Človek živali že dolgo smatra kot predmet za zadovoljevanje svojih potreb. Iz te ideologije izhaja tudi zaščita živali. Živali se v bistvu ščiti samo v takšni meri, da obdržijo uporabnost za človeka. V zadnjem času se stanje na določenih področjih nekoliko izboljšuje, saj se živalim priznava boljši status kot samo gola uporabnost za človeka.

V zaščito živali se vnašajo elementi, ki vedno bolj kažejo na to, da se živali smatrajo kot živa bitja. Kljub temu pa je položaj za živali zelo slab, saj vsako leto v Sloveniji v klavnicah pomorijo čez 30 milijonov živali, v gozdovih kakšnih 100.000, »nešteto« rib, ... Omenjeni odnos človek-žival je »zabetoniran« v predpisih o zaščiti živali, še posebej v Zakonu o zaščiti živali.

Nahajamo se v prelomnem času, zato je nujno potrebno narediti prelom tudi na področju zaščite živali. Ta bi naj slonela na novih temeljih, ki bistveno izboljšujejo položaj živali. Kateri so ti novi temelji? Živalim je potrebno priznati osebnost (znanstveniki dokazujejo, da imajo živali svojo osebnost) in vrednost samo po sebi, podobno kot to velja za človeka.

Mnoge raziskave dokazujejo, da so živali inteligentne, nesebične, tudi moralne, kar je še dodatni razlog za priznanje osebnosti. Živalim je potrebno pravno priznati najmanj pravico do življenja in dostojanstva ter življenja primernega njeni vrsti. Živali pravic ne potrebujejo zaradi sebe, temveč samo za obrambo pred grozodejstvi človeka. Zagotoviti je potrebno tudi njihovo telesno in duševno celovitost.

Človekova ravnanja do živali se v principu presojajo skozi interese živali in ne več skozi interese ljudi. Zato se lahko živalim povzroči trpljenje ali ali se jih usmrti samo v izjemnih, vnaprej predvidenih primerih. Definicija mučenja živali mora biti v korist živali in mora zaščiti tako telesno kot duševno celovitost in to ne glede na intenzivnost posegov, smiselno enako velja tudi za prepovedana ravnanja.

Zaščita živali se smatra kot družbeno odgovorno ravnanje in se v predpisih kot tako tudi izrecno opredeli. Uvede se »Teden zaščite živali«, podobno kot obstaja »Teden Rdečega križa Slovenije«. Ta teden se po možnosti izvede večkrat letno, pridobljena sredstva pa se razdelijo med društva, ki delujejo v javnem interesu in azile. Pouk o živalih in zaščiti njihove osebnost se uvede v vrtce in šole.

Prepove se promet z živalmi. Na ta način se lahko reši mnogo problemov, ki se sedaj kažejo npr. v prenatrpanosti azilov, trpljenju mnogih hišnih živali, boleznih, .... Prepoved ravnanj, ki niso v korist živali, se bistveno razširi. Prepovedo se: razstave, tekmovanja, odvzem mladiča materi, dokler ta ne odraste, uporaba biča, brzd, verig, obredno klanje, vsakršna spolna aktivnost človeka do živali, vključno z umetnim osemenjevanjem, sodelovanje živali v cirkusih, ...

Prepovedo se tudi vse ideologije, ki niso v korist živali (cerkvene in druge religiozne ali duhovne ideologije). V principu se prepove tudi lov in ribolov, reja živali za prehrano in druge namene ter poskusi na živalih in usmrtitve v te namene. Izjeme so možne samo v nujnih primerih, za prehrano npr. samo v primeru, če ni na voljo druge hrane in obstaja lakota, ki ogroža življenja ljudi.

Če bi strožja zaščita živali pomenila gospodarsko oz. finančno izgubo za kmete oz. druge subjekte, mora država pokriti to izgubo in ustvariti pogoje za prehod omenjenih subjektov v druge dejavnosti. Z novim odnosom do živali bi se bistveno popravil položaj živali. To pa ne bi negativno vplivalo na ljudi, saj je npr. pravica živali do življenja tudi v korist ljudi.

Odpravljena bi bila npr. masovna živinoreja, ki je dokazano uničujoča za naravo in podnebje, meso pa rizični faktor za mnoge civilizacijske bolezni. Če živijo živali, živijo ljudje in narava, bi bilo mogoče reči ne samo v simbolnem smislu. Kar seješ, to žanješ. Ta zakonitost je dobro razvidna na primeru mesa: zaradi njega umirajo živali, zaradi njega umirajo ljudje in narava. V gozdovih bi zavladal mir, saj je znano, da lov uničuje naravo in povečuje število živali, ker se vrsta  s povečano reprodukcijo brani pred izumiranjem.

V prvi fazi je potrebno osvoboditi živali od človekovega nasilja, kar pomeni, da so živali rešene v »duhovnem« smislu. Število živali, predvsem rejnih, bi se hitro in bistveno zmanjšalo, saj se npr. črede za zakol ne bi več obnavljale. Čeprav bi mnoge živali, predvsem domače in hišne, še živele v ujetništvu, saj zaenkrat same še niso sposobne živeti v prosti naravi, pa človek nad njimi ne bi izvajal nasilja, temveč bi zanje samo skrbel in jim pomagal, dokler ne bi kot vrsta spet postale sposobne življenja v naravi. Ko bi bile živali zopet pripravljene na to, kot so živali, ki tam ves čas živijo, bi se jih spustilo v naravo, kjer bi zopet živele tako kot so živele, preden jih je človek zasužnjil.

Interesi ljudi in živali si ne nasprotujejo. Ljudje in živali lahko živimo drug z drugim v miru. Zlato pravilo tudi v odnosu tudi do živali nas lahko pelje v to smer.

Vlado Began