Redki so delodajalci, ki bi danes kaj takšnega svetovali mladim dekletom, ki bi rade imele otroke - "Če mlad človek nima službe, ne stanovanja, ne staršev, ki bi mu pomagali, potem seveda ne more biti neodgovoren in načrtovati družine," pravi Marija Šterbenc, predsednica uprave Ustanove Anin sklad - Je sploh še mogoče drseči voz natalitete potisniti navzgor? - Strah pred delodajalci, dragi vrtci, da o cenah otroških oblek in obutve sploh ne govorimo

Znanost je ob projekciji natalitete brezkompromisna. Nekateri strokovnjaki, ki spremljajo demografska gibanja, ugotavljajo, da so se nekatere države ujele v past nizke rodnosti. Menijo, da se bodo države, ki imajo manj kot 1,5 otroka na žensko, težko rešile, in nekatere projekcije kažejo, da bo število prebivalcev v mnogih državah že do leta 2050 precej nižje. V Avstriji, denimo, bi bilo tako samo dobrih šest milijonov prebivalcev (zdaj jih je skoraj osem milijonov). To postavlja Slovenijo, kjer je bilo leta 2004 le 1,22 otroka na žensko, v sila neprijeten položaj ...


Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pripravlja strategijo za dvig rodnosti. Ob splošnem upadanju rojstev v Evropi, in Slovenija seveda ni nobena izjema, je treba po mnenju ministra Janeza Drobniča spodbuditi vse pare, ki se odločajo za rojstva, posebej pa tiste, ki se odločajo za večje število otrok. Na eni strani torej strategija za večjo rodnost, na drugi pa vse več mladih, ki čakajo v vrsti za službo na zavodu za zaposlovanje. O tej problematiki, ki zagotovo ni tako lahko rešljiva, kot se zdi na prvi pogled, smo se pogovarjali z Marijo Šterbenc, predsednico uprave Ustanove Anin sklad. Pred osmimi leti, ko so jo ustanovili in je bila prepoznavna pod sloganom Za enega otroka več, si danes prizadevajo predvsem za izboljšanje kakovosti življenja v družini. Ugotovili so namreč, da so nemalokrat v še večjih težavah družine z dvema, tremi otroki.

- Zadnje dni je veliko slišati o strategijah za dvig rodnosti. Pa je sploh še mogoče ta drseči voz nizke slovenske natalitete potisniti navzgor?

"Zagotovo smo se tega v Sloveniji začeli zavedati najmanj trideset let prepozno. Družina ni bila vrednota, vrednote so bile vse kaj drugega. Kje ste, denimo, videli velik jumbo plakat, ki bi promoviral družino? Videli ste plakate z avtomobili, pa tiste, ki so ponujali eksotične počitnice in drugo ugodje ... Družba nas je vzgajala v potrošnike in tudi v ,razvajence’. Ne gre za to, da bi družine, vsaj ne večina, trpele pomanjkanje; preprosto ne znajo živeti z nekaj manj. Želijo vse tisto, kar jim ponuja potrošniška družba, ker pa vsega ob več otrocih ne morejo imeti, se zanje raje ne odločajo, ker mislijo, da bodo prikrajšani. Otrok danes nekaterim pomeni breme tudi zaradi pretirane skrbi zase in egoizma, v katerega nas je pripeljalo potrošništvo. A to ni dobro. Po drugi strani pa v tem potrošništvu niti ne vidimo ali ne občutimo, da potrebujemo predvsem čas in mir. Družina, družinski pogovori umirjajo, čeprav nekateri mislijo, da ne. Tudi ob težavah osebnostno rastemo in se utrjujemo. Upam, da bo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve uspelo pripraviti tako zakonodajo, da bo na tem področju nekoliko več reda, da bi spodbujali družine in rodnost, da ne bi bilo strahu pred prihodnostjo. Izraz, da je družina vrednota, je morda preveč abstrakten, vendar to pomeni, da moramo ustvariti razmere za to, da se mladi ne bodo bali imeti družino - da ne bo strahu. Če mlad človek nima službe, ne stanovanja, ne staršev, ki bi mu pomagali, potem seveda ne more biti neodgovoren in načrtovati družino. Vsak starš začuti posebno odgovornost, ko je na poti otrok."


Spodbujanje delodajalcev, ki bodo zaposlovali mlade

- Tako pa danes redko kateri mladi po končani fakulteti takoj dobijo redno zaposlitev. Zaposlijo jih za določen čas, pogodbeno ... Potem je dekle seveda kar naenkrat staro trideset let in biološka ura že začne počasi tiktakati.

"To je velik problem. Na področju zaposlovanja, trga delovne sile, možnosti zaposlitve, vključevanja žensk v službo in ne nazadnje tudi pri reševanju stanovanjskega problema je treba veliko narediti. Ogromno je bilo zamujenega. Družba ni skrbela za to, da bi mladi hitreje prišli do stanovanja. Drugo vprašanje pa je kariera, varnost, zaposlitev. Še pred štiridesetimi leti so se, ali smo se, poročale po dvajsetem letu, po srednji šoli. Zdaj je seveda drugače, brez fakultete težko dobiš zaposlitev. Zato bi morala biti bistveno bolj prisotna in usmerjena štipendijska politika. Včasih je bilo tega veliko in mladi ljudje so imeli zato občutek večje varnosti. Zavzela bi se tudi za to, da bi poskušali najti način, da bi stimulirali tiste delodajalce, ki bi zaposlovali mlade do 27. leta starosti. S tem bi imeli študenti interes, da bi čim prej končali študij, ker bi vedeli, da jih čaka služba. Seveda je tu še stanovanjska politika, ki bi jo morali prav tako načrtovati in usmeriti."

- Tako kot bi morali bolj smiselno načrtovati še marsikaj. Poglejmo le nadomestila za nego družinskega člana: ta so le 80-odstotna. Že tako ali tako si mama čedalje težje privošči bolniški dopust za nego otroka ali si to enostavno ne upa storiti.

"To je zelo velik problem. Moje stališče je, da bi bilo treba omogočiti mamam, ki bi to želele, da bi do otrokovega šestega leta starosti lahko delale skrajšani delovni čas, razliko pa bi jim plačala država. Delovni čas je danes takšen, da starši težko pridejo ponj v delovnem času vrtca."

- Če smo že pri vrtcih: cene so vrtoglave in nikakor niso spodbudne za mlade družine.

"Absolutno! Cene so presegle vse razumne meje in tu je treba nekaj narediti. Vrtci imajo visoke cene, zato bi bilo smotrno, da bi tiste matere, ki ostanejo doma zaradi otrok in denimo čuvajo še dva ali tri, za poklic ,varuhinje’ tudi nagradili. Tu bi se sočasno reševal še problem brezposelnosti, saj marsikatera mama ne bi iskala službe, če bi ugotovila, da država ustrezno stimulira njeno vzgojiteljsko delo. Ne nazadnje pa je ,nestimulativno’ za družino tudi to, da stanejo otroški čevlji deset tisočakov in več! Tudi to je nasilje nad potrošniki. Vsa otroška oprema, obleka, čevlji so vsekakor predragi. Tu bi morali razmišljati v smeri znižanja davčne stopnje. Poleg tega bi morali tudi prostočasne dejavnosti prilagoditi družinam. Če gre večja družina v Postojnsko jamo, je takoj ob 20 tisočakov, prav tako, če gre denimo na smučanje, kopanje ... Menim, da bi se tu dalo spodbuditi ponudnike."


Tudi manjše družine v stiskah

- Kar precej poudarka je v zadnjem času danega družinam, ki imajo štiri, pet ali več otrok. Vendar se marsikdaj znajdejo v stiski tudi tiste z dvema, tremi ...

"Ko smo Anin sklad ustanovili, to je bilo leta 1998, smo se usmerili prav na pomoč številnejšim družinam s petimi otroki ali več. V zadnjih letih pa se je pokazalo prav to, da so včasih starši z dvema otrokoma v večjih socialnih stiskah in potrebah kot tista s sedmimi otroki. Zakaj? Ker so mladi, brez stanovanja, brez rednih dohodkov, brez zagonskih sredstev za ustvarjanje družine. Zato je naš cilj predvsem izboljšati kakovost življenja v družinah. Ne dajemo več toliko poudarka samo finančni pomoči, ampak družine vključujemo v različne akcije. Zato tudi mlajšim družinam, ki se znajdejo v težavah, pomagamo finančno. Tako vsako leto ,spravimo pod streho’ eno hišo, pomagamo pri iskanju boljših in večjih stanovanj, skrbimo za to, da družine preživljajo dopust, organiziramo tudi duhovne vikende za mame in očete, povabimo na izlete ... Naš sklad se financira z donacijami posameznih fizičnih oseb, ki mesečno nakazujejo v Anin sklad, ko imamo velike akcije, pa najdemo še druge donatorje."

- Slovenska družina ima v povprečju 1,2 otroka, družine v Aninem skladu pa imajo družine ...

"... povprečno 6,3 otroka. V Anin sklad je vključenih 193 družin, sicer pa nas je skupaj čez dvesto. Kar nekaj je družin, ki imajo dvanajst otrok, precej jih ima deset, veliko jih je s štirimi, nekoliko manj med štirimi in sedmimi. Vsako od teh družin osebno poznam in lahko rečem, da 90 odstotkov naših družin izžareva pristnost življenja. Vsi mi pravijo, da ko so enkrat trije, štirje otroci, potem ni nobenih težav več. Začutijo skladnost, in to jih žene naprej. Potem ni več problem denar, ampak je vse le v tem, da imajo radi svojo družino."

- Vi pa imate ...

"Štiri otroke in dva vnuka."


"Zame družina ni nobena ovira"

- Ker imate uspešno delovno mesto, kariero in številno družino, ste imeli zagotovo nekaj težav, da ste vse skupaj uskladili.

"Zame družina ni nobena ovira: ne v osebnem življenju, ne v političnem in niti ne v karieri. Na srečo pa imam veliko podporo pri možu, ki se vključuje v vse, kar sodi v družino. Malo težje je bilo, ko so bili otroci manjši, saj nisva imela pomoči staršev - živeli so na deželi - in morala sva uporabljati vrtec, ki tedaj na srečo še ni bil tako drag. Sicer pa sva se pri vsem usklajevala. V eni od služb so mi po prvem otroku dejali, da upajo, da sem z družino končala, vendar sem odločno povedala, da službe ne bom sprejela, če je to pogoj. Po nekaj mesecih sem dobila vabilo za sprejem v službo. Potem pa sem imela še tri otroke."

- Kaj bi torej svetovali staršem, ki so pred odločitvijo, ali bi imeli še enega?

"Prav vse bi spodbudila, naj dopustijo, da se v njih razvije celostni čut za družino. Ko se razvije, ne pridejo več do izraza le čustva, ampak dejanska ljubezen. Kjer je ljubezen, pa je tudi življenje, in kjer je življenje, ga je v izobilju. Naj tega čuta mati nikar ne zatre s tem, da bo premišljevala o svojih oblinah, pa ali jo bo motil trebušček, ali ji bo v napoto. Ko danes pogledam mlade mamice, vidim, da so vesele, srečne. Tudi v službi sem dekletom rekla; ,Dajte, punce, kaj čakate!’ No, zdaj imamo kar dve čisto mladi mamici in dve nosečnici."
Meta Černoga, Damjan Franz Lu
www.dnevnik.si