Če je Slovenija del Evrope, je slovenska kultura del evropske kulture in bi morala učinkovati po evropskih prostranstvih. Če pa Evropa ne zmore izdelovati svoje kulture, kar se nam pogosto dozdeva, potem zelo verjetno tudi Slovenija ne bo izdelovala svojih posebnih kulturnih dosežkov. Če pa bi ji to uspelo, zakaj bi naj Slovenec, ki je vendar Evropejec, bil zadovoljen s svojo domačo folkloro, tako rekoč s kulturo svoje domače vasi?

V istem dnevu spremljam smučarske skoke in slalom, mladeniči iz vrste evropskih in neevropskih držav odigrajo dramatičen dogodek. Ampak vse je samo televizija. Pravzaprav šport na televiziji. Pa še na televiziji naletimo na vrsto športov, ki jih ni mogoče prenašati in dražijo gledalce samo z naštevanjem rezultatov. Drugi kandidat za vse evropsko umetnost je film.

Zdi se, da Evropejci niso dovolj urejeni, da bi lahko sprejemali filme iz različnih evropskih članic, še več, zdi se, da Evropa ni dovolj urejena, da bi lahko skozi filmski medij izrazila vsaj nekaj čustvenih, zgodovinskih in političnih problemov. Včasih sem mislil, da bo televizija z igranimi dramami in serijami vsaj približno seznanila milijone pripadnikov različnih kultur. Ne zaznavam nobenega pravega veselja z evropskimi temami.

Če mi potem kdo v kakšnem dnevnem časopisu namiguje, da v Evropi najdemo zanimive pisatelje, globoke filozofe, redke intelektualce, sem še bolj začuden. Navajen sem, da države pisateljem prepuščajo tiste teme, ki jih niso pripravljene razvijati v dokumentarcih in o njih govoriti v dnevnopolitičnih oddajah. Torej bi književnost bila možna nekje na pol poti med modnim, avtomobilskimi, arhitekturnimi in kuharskimi revijami na eni strani in socialno dejavnostjo civilne družbe na drugi.

Vendar Evropa v zadnjih dvajsetih letih ni razumela niti novo nastajajočih balkanskih držav, kje bi verjel, da bo razumela Afganistan, Afriko ali zaplete z Gazo. In še povrhu še lastne umetnike! V hipu, ko izbruhne resna finančna kriza in se države ubadajo z reševanjem lastnih bank, nenadoma opazimo, da vsi skupaj premoremo eno samo neusmiljeno globalno civilizacijo nadnacionalnega kapitalizma, se države vsaka zase rešujejo znotraj lastnih meja in če le mogoče lastnega naroda. Kje bi naj bil tu prostor za književnost?

Kje bi lahko glasbene in likovne umetnosti prestopale meje, razen seveda v turizmu? Ne samo, da se bodo balkanski problemi ohranili, tudi Evropi grozi balkanizacija, najbrž pa tudi Afriki, Aziji, vključno s Kitajsko, in obema Amerikama. Tisti hip, ko vsaka civilizacija začenja gojiti svoje posebne in različne revolucije, bodo še naprej cveteli različni fundamentalizma, več kot jih bo, z večjo težavo jim bodo umetniške prakse sledile.

Slovenija znotraj Evrope ne kaže kakšnih posebnosti, nekako je podobna različnim državnim civilizacijam, goji nekaj športov in tekmovanj, prisega na globalno industrijsko produkcijo. Kot posebnost ostane samo še jezik in dva milijona, ki nič kaj prepričljivo ne širita resnic niti o lastni zgodovini in aktualni politiki, kaj šele, da bi oblikovala posebno, umetniško navdihnjeno, pesniško resnico o svoji neponovljivosti.

Slovenski civilizaciji manjka slog, ki bi očaral Slovence doma, še bolj pa slog, ki bi prepričal Evropejce po Evropi in tako končno tudi Evropejce, ki so slučajno tudi Slovenci v Sloveniji. S smučarskimi skoki in slalomom smo se izenačili z Evropejci. Pač ne moremo uspevati v prav vseh športih ali umetnostih, pač nimamo organizacijskih sposobnosti za kakšno posebno zvito intelektualno produkcijo. Smo, kakršni smo, kakšni hočemo biti, pa še nisem zvedel.

Franček Rudolf

Vir: dobrojutro.net