Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih www.misteriji.si

Srčno popuščanje povzroči v Sloveniji več smrti kot napredovali rak dojke in črevesa
Zatekanje gležnjev, stopal, trebuha, velika utrujenost, hitro utripanje ali razbijanje srca, kašljanje, sopenje, zadihanost, zadihanost med ležanjem, pogostejše uriniranje predvsem ponoči, hitro povečanje telesne teže, modrikaste ustnice, ušesa, nos … so znaki srčnega popuščanja. To pa povzroči dva - do trikrat več smrti kot napredovali rak dojke in črevesa.

Če na sebi ali bližnjih opažate te znake, je čas za boj. Pomagala vam bo knjiga, v kateri boste odkrili živila, ki znanstveno dokazano preprečujejo bolezni in pomagajo ozdraveti, in pomagali vam bodo medicinski strokovnjaki. O svoji nameri, da si boste pomagali sami, obvestite svojega zdravnika in takoj stopite v stik z Društvom za zdravje srca in ožilja Slovenije.

Ko vam bodo zdravniki dejali, da srčno popuščanje ni ozdravljivo in da ga upočasnimo z zdravili in operativnimi posegi, kot so presaditev srca ali vstavitev začasne pomožne črpalke, ne popustite. Vzemite v roke šeststo strani debelo slovensko knjigo ameriškega zdravnika dr. Michaela Gregerja Kako ozdravimo s hrano, on ji je dal celo naslov Kako ne umreti. Preberite poglavje »Kako ne umreti od srčnih bolezni« na straneh 41 do 58 (v knjigi so tudi še napotki za boj proti možganskim, pljučnim, infekcijskim, rakavim, jetrnim, ledvičnim in drugim boleznim), še prej pa preberite uvod v knjigo, katerega del tukaj povzemamo.

VSE SE JE ZAČELO Z MOJO BABICO
Bil sem še otrok, ko so jo zdravniki poslali na invalidskem vozičku domov umret. Diagnosticirali so ji koronarno srčno bolezen v zadnjem stadiju in prestala je že toliko operacij, s katerimi so ji naredili obvode, da je kirurgom v bistvu zmanjkalo napeljave – zaradi brazgotine po vsaki operaciji na odprtem srcu je bil vsak naslednji poseg čedalje težji, dokler jim ni zmanjkalo možnosti. Priklenjena na invalidski voziček in z močnimi bolečinami v prsih je izvedela, da ne morejo nič več narediti za njo. Njenega življenja je bilo konec pri petinšestdesetih letih.

Mislim, da se mnogi ljudje odločijo za zdravniški poklic, ker kot otroci gledajo, kako nekdo od njihovih najdražjih zboli ali celo umre. Jaz sem sklenil postati zdravnik, ker sem gledal, kako je šlo babici na bolje.

Kmalu potem, ko so jo odpustili iz bolnišnice, da bi svoje zadnje dni preživela doma, so v televizijski oddaji 60 Minut predstavili Nathana Pritikina, enega prvih medicinskih raziskovalcev življenjskega sloga, ki je zaslovel, ker mu je uspelo doseči izboljšanje pri na smrt bolnih srčnih bolnikih. Malo prej je odprl nov zdrav­stveni center v Kaliforniji in moja babica se je oklenila zadnjega upanja, nekako prestala potovanje čez celino in postala ena njegovih prvih pacientk. V centru so izvajali program, v katerem so vsi udeleženci uživali rastlinsko hrano in se vključili v režim postopne telesne vadbe. Babico so noter pripeljali na vozičku, ven je peš odšla sama.
Tega ne bom nikoli pozabil.

Omenjena je celo v Pritikinovem življenjepisu Mož, ki je ozdravil srce Amerike (The Man Who Healed America's Heart). Moja babica je opisana kot »ena izmed oseb na pragu smrti«:

Frances Greger iz Severnega Miamija na Floridi so v Santa Barbaro na enega zgodnjih Pritikinovih programov pripeljali na invalidskem vozičku. Gospa Greger je imela koronarno srčno bolezen, angino pektoris in klavdikacijo; njeno stanje je bilo tako slabo, da zaradi hudih bolečin v nogah in prsih ni mogla več hoditi. Toda po treh tednih ne samo da je vstala z invalidskega vozička, ampak je prehodila po petnajst kilometrov na dan.

Ko sem bil otrok, je bilo to edino pomembno: lahko sem se spet igral z babico. Toda z leti sem začel spoznavati pomen tega, kar se je zgodilo. V tistem času medicinska znanost ni niti pomislila, da je mogoče izboljšati stanje pri srčni bolezni. Z zdravili so poskušali upočasniti njeno napredovanje in z operacijami so naredili obvode okrog zamašenih arterij, da so poskušali blažiti simptome, toda veljalo je prepričanje, da se bo bolezen vztrajno slabšala, dokler ne umreš. Zdaj vemo, da se začne naše telo samo zdraviti takoj, ko prenehamo uživati hrano, ki maši arterije, in v mnogih primerih se arterije potem odmašijo brez zdravil ali operativnih posegov.

Moja babica je dobila medicinsko smrtno obsodbo, ko je bila stara petinšestdeset let. Po zaslugi zdrave prehrane in življenjskega sloga je lahko uživala še enaintrideset let na tem svetu s šestimi vnuki. Ženska, ki so ji zdravniki povedali, da ima samo še nekaj tednov življenja, ni umrla, dokler ni bila stara šestindevetdeset let. Ne samo da je njeno skoraj čudežno okrevanje navdihnilo enega od tistih šestih vnukov, da se je odločil za zdravniški poklic, ampak ji je podarilo dovolj zdravih let, da ga je videla diplomirati na medicinski fakulteti.

V času, ko sem postal zdravnik, so velikani, kot je dr. Dean Ornish, predsednik in ustanovitelj neprofitnega Raziskovalnega inštituta za preventivno medicino, že brez vsake sence dvoma dokazali, da je imel Pritikin prav. Z najnovejšimi visoko tehnološkimi postopki - CT-slikanjem srca, kvantitativno koronarno arteriografijo in radionuklidno ventrikulografijo - so dr. Or­nish in njegovi kolegi pokazali, da lahko najbolj nizko tehnološki pristop - prehrana in življenjski slog - nedvomno izboljša koronarno srčno bolezen, naš vodilni vzrok smrti.

Dr. Ornish in njegovi kolegi so svoje študije objavili v nekaterih najuglednejših medicinskih revijah na svetu. Toda medicinska praksa se skoraj ni spremenila. Zakaj? Zakaj so zdravniki še vedno predpisovali zdravila in izvajali podobne postopke kakor vodovodarji, ki čistijo zamašene cevi, da so samo zdravili simptome srčne bolezni in poskušali upočasniti, kar so se odločili verjeti, da je neizogibno - prezgodnjo smrt?

To me je vzdramilo. Odprl sem oči za moteče dejstvo, da so v medicini poleg znanosti na delu še druge sile. Ameriški zdravstveni sistem deluje po načelu plačila za storitev, po katerem so zdravniki plačani za tablete in postopke, ki jih predpišejo, nagrajeni so za količino, ne za kakovost. Ne dobimo nadomestila za čas, ko pacientom svetujemo o koristih zdrave prehrane. Če bi bili zdravniki plačani glede na uspešnost, bi imeli finančno spodbudo za zdravljenje vzrokov bolezni, ki izvirajo iz življenjskega sloga. Dokler se sistem plačevanja ne spremeni, ne pričakujem velikih sprememb v zdravstveni negi in izobraževanju zdravnikov.

Samo četrtina medicinskih fakultet ima v učnem programu predavanja o prehrani. Spomnim se, da je spraševalec med mojim prvim pogovorom za sprejem na medicinsko fakulteto na univerzi Cornell samozavestno izjavil: »Prehrana ni pomembna za človeško zdravje.« In bil je pediater! Vedel sem, da me čaka dolga pot. Kolikor se spominjam, mislim, da je bil edini zdravstveni strokovnjak, ki me je kdaj povprašal o prehrani kakega družinskega člana, naš veterinar.

Bil sem počaščen, da sem bil sprejet na devetnajst medicinskih fakultet. Izbral sem Tufts, ker so se ponašali z naj­obširnejšim programom predavanj o prehrani – 21 urami, čeprav je bilo to še vedno manj kot en odstotek učnega načrta.

Med študijem so mi predstavniki velike farmacije ponujali nešteto večerij in mikavnih ugodnosti, medtem ko me ni poklical niti en predstavnik velikega brokolija. Obstaja razlog, zakaj na televiziji slišite o najnovejših zdravilih: ker proračuni velikih korporacij poganjajo njihovo oglaševanje. Iz enakega razloga najbrž nikoli ne boste videli oglasa za sladki krompir in iz enakega razloga odkritja o tem, kako močno hrana vpliva na vaše zdravje in dolgoživost, nikoli ne pridejo v javnost: ne prinašajo veliko dobička. Na medicinski fakulteti niti na tistih pičlih enaindvajsetih urah predavanj o prehrani niso omenili uporabe prehrane za zdravljenje kroničnih bolezni, kaj šele za njihovo odpravljanje. O obsežnem delu na tem področju sem vedel samo zaradi svoje družinske zgodbe.

Vprašanje, ki me je mučilo med študijem, se je glasilo: Če je lahko ostalo prezrto zdravilo za našega največjega ubijalca, kaj še vse drugega je morda zakopano v medicinski literaturi? Za življenjsko poslanstvo sem si zadal, da to odkrijem.

Začel sem delati kot zdravnik, toda ne glede na to, koliko pacientov sem vsak dan sprejel na kliniki in čeprav sem lahko spremenil življenje vsej njihovi družini naenkrat, sem vedel, da je to samo kaplja v morje. Zato sem se podal na pot. Želel sem, da noben zdravnik ne diplomira, ne da bi imel v svoji zdravniški torbi tega orodja - moči hrane. Če moji babici ni bilo treba umreti zaradi srčne bolezni, mogoče nobenemu dedku ali babici ne bi bilo treba …

PULZNI VAL
Svoje težave takoj zaupajte strokovnjakom. Včlanite se v Društvo za zdravje srca in ožilja. Društvo ima podružnice po mnogih delih Slovenije in vam pomaga pri zdravljenju in predvsem pri ugotavljanju vašega zdravja, zdravja vašega srca in žil. In če pridete v Ljubljano, vam ni treba čakati in moledovati. Izmerili vam bodo celokupni lipidni profil: holesterol, trigliceride, HDL, LDL … skupaj s sladkorno in srčnožilno ogroženostjo. Cene vseh pregledov so zelo človeške, stanejo po nekaj evrov. Posvet z zdravnikom stane le deset evrov.

Vse več ljudi, tudi tistih, ki se ne čutijo bolne, se odloča za »društveni« pregled žilnega sistema. Stari smo pač toliko, kot so stare naše žile. In to nam pokaže meritev pulznega vala, ki stane za nečlane društva devet evrov. Merjenje je povsem neboleče, omogoča pa oceno tveganja za možgansko kap in srčni infarkt. In morda se bomo odločili za preventivo. Podrobnosti in podatki, kje so takšni pregledi mogoči, so opisani v junijski številki revije Preventiva. J. V.

Stari smo pač toliko, kot so stare naše žile, in to nam pokaže merjenje pulznega vala.

V Ljubljani na Dalmatinovi 10 članom in nečlanom društva brez naročanja in čakanja po zelo ugodnih cenah merijo vrsto telesnih parametrov (tlak, sladkor, holesterol, pretok krvi v žilah …). Meritev krvnega tlaka je zastonj, merjenje glukoze v krvi stane člane društva dva evra, nečlane pa dva evra in pol. O vseh meritvah in podružnicah Društva za zdravje srca po Sloveniji podrobneje piše na spletni strani Zasrce.si v rubriki »Posvetovalnice za Srce«, informacije so dosegljive tudi na 01/234 75 55.

Na Društvu za zdravje srca in ožilja opravljajo meritev pulznega vala (na sliki), ki stane za nečlane društva devet evrov. Merjenje je povsem neboleče, omogoča pa oceno tveganja za možgansko kap in srčni infarkt. (Foto: Tatjana Svete)