Pred kratkim sem prejel e-sporočilo o vplivu materinščine na človekove gene; zapis o tem je preko Veste Vanel poslala Ewa J. Gunnčar. Ker imam zelo rad slovenščino, izkoriščam priložnost, da Ewinemu razmišljanju dodam nekaj manj znanih, a spodbudnih dejstev o slovenskem jeziku.
----------------------
(e-sporočilo ge. Ewe J. Gunnčar)

Pozdravljeni. Spet me čevelj žuli, pa bi rada napisala par stvari.
Pečem kruh, iz slovenske eko moke in med tem, ko vzhaja malo prebiram članke na internetu. Mojo pozornost je danes pritegnil  članek o Silvu Faturju (Delo), ki je napisal pravkar izšlo knjigo Ostružki. V članku tudi piše, da je materinščina jezik srca. In to je tisti žulj, ki mi že nekaj časa ne da mira.

Pred par dnevi sem dobila mail z zelo zanimivo vsebino. David Icke piše o naši DNK, ki je odgovorna za izgradnjo naših teles, istočasno pa služi kot datoteka podatkov in komunikacije. DNK je organski superprevodnik, ki deluje pri normalni telesni temperaturi za razliko od umetnih superprevodnikov, ki za svoje delovanje zahtevajo ekstremno nizke temperature. Vsi superprevodniki so sposobni shranjevati svetlobo in informacijo.

Ruski lingvisti so odkrili, da genska koda DNK sledi istim pravilom kot jezik, ki ga posameznik govori. Do tega odkritja so prišli tako, da so primerjali pravila sintakse (način kako si sledijo besede v stavku), sematike (proučevanje pomena v oblikah jezika) in osnovnih pravil slovnice. Odkrili so, da osnove naše DNK sledijo slovničnim pravilom in da imajo svoja pravila slična jezikovnim - materinščina. To pomeni, da se ljudski jeziki niso pojavili slučajno, ampak so izraz naše prirojene DNK. So naš program.

Ruski biofizik in molekularni biolog Pjotr Garjajev in njegovi sodelavci so raziskovali vibracijsko obnašanje DNK. Odkrili so, da živi kromosomi delujejo kot solitonično-hologramski računalnik. Solitoni so posebna vrsta svetlobnega vala, ki med potovanjem ne menja svoje oblike. Ker so osnovne strukture temeljnih parov DNK in osnovne strukture jezika iste, ni nobene potrebe po dekodiranju naše DNK. Posameznik mora enostavno uporabiti besede in stavke svojega materinega jezika. DNK bo vedno reagirala na valovanje, ki ga oblikuje beseda. To je tudi znanstveno dokazano. S to razlago se da razložiti zakaj imajo razne afirmacije in avtogeni treningi tako močan vpliv na ljudi, da se začnejo spreminjati.

In žulj. Vsakič, ko kje zasledim, po navadi je to v javnih občilih, da rečejo, kako smo Slovenci narod hlapcev, saj je o tem pisal že Cankar, me popade sveta jeza. Če je imel Cankar o sebi slabo samopodobo, ne vidim nobenega razloga, da bi si to njegovo podobo dovolili nalepiti na vse Slovence. Slovencev nas je res malo, kar pa ne pomeni, da smo zaradi tega manj vredni. Diamantov je na svetu tudi malo, pa je njihova vrednost velika. Med Slovenci je ogromno sposobnih, tudi v svetovnem merilu, ljudi na vseh področjih, znanstvenih, umetniških, tehnoloških...To, da smo kljub majhnemu številu uspeli ohraniti svoj jezik, ki je posebnost tudi med slovanskimi jeziki, je posebna vrednota. Zaradi vsega tega in dejstva, da živimo na prelepem koščku Zemlje v samem centru Evrope, v svoji državi, ne dovolim nikomur, da nas imenuje hlapce. Smo bojevniki v najfinejši obliki. Smo kot gibka rastlina, ki se sicer ukloni, da je močen veter ne izruje, kot se to zgodi, na primer, visoki vitki in trdni smreki, nikakor pa nismo slabotni. Imamo posebne korenine, zato jih začnimo cenit. Seveda imamo tudi slabe lastnosti, tako kot vsi drugi narodi. Toda zakaj bi svojo bodočnost gradili na slabih temeljih, če jo lahko zgradimo na svojih močnih posebnostih. Zato Slovenci, prebudite se iz stoletnega spanja in ne dovolite, da nam vzamejo naše znanje, naš pogum, naš jezik, našo posebnost majhnosti. Mi vsi smo izjemno redek in dragocen diamant. Smo res poseben narod.

Lep slovenski pozdrav
Ewa J. G.
----------------------

Ob 200-letnici rojstva Franceta Prešerna, leta 2000, je bila v časniku NeDelo objavljena karikatura g. Marka Kočevarja, ki spodbuja k zavestni rabi slovenščine brez odvečnih tujk.

Večina Slovencev se verjetno ne zaveda, kako dragocen jezik je slovenščina. Ni pomembna le kot naš materni jezik, temveč omogoča tudi izjemno umetelno izražanje v skladu s sodobnimi težnjami. Naj trditev utemeljim s spoznanji iz treh različnih virov in zornih kotov.

1)  Kot ekonomist po izobrazbi sem prebral številne povzetke raznih ekonomskih sestavkov. Praviloma povzetek (rezimé) ne obsega več kot tretjino strani A4, ne glede na jezik, v katerem je napisan. Zaradi obvezne kratkosti mora biti povzetek strokovnega sestavka vedno jezikovno izčiščen in jedrnat, zato ne vsebuje prispodob, ki so v različnih jezikih različno obsežne. Zavedajoč se vsega naštetega mi je ob primerjanju povzetkov v slovenščini, italijanščini, nemščini, angleščini, francoščini ali kateremkoli drugem jeziku padlo v oči dejstvo, da slovenski povzetki vedno obsegajo najmanj vrstic, kar pomeni, da se dajo zadeve v slovenščini napisati najbolj jedrnato, tj. z najmanj besed.

2)  Pisatelj Saša Vuga je za Sobotno prilogo časnika Delo s 5. februarja 2011 izjavil, da je slovenščina jezik, ki je ustvarjen za 250 milijonov ljudi. Takšna navdušenje nad slovenščino je razumljivo za pisatelje, zato se ji ne čudim. Navadnemu Slovencu se ob taki izjavi zdi dobro in nič več, saj vsakdo pač hvali svoje bogastvo. Kaj pa, če je pisateljeva izjava jasnovidna in preroška?

Navedel sem dve stališči o dovršenosti slovenščine iz domačih logov. Kaj pa o slovenščini pravijo tujci? Poznam angleški rek, da tujec vidi zadeve jasneje (Foreigner's eyes see clearer). Ker večina tujcev ne pozna slovenščine, je treba včasih izhajati iz posrednih izjav, ki skupaj z že znanimi dejstvi tvorijo nekakšen mozaik, ki daje celovitejšo podobo. Prav tujec je namreč postavil piko na i. O čem že? O naprednosti slovenščine (!).

3)  V isti Sobotni prilogi časnika Delo je, nekaj strani naprej, objavljen tudi pogovor s Thomasom McEvilleyjem, filologom(1*) in svetovno znanim umetnostnim kritikom, ki piše v angleščini. Na spraševalkino vprašanje o vrednosti glagola v primerjavi s samostalnikom je T. McEvilley odgovoril: »Nekdo je zapisal, da v grški literaturi prevladuje glagol, v angleški pa samostalnik. Kdor je to rekel, se je jasno zavedal, da je glagol nekaj superiornega [večvrednega, boljšega – dodal MF], samostalnik pa le še en predmet. Glagol rine v prihodnost in nič mu ne more prekrižati poti. Ko mi je to postalo jasno, sem bil malce razočaran nad angleščino. …«

Kaj to spoznanje pomeni za slovenščino? Veliko, kajti tudi v slovenščini je glagol jedro vsake povedi in glavni stavčni člen; v tem je slovenščina enaka grščini. Skratka, McEvilley in neznani poznavalec grške literature menita, da bodo glagolski jeziki vedno bolj prednjačili, se uporabljali vse širše in množičnejše ... torej tudi slovenščina.

Zaključna spoznanja:

• Po mnenju genetikov (ne)kakovostno besedno izražanje vpliva na (slabo) dojemanje življenja; ker je slovenščina tako dovršen in žlahten jezik, dobro jezikovno izražanje v materinščini plemeniti slovensko narodno zavest.
• Tujci ugotavljajo, da je Slovenija zaradi svojih lepot in krajinske pestrosti skriti dragulj sredi Evrope; to brez dvoma drži, a tudi slovenščina ni od muh; je izjemno dorečen glagolski jezik, ki zaradi svoje izrazne jedrnatosti obeta, da bo tudi jezik prihodnosti.
• Ne more se pričakovati, da bodo tujci cenili slovenščino, če je ne bomo najprej sami. Veseli me, da obvladam angleščino in osnove še nekaj tujih jezikov, a zavest o dovršenosti (briljantnosti) slovenščine me tako navdušuje, da mi prešerno rajata srce in duša.
• Bralec, pozivam te, da se zavedaš imenitnosti in sodobnosti slovenščine!
• Rojaki, upravičeno smo lahko ponosni na slovenščino, ki s svojo izpiljenostjo in naprednostjo prekaša mnoge sodobne jezike. Za takšno slovenščino so zaslužni nešteti rodovi naših prednikov, ki so z izostrenim čutom za lepoto in uporabnost materinščine postopno ustvarili sodoben slovenski jezik. Hvala vam, predniki!

marca 2011 napisal Mitja Fajdiga
Rakek na Notranjskem in Ljubljana
fajdiga.mitja@gmail.com

*   *   *