Leta 1930 je John Maynard Keynes predvidel, da bo tehnologija do konca stoletja napredovala (vsaj v Veliki Britaniji, ZDA in primerljivih državah) do te mere, da bo uveljavljen 15-urni delovni teden. In ni se motil. Pravzaprav smo, vsaj v tehnološkem smislu, tega več kot sposobni.

A ni se zgodilo. Namesto tega se tehnologija razvija vse bolj tako, da nam omogoča še več dela. Da to dosežemo se odpirajo delovna mesta, ki so milo rečeno brez pomena.

Množice ljudi v zahodnem svetu preživijo cela obdobja delovnih let z izvajanjem nalog, ki so v bistvu nepotrebna. Moralna in duševna škoda, ki iz tega izhaja, je ogromna. Gre za rano na naši kolektivni duši. Vendar praktično nihče o tem ne govori.

Zakaj se torej Keynesova predvidevanja niso uresničila? Pomembno opažanje je, da Keynes ni predvidel množičnega porasta potrošnje. Med izbirama manj delovnih ur in več igračk ter udobja, smo izbrali slednje. To sicer ponuja lepo moralno zgodbo, a refleksija pokaže, da to ne more biti res. Da, od leta 1920 naprej smo bili priča ustvarjanju neskončnih variacij novih služb in industrij, a le redke so imele veliko opravka s produkcijo in distribucijo sušija, iPhonov ali prefinjenih »tenisk«.

Kaj so torej te nove službe? Poročila med leti 1910 in 2000 kažejo jasno sliko – v zadnjem stoletju je število zaposlenih v kmetijstvu in industriji drastično upadlo. Istočasno se je potrojilo število menedžerjev, prodajalcev in storitvenih delavcev. Z drugimi besedami, produktivne službe so se, kot je bilo predvideno, avtomatizirale (tudi če upoštevamo globalno industrijsko delovno silo, vključno z množicami garačev v Indiji in na Kitajskem, številke procentualno glede na celotno svetovno prebivalstvo, niti približno niso takšne, kot so bile nekoč). A namesto, da bi to dovoljevalo množično redukcijo delovnih ur, ki bi prebivalstvo osvobodilo, da bi lahko v prostem času izvajali svoje projekte, udejanjali svoje zamisli in vizije, smo bili priča porastu administrativnega sektorja, ustvarjanju celih novih industrij, kot so finančne storitve in telemarketing, nepredstavljivo širjenje sektorjev kot je korporativno pravo, akademska in zdravstvena administracija, upravljanja z človeškimi viri in odnosov z javnostmi. In te številke sploh ne upoštevajo vseh ljudi, katerih delo je tehnična in varnostna podpora prej omenjenim industrijam, ter za nameček še služb, kot je umivanje in sprehajanje psov, 24-urna dostava pic – služb, ki obstajajo samo zato, ker vsi ostali preživljajo toliko časa v službi.

Tem službam sam pravim »bullshit« službe.

Kot bi si nekdo izmišljeval delo samo zato, da bomo vsi nekaj počeli. In tukaj je misterij. V kapitalizmu je to pravzaprav nekaj, kar se ne bi smelo dogajati. Seveda, v starih neučinkovitih socialističnih državah, kot je bila Sovjetska zveza, kjer je bila zaposlitev tako pravica kot dolžnost, je sistem ustvaril toliko del, kot je bilo potrebnih (zato so bili v sovjetskih trgovinah potrebni trije prodajalci, da so prodali kos mesa). To je natanko tisti problem, ki bi ga konkurenca na trgu morala odpraviti. Ekonomska teorija, ki si prizadeva za dobiček pravi, da je nesmotrno trošiti denar za zaposlene, ki jih ne potrebujemo. Toda točno to se dogaja.

Ko se korporacije zatečejo k brezvestnemu krčenju zaposlenih, izguba službe neizbežno pade na ramena ljudi, ki dejansko delajo, popravljajo in vzdržujejo stvari. Zaradi neke čudne alkimije, ki je nihče ne more prav pojasniti, pa se število redno zaposlenih birokratov nenehno povečuje in vedno več zaposlenih se znajde v situaciji, ne povsem tuji sovjetski izkušnji, ko porabijo za neko banalno delo 40 ali celo 50 ur na teden, a dejansko, kot je predvidel Keynes, lahko govorimo le o okoli 15-ih urah učinkovitega dela, ostali čas pa je porabljen za organizacijo, udeležbo na motivacijskih seminarjih, posodobitve spletnega FB profila in pretakanju najpopularnejših televizijskih serij s spleta.

Odgovor torej ni ekonomski – je moralni in političen. Vladajoč razred je ugotovil, da je zadovoljna in svobodna populacija s prostim časom, velika nevarnost (spomnimo se samo na dogodke v 1960ih, ko se je o tem začelo bežno govoriti). Po drugi strani je paradigma, da je delo vrednota sama po sebi in da si tisti, ki se ni pripravljen za večino svojih budnih ur podrediti določeni intenzivni delovni disciplini, ne zasluži ničesar, zanje izjemno prikladna.

Ob premišljevanju o na videz neskončni rasti administrativnih odgovornosti na britanskih akademskih oddelkih, sem uvidel eno možnih različic pekla. Smo v peklu, kjer večina ljudi opravlja delo, ki ga ne mara in v katerem niti niso posebej dobri. Recimo, da so vas najeli, ker ste odličen mizar in potem odkrijete, da se od vas pričakuje, da boste večino časa pekli ribe, ob tem pa to delo niti ni posebej potrebno ali pa obstaja zelo omejena količina rib, ki jih je treba speči. Pa vendar večina vaših sodelavcev postane obsedena z zamero ob mislili, da ste morda porabili nekaj časa za mizarjenje, niste pa prevzeli svojega dela odgovornosti za pečenje rib. Kmalu se v delavnic ne bo delalo nič drugega kot kopičilo ogromno slabo pečenih rib. Menim, da je to dokaj točen opis moralne dinamike naše ekonomije.

Razumem, da bo tovrstno mišljenje naletelo na odzive kot so: ”kdo si ti, da sodiš o tem katere službe so potrebne? Kaj je v resnici sploh potrebno? Ti si profesor antropologije, kje pa je potreba po tem?” (in res bi veliko bralcev tabloidov obstoj moje službe razumela kot samo definicijo potratnosti družbenega udejstvovanja). Na neki ravni je to res. Objektiven kriterij za družbeno vrednost je nemogoč. Tudi sam ne bi nekomu, ki meni, da ustvarja pomemben prispevek k svetu rekel, da ga ne. Ampak kaj pa tisti ljudje, ki sami zase menijo, da opravljajo nesmiselno oz. nekoristno delo? Pred kratkim sem se ponovno srečal z bivšim sošolcem, ki ga nisem videl odkar sva bila stara dvanajst let. Bil sem presenečen, ko sem izvedel, da je bil sprva pesnik, nato pa »frontman« indie-rock skupine. Pesmi, ki sem jih poznal iz radia so bile njegove, le da tega nisem vedel. Bil je odličen, inovativen in njegovo delo je nesporno mnogim ljudem po svetu polepšalo življenje. Po nekaj neuspelih albumih je izgubil pogodbo pri založbi in utopljen v dolgove in z novorojenko ob boku, se je odločil za študij prava. Zdaj je korporativni pravnik v priznani newyorški firmi. Priznal mi je, da je njegova služba brez pomena, da ničesar ne prispeva svetu in po njegovi oceni njegovo delovno mesto ne bi smelo obstajati.

Na tem mestu se poraja ogromno vprašanj. Na primer – kaj to pove o naši družbi, ki ima tako malo prostora za nadarjene pesnike in glasbenike, po drugi strani pa neskončno potrebo po pravnikih? (Odgovor: če en procent ljudi nadzoruje večino bogastva, potem to, kar imenujemo trg, zrcali to, kar ti ljudje mislijo, da je koristno in pomembno – oni in nihče drug.) Še bolj pa kaže na to, da se večina ljudi na teh t.i. nepotrebnih delovnih mestih tega še kako dobro zaveda. Nisem prepričan, da sem kdaj srečal kakšnega korporativnega odvetnika, ki za svojo službo ne bi trdil, da je »bullshit«. Podobno velja za skoraj vse nove industrije, ki sem jih omenil zgoraj. Obstaja cel razred redno zaposlenih, ki se bo ob tem, ko ugotovi, da ima nekdo dejansko zanimivo službo (na primer antropolog), popolnoma izognila govoru o svoji službi. Podmažite jih z nekaj pijačami in hitro bodo pričeli tarnati, kako dolgočasna in neumna je njihova služba.

Gre za psihološko nasilje. Kako se sploh lahko pogovarjamo o dostojanstvu pri delu, ko pa večina meni, da njihovo delo ni potrebno ali sploh ne bi smelo obstajati? Kako to ne bi izzvalo hudega besa in ogorčenja? Posebna genialnost naše družbe je, da imajo vodilni način, s katerim jezo usmerjajo na tiste, ki dejansko opravljajo smotrno delo. Na primer: v družbi obstaja nenapisano pravilo, da bolj kot je delo koristno za druga živa bitja, bolj verjetno je, da bo slabo ali neplačano. Ponovno je sicer težko najti objektivni kriterij, a obstaja preprosta rešitev, da se enostavno vprašamo: kaj bi se zgodilo, če bi tovrstni “delavci” preprosto izginili? Mislite si kar si želite o medicinskih sestrah, pobiralcih smeti ali mehanikih, a če bi izginili, bi bil rezultat hitro viden in katastrofalen. Svet brez učiteljev bi prav tako hitro zašel v težave, tudi svet brez piscev znanstvene fantastike in ustvarjalcev »ska« glasbe bi bil siromašnejši. Ni pa povsem jasno, kako, če sploh, bi svet trpel, če bi izginili lobisti, raziskovalci na področju odnosov z javnostmi, pravni zastopniki, telemarketerji, zavarovalničarji, razni direktorji, oglaševalci in podobni (mnogi menijo, da bi bil boljši).

Še bolj perverzno je, da obstaja miselnost, ki pravi, da tako enostavno mora biti. To je ena od skritih moči desničarskega populizma. Med drugim ga lahko vidite na delu v Veliki Britaniji, ko tabloidi blatijo delavce v prometu, ki so med stavko paralizirali London. Samo dejstvo, da je bil London paraliziran, kaže na to, da so ti delavci potrebni, a zdi se, da je ravno to tisto, kar moti večino ljudi. Še bolj nazorna je situacija v ZDA, kjer so republikanci izjemno uspešni v mobilizaciji krivde proti učiteljem ali delavcem v avtomobilski industriji (pomenljivo pa je, da ne tudi proti šolskim administratorjem ali menedžerjem avtomobilske industrije, ki so problem pravzaprav povzročili), ki imajo domnevno prenapihnjene plače. Kot da jim želijo povedati: »Ampak vi lahko učite otroke! Ali delate avtomobile! Delate lahko resnično delo! In po vsem tem imate še toliko drznosti, da pričakujete še penzijo in zdravstveno zavarovanje?«

Če bi kdo moral ustvariti delovni režim, ki bi bil popolnoma prilagojen vzdrževanju moči finančnega kapitala, bi težko našli način, kako bi lahko ustvaril boljšega od obstoječega. Pravi, produktivni delavci so neusmiljeno tlačeni in izkoriščani. Preostanek je razdeljen med terorizirano sfero prezrtih, nezaposlenih in veliko sfero ljudi, ki so pravzaprav plačani, da ne počnejo ničesar, na položajih, ki so narejeni tako, da se lahko identificirajo s perspektivami in senzibilnostmi vladajočega razreda (menedžerji, administratorji), še posebej njihovimi financami, istočasno pa gojijo zavist in gnus do tistih, ki opravljajo delo, ki ima nesporno družbeno vrednost. Seveda, tak sistem nikoli ni bil oblikovan zavestno. Je posledica skoraj stoletja »poskusov in napak«. Je pa to edina razlaga zakaj, kljub našim tehnološkim zmožnostim, še zmeraj ne delamo samo tri ali štiri ure dnevno.

David Graeber
Prevedla: B. M.

Vir: zofijini.net/