Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih www.misteriji.si

Na Primskovem je, morda zaradi pokojnega duhovnika Jurija Humarja, polno blagodejnih točk

Ali veste, kdo je bil do zdaj najbolj znan slovenski zdravitelj? To je bil duhovnik – Jurij Humar. Zdravil je revne in bogate, najbolj znamenit človek, kateremu je pomagal iz zdravstvenih težav, pa je bil kandidat za španskega kralja Don Carlos, ki je bil pri njem osebno na Primskovem na Dolenjskem leta 1884.

Ker je Humar dejal, da bo lahko po smrti še bolj pomagal, saj bo vsemogočen, se še sto dvaindvajset let po njegovi smrti mnogi v raznih stiskah obračajo nanj. In pravijo, da pomaga. Tudi njegov grob na Primskovem je zato zelo obiskan. Po izsledkih radiestezistov je na Primskovi gori tudi mnogo zdravilnih točk.

Jurij Humar je bil rojen 16. aprila 1819, umrl pa je 19. decembra 1890. Na Primskovem je služboval v letih od 1876 do 1890. »Kot duhovnika so ga ljudje radi poslušali, ker je pri oznanjevanju katoliške vere v ospredje postavljal veselo oznanilo, ne pa grožnje. Kar je kot duhovnik oznanjal, je predvsem sam živel,« pišeta Janez Žurga in Stanislav M. Maršič v knjigi Čudodelnik s Primskovega (Mohorjeva založba, 1998). Kot uspešen zdravilec je Jurij Humar privabljal tako preproste ljudi kot cerkvene in politične odličnike.

Da zanimanje za tega znamenitega Slovenca, duhovnika in zdravitelja še vedno ni pojenjalo, je veliko prispeval tudi Humarjev naslednik na Primskovem, župnik Pavel Sporn. Pokazal nam je Poročno knjigo iz leta 1773, v katero je zapisoval tudi Jurij Humar. Med drugim sedem strani kronike o Primskovem, v cirilici, z naslovom Bolj imenitni dogodki v ozir cerkve in duhovnije na Primskovim. Knjiga ni dostopna javnosti.

VELIKI PRIPROŠNJIK

»Danes lahko rečemo, da je bil odličen duhovnik, izreden radiestezist, bioenergetik in bioterapevt, jasnovidec, hipnotizer, telepat. Prav je, da tega velikega Slovenca ponovno predstavimo slovenskemu narodu, saj nam je že predolgo časa premalo znan,« je zapisal Sporn v knjigo Rod se za rodom vrsti, zbornik župnije Primskovo za leto 2003.

»Vse leto prihajajo na Humarjev grob številni ljudje. Mnogi se mu pridejo zahvalit za pomoč pri zdravljenju in za pomoč v gospodarskih in pravnih zadevah. O tem pričajo tudi zapiski v knjigi prošenj in zahval, ki leži na desnem stranskem oltarju primskovške župnijske cerkve. Z njegovega groba vzamejo s seboj nekaj prsti ali kamenčkov. Nekateri občutijo ob grobu, kakor da bi jim šli mravljinci po nogi ali rokah do ramen. Podoben občutek imajo mnogi, če se približajo listu papirja, ki ga je Humar držal v rokah. Sicer pa je Primskova gora polna točk „sevanja”. Občutljivejši ljudje občutijo to „sevanje” na različnih točkah prav različno,« pristavlja.

Radiestezisti so na na Primskovi gori odkrili več zelo blagodejnih točk. Tako je denimo pred spomenikom Jurija Humarja, pri vhodu v župnijsko cerkev Marijinega rojstva, mesto, ki je zelo primerno za povezovanje z duhovnimi bitji. Izjemno močna energijska točka je tudi pri spominski plošči Jurija Humarja na pokopališču.

Kakšen pomen ima Jurij Humar danes?

Bil je mož vere, reda in ljubezni do bolnikov, še zmeraj pa je izziv današnji medicini in priprošnjik pri Bogu. V enem od svojih pisem je namreč zapisal: »Ko bom pa v nebesih, bo pomen ljubezni do bližnjega vsemogočen, in kolikor bom hotel dobrega storiti, bom storil, ker bom imel moč, ne samo voljo. Če pa jaz ne bom mogel pomagati po želji svoje ljubezni, ki jo bom vzel s seboj v nebesa, bo pa Bog storil, kar ga bom prosil. Saj bo rad storil, da me razveseli.«

Župnik Pavel Sporn pravi, da so ti stavki veličastni in da so Humarjeva oporoka. »Ti stavki nam kažejo, kakšen je njegov pomen danes. Imamo torej velikega priprošnjika – Jurija Humarja!«

MOČ ZDRAVLJENJA

Kako je Humar prišel do tega, da je zdravil bolne? Ko je kot kaplan služboval v Črmošnjicah, je od tamkajšnjega župnika slišal, da se zobobol ozdravi tako, da s palcem pritisneš na zob in potegneš od zoba čez vrat, prsi, noge in čez palec na nogi. To je poskusil na sebi in moč njegovih misli je seveda delovala. To je z uspehom preskusil še na mežnarjevi ženi.
Ko se je to razvedelo, so tudi drugi začeli hoditi k njemu. Nato je zdravil zobobol tudi le z glajenjem lica. K Humarju so nato začeli hoditi ljudje, ki so imeli bolečine v okončinah ali so bili prehlajeni, in ugotovil je, da lahko z glajenjem pomaga tudi njim. Temu svojemu prvotnemu načinu zdravljenja je kasneje dodal še magnetiziranje pripomočkov, kruha in vode, vina, sladkorja, oblatov in papirja. S pomočjo magnetizma je zdravil od leta 1853 do svoje smrti. Njegovo magnetiziranje bi danes verjetno poimenovali energiziranje ali informiranje predmetov.
Ker je v Adlešičih ljudem govoril, da je konec tlake, so ga premestili na Primskovo, daleč od ljudi, da ne bo preveč »pokvaril« okolice. Tam ga je dnevno obiskalo tudi do dvesto ljudi, leta 1877 naj bi se jih nanj obrnilo več tisoč. Za pomoč so ga prosili tudi prek pisem.

OŽIVIL MRTVO ŽENSKO

Magnetizirane pripomočke so morali ljudje uporabljati po njegovih navodilih, sicer so lahko imeli težave, denimo, če so magnetiziran kruh pojedli vsega naenkrat. O tem je pisal tudi Janez Trdina (Zbrano delo, 6. knjiga, Ljubljana, 1954): »Župnik je blagoslovil kruh tudi neki avšasti babi, ki ga pa ni uživala po malem, kakor ji je ukazal. Ker je hotela precej ozdraveti, je pojedla ves kos naenkrat in od tega je umrla. Hudobni jeziki so začeli kričati, da jo je umoril črmošnjiški župnik. Ko je to zvedel, se je napotil k njenemu grobu in mrtvo oživil. Ona je zatrdila ljudem, ki so prišli od vseh strani gledat, da si je bila smrti sama kriva, ker ni gospoda poslušala. Po teh besedah se je zgrudila nazaj v grob in umrla vdrugič in za zmeraj.«
Trdina je zapisal še eno prigodo s kruhom, ki opisuje njegove moči: »Neki ženski, ki se je vračala od njega domov, so vzeli žandarji blagoslovljeni kruh in ga hoteli odnesti gospodi, da bi ga pregledali, kaj je v njem. Ali ta mali kos kruha jih je na vsakem koraku bolj težil in čez pet minut je bil že tako težak, da ga niso mogli več nositi. Zdaj so spoznali Božjo oblast in dali ženi kruh nazaj, ki je šla z njim brez težave domov.«

Humar je sam opisal, kaj mu je rekel nek duhovnik: »Videl sem, kako so neki rumeni žarki švignili iz vaših oči na kruh, ki ste ga v rokah držali in nanj gledali.« Pokojni Mirko Žerjav, duhovnik in mojster rokohitrskih spretnosti, je dejal, da so ljudje žarke iz njegovih prstov čutili tudi skozi zaprta vrata: »Usmerjal jih je na velike daljave, da je tako ljudem pomagal in jih zdravil. Hipnotiziral je tudi na daljavo. Njegovi zmožnosti, da je ljudem pripovedoval o prihodnjih dogodkih, bi danes rekli radiestezija. Ko je ženam pripovedoval, kje so njihovi možje v vojni in kdaj bodo prišli domov, bi danes rekli, da si je pomagal s telepatijo. Vse te zmožnosti je Humar imenoval življenjski magnetizem.« Mirko Žerjav je še dejal: »Čeprav sem se na svetovnih kongresih širom po svetu srečeval z največjimi tovrstnimi umetniki, še nisem srečal človeka, ki bi mu kakor Juriju Humarju iz prstov in oči švigali vidni svetleči žarki.«

VELIKI ČUDODELNIK

Jurij Humar je imel prirojeno moč zdravljenja. Še preden je začel uporabljati magnetizem, je namreč že ozdravljal, in to le s svojo prisotnostjo. Sam je to opisal v pismu grofici Adelmi von Vay, ki je tudi zdravila ljudi: »Krstil sem otroka, pri krstu pa je ozdravela bolna botra. Botra: „Zahvalim se vam, kar ste mi dali in storili, česar sami ne veste, kaj.” Jaz: „Kaj neki?” Botra: „Ko ste iztegnili roko nad otrokom, me je zahladil po vsem telesu neki veter, neki tok, in sedaj sem popolnoma ozdravljena od griže.”«

Drugi primer je o nekem kmetu: »Kmet pravi: „Imel sem grižo, zato sem med božjo službo ostal zunaj pred cerkvenimi vrati, ker sem moral hlače vedno v rokah držati. Kaplan (Humar), meneč, da iz zanikrnosti ne maram v cerkev, me je zgrabil in sunil, da sem kar zletel v cerkev. Pri tej priči je griža nehala, kot bi odrezal.”«

Imel je tudi zmožnost vzpostavljanja stika z duhovi umrlih, uvidov v življenje ljudi v oddaljenih krajih in iskanja ukradenih stvari, saj je bil jasnoviden. Ljudje so mu nosili blagoslavljat številke za loterijo. Pomagal jim je pri varovanju domov pred tatovi, jim svetoval, kako ravnati z duhovi umrlih in podobno. Kmetje so se nanj obračali tudi, ko so jim zbolele domače živali, pa za pomoč pri varovanju njiv pred točo, če so njive, vinogradi in sadovnjaki slabo obrodili ali so pridelek v vinogradih uničevali ptiči, če so pridelek uničevali črvi in gosenice in drugo. Blagoslavljat oziroma magnetizirat so mu prinašali semena, k Humarju pa so prihajali po pomoč tudi v primeru bolezni domačih živali.

Tudi Humarja je njegova moč nemalokrat začudila in se je spraševal: »Kje imam to moč? Ali v laseh ali v nohtih ali kje? Ali je v moji volji … ali je ta moč kaj drugega kot moja volja, da pa je moji volji pokorna in stori, kar hočem – kdo to ve? Te moči so Božji dar.« Menil je, da ima v sebi neki magnetizem, neki eteričen fluid, ki se da prenesti na drugo osebo in ki toliko vpliva na njegove živce, da ozdravi nekatere bolezni. »Ko bi jaz ne bil duhovnik, bi me morebiti ljudje sodili, da sem z vragom v zvezi, zdaj pa vendar mislijo, da z vragom nimam nič opraviti.«

Tatjana Svete

OHROMiL SODNIKA