Naučimo se kaj iz zgodovine!
Slovenija prvič po osamosvojitvi preživlja svoj sedemletni »trenutek resnice«. V Djotišu takšnemu obdobju rečemo sade sati. Astrološko gre za Saturnov tranzit čez tri znamenja: tistega v katerem je ob rojstvu Luna, enega pred njim in enega za njim. Ciklično se ponavlja na približno vsakih trideset let. Kot država in narod smo v sade sati obdobje stopili jeseni 2012, v njem pa ostajamo do začetka leta 2020.

Simbolično sade sati pomeni čas streznitve: če smo prej še lahko zamižali na eno ali obe očesi, je s sade satijem tega nepreklicno konec; če smo prej živeli iz dneva v dan, ne da bi resno razmislili, kam to pelje, nam bo v sade satiju postalo kristalno jasno, da tako naprej ne bo šlo več; vse večje nezadovoljstvo nas bo prisililo k ukrepanju.

Poglejmo, kaj se nam je v Sloveniji dogajalo pred vstopom v to obdobje. Globalna finančna in gospodarska kriza, ki je svet pretresala v letih 2007 in 2008, je Slovenijo zajela nekoliko kasneje, leta 2009, ko so se začela večja odpuščanja zaposlenih. Tako kot vsak človek odreagira po svoje, ko je v težavah, tudi vsaka država v času krize deluje s svojo predvidljivo naravnanostjo.

Kako je naravnana Slovenija? Pogled v djotiš karto nam pokaže, da je Slovenija »rojena« v znamenju Strelca, zato jo izrazito opisuje simbolika močnega Jupitra. Zelo močan Jupiter simbolizira optimistično naravnanost, ki izhaja iz prepričanja, da bo rast trajala večno; prepoznamo ga v delovanju, ki ima tendenco širjenja in povečevanja, lahko tudi na račun stabilnosti; ne nazadnje je simbol za vero in upanje, da se bodo stvari že nekako uredile.

Takšna naravnanost je odlična, ko gre za obdobja konjunkture, ki sama po sebi generirajo rast; v obdobjih recesije, ko je rast možna samo z reorganizacijo obstoječih resursov, pa je v svojem pretiranem optimizmu lahko zelo lahkomiselna. Za Slovenijo bi to lahko bilo še posebej nevarno, ker ima Jupitra v osmi hiši, ki govori o denarju drugih, zadolževanju preko zdravih meja, stečajih in bankrotih.

Kako smo ravnali leta 2009? O krizi smo veliko govorili, kot država pa smo se je lotili s politiko, ki je slonela na blago rečeno optimističnem dojemanju razmer; mirno pa bi ji lahko očitali tudi prelahkotno in lahkomiselno ukrepanje. Težave smo reševali z dodatnim zadolževanjem, o nujnosti zmanjševanja porabe smo veliko govorili in malo storili. Zato se je občutek krize in socialne ogroženosti v naslednjih letih pri nas še povečeval, medtem ko se je v Evropi recesija že končevala.

Zanimivo je, da je večino tega časa vlado vodil takratni predsednik Borut Pahor, ki ima v svoji karti prav tako močno izraženo Jupitrovo simboliko, povezano s problematično osmo hišo in naravnanostjo, da se v krizi rast zagotavlja s tujim denarjem, čeprav zanj ni zagotovljenega realnega pokritja.

Za dobro razumevanje sade satija, v katerem bomo še precej časa, moramo vedeti še nekaj: leto 2004 je prineslo močan preobrat v kolektivni psihologiji našega naroda. S simboliko djotiša bi rekli, da je Slovenija leta 2004 vstopila v dvajsetletno Venerino periodo, do leta 2024. Zanjo je izrazito značilno, da nam od vsega postane najbolj pomembno, v kakšnih medsebojnih odnosih živimo. V karti Slovenije je poleg Jupitra tudi Venera v težavnejši osmi hiši, kar s precejšnjo verjetnostjo kaže na čas težavnih odnosov, oziranja k početju drugih, delovanja po načelu kdo bo koga, obtoževanja in težnje po nadvladi.

Kako se je takšna sprememba periode odrazila med Slovenci? Po izpeljanem procesu privatizacije v predhodnih sedmih letih smo se po letu 2004 začeli zavedati velike socialne razslojenosti. Privatizacija je ustvarila razred zelo bogatih posameznikov, pri čemer je večina državljanov v tem procesu transformacije skupnega državnega premoženja ostala praznih rok in z občutkom, da so bili prevarani in ogoljufani. V narod se je globoko zarezalo spoznanje, da smo si ustvarili družbo, v kateri si eni lahko privoščijo življenje na veliki nogi, medtem ko drugi nimajo za položnice. Djotiš nam pomaga globlje razumeti, kaj je to pomenilo za slovensko dušo: v simboliki Jupitra, ki jo kot narod poosebljamo, so najvišje vrednote pravičnost, enakost in solidarnost. Ko so ljudje spoznali, da država tolerira in ustvarja nepravičnost, neenakost in nesolidarnost, je na nek način narod izgubil svojo pripadnost do države, država pa je izgubila svoj narod.

Po letu 2004 se je energija bolj kot za karkoli drugega uporabljala za medsebojno obračunavanje s preteklostjo, kar je sprlo ljudi in jih razdelilo na »naše in njihove«. Skupnih vrednot in enotne vizije ni bilo več. Nezadovoljstvo in jeza zaradi nepotizma ter samovoljnega in koruptivnega delovanja sta sodu najprej izbila dno v Mariboru, od tu pa so se vstaje razširile po vsej Sloveniji.

Jeza, konflikti, upori in spopadi na eni strani ter pogum, odločnost, energičnost, borbenost in ciljna naravnanost na drugi, vse to v djotišu sodi k simboliki Marsa. Kaj nam o tem razkriva naša djotiš karta, v kateri je poleg Jupitra in Venere tudi Mars v isti, precej problematični osmi hiši? Da je v nas zelo močan občutek nemoči; da nas hromi negativna naravnanost, ki izvira iz stalnega občutka ogroženosti; da smo hitro prizadeti in užaljeni; da radi za lastne neuspehe krivimo druge ter da znamo svoj pogum, borbenost in odločnost zares pokazati šele takrat, ko se počutimo stisnjene v kot. Takrat znamo odločno zrušiti vse, kar nas utesnjuje, manjka pa nam vizije, kako potem naprej. Tako je bilo tudi jeseni leta 2012, ko je nakopičeno nezadovoljstvo zaradi odnosov v družbi naznanilo prihod dobrih sedem let dolgega sade sati obdobje.

Konec letošnjega leta bomo zaključili njegovo prvo tretjino. Astrološko se je dogajala v enajsti hiši, v kateri gledamo moč povezanih ljudskih množic, pa tudi moč velikih gospodarskih in finančnih družb. Oboje smo doživeli. Povezali smo se, a smo bili brez dolgoročnejše strategije, zato nismo uspeli veliko spremeniti. Povezala se je tudi politika in sprejela zakonodajo, s katero so tako rekoč čez noč izpeljali veliko dokapitalizacijo bank. Zaenkrat za gospodarsko rast takšna finančna injekcija ni dala pričakovanega učinka. Državna dokapitalizacija ni bila dolgoročno razdelana, zato dokapitalizirani denar ni prišel do gospodarstva, da bi pognal rast. Po koncu prvega dela sade satija bi rekla, da še vedno nismo naredili potrebnih strukturnih sprememb na nobenem od ključnih področij, v ljudeh pa se še naprej kopiči nezadovoljstvo zaradi vtisa, da želi država varčevati na socialnem področju, medtem ko z lopato meče denar v nedonosne projekte.

Čakata nas še dve tretjini in kot za zdaj kaže, ne bosta lahki. Najtežja, a brez dvoma tudi najpomembnejša bo naslednja tretjina, od konca letošnjega leta do pomladi 2017. Pričakujemo lahko, da bomo šele v tem obdobju prišli do prave slike, kako globok je v resnici naš problem: kolikšna je tržna vrednost državnega premoženja, koliko dejansko znaša naš dolg, kakšen je naš prosti kreditni potencial ter kolikšni sta frustracija in resigniranost državljanov. Resnica, ki nas čaka, bi nam lahko vzela voljo in nas kot narod pahnila v depresijo.

Možni so novi zahtevki za dokapitalizacijo bank ali pogojevanje novih posojil z večjimi strukturnimi posegi v porabo, zlasti na področju socialnih transferjev. Če v tem obdobju ne bomo zmogli državotvorne drže; če bomo imeli preveliko strahospoštovanje do velikih; če ne bomo znali potegniti črte pod neučinkovitimi dokapitalizacijami in če ne bomo zmogli spustiti preteklosti in združiti moči, se bomo v zadnji tretjini sade satija po letu 2017 spraševali, koliko suverenosti nam je kot državi sploh še ostalo.

Sade sati smo prejšnjikrat preživljali v letih 1983 do 1991. To so bila zadnja leta skupnega življenja v bivši Jugoslaviji, ki sta jih za nas najbolj zaznamovala nezadovoljstvo s položajem v skupni državi in težnja k lastni suverenosti. Končalo se je z odcepitvijo in samostojno državo. Takrat smo bili v Jugoslaviji njen razviti sever, bili smo neto upniki, odcepitev nam je bila v finančnem in političnem oziru v interesu. Danes smo del združene Evrope. Izstop iz Unije ni naš niti politični, niti ekonomski interes, hkrati pa si ne želimo izgubiti gospodarske in socialne suverenosti. Ostati del Evropske unije in ob tem ohraniti svojo suverenost bo možno samo, če bomo v naslednjih dveh letih znali sami poskrbeti za svoje finančno zdravje.

Kakšno rešitev nam ponuja pogled v djotiš karto? V nobenem primeru ne bi smeli nadaljevati s praksami, ki so se doslej že pokazale kot premalo učinkovite. Za kaj takega nimamo več časa. Potrebna bo neke vrste šok terapija, ki pa ni nujno, da mora biti boleča. Upoštevati bi morali štiri vzvode, ki bodo usmerjali odzivanje ljudi v tem obdobju: še dolgo nam bo bolj kot teža lastnega bremena krize pomembno, ali enako breme nosijo tudi drugi (Venerina perioda v osmi hiši); vladni ukrepi, ki ne bodo podpirali iniciativnosti v ljudeh, bodo izzvali močne frustracije, ki bodo šle v smeri konfliktnosti (Mars v osmi hiši); pravi motiv bo prebudil željo po povezovanju in sodelovanju (naša Jupitrova narava); motivirala bi nas inovativnost v pristopu in rešitvah (severni mesečev vozel v Strelcu v prvi hiši).

Druga tretjina Sade satija se bo astrološko dogajala v dvanajsti hiši. V njej na eni strani gledamo stroške, izgube, tujino in tujce, na drugi pa solidarnost, zdravljenje, humanitarnost in sposobnost spustiti, kar nam ne služi oziroma nas ovira. Izkoristiti bi jo morali za to, da pozabimo na dolgoletne razprtije in solidarno podpremo napore za ohranitev suverenosti države. Načelo Jupitra, ki nas kot državo simbolizira, je sodelovati in ne tekmovati. Vsi bi morali dati priložnost vladi, ki smo si jo večinsko izvolili, ker v naslednjih dveh letih ne bo šlo več za » naš ali njihov«, ampak za »biti ali ne biti«. Po drugi strani pa bi se vlada morala zavedati, da nobenega resnega projekta ne bo mogla izpeljati brez širokega konsenza naroda – samo politični dogovor bo v naslednjih letih premalo.

Računati je potrebno, da bi se med ljudmi lahko pojavila doslej najvišja stopnja strahu, nezaupanja, prizadetosti, brezvoljnosti in obupa. Zato bi morala vlada s svojimi ukrepi v prvem koraku ljudem najprej povrniti občutek varnosti in zaupanja, šele potem lahko računa na podporo naroda. Pokazati bi morala smelost in drznost, da bi si upala biti inovativna v svojem pristopu. Povečevanje davkov in manjšanje pravic se v kritičnih razmerah ne bosta pokazala kot dober začetni korak. Velika verjetnost je, da bi ljudje to razumeli kot vojno, ki jo proti njim vodi lastna država.

To smo že nekajkrat doslej doživeli in nerazsodno bi bilo upati, da se v podobnih okoliščinah zgodovina ne bo ponovila. Tudi če ne bo prišlo do odkritega upora, lahko računamo na miniranje vladnih ukrepov z vsemi možnimi sredstvi. Dokler bo ljudstvo v vladi in njeni politiki videlo svojega razrednega sovražnika, je ni politike, s katero bi vladi lahko uspelo. Uspe nam lahko, če bomo vsi imeli dober razlog, zakaj se nam splača investirati v ohranitev suverenosti lastne države.

Že večkrat predstavljena ideja o univerzalnem temeljnem dohodku bi lahko bila dobra rešitev. Ljudem bi dala motiv, da tudi sami storijo kar lahko za svojo državo. Ničkolikokrat smo že dokazali, da znamo biti solidarni – zakaj bi dvomili v našo pripravljenost na solidarni prispevek lastni državi, če ga bo potrebovala in bomo imeli dober razlog, da preživi.

Državljani bomo še bolj pripravljeni sodelovati, če nas bo vlada znala prepričati s kreativnimi in inovativnimi ukrepi na prihodkovni strani uravnoteženja proračuna, ki bodo rezultat bolj podjetniške in manj uradniške logike. Za takšen inovativen pristop smo ravno prav majhni, da bi nam lahko uspelo. Dovolj majhni smo za uvedbo neposredne demokracije – to bi bilo zelo pisano na našo Jupitrovo kožo. Majhnost bi nam šla na roko, da bi lahko z dobro izpeljano akcijo inovativne krizne ukrepe predstavili praktično slehernemu državljanu.

S tem bi si povrnili zaupanje ljudi. Dobro argumentiran načrt ukrepov bi lahko postal evropski pilotski primer uspešnega reševanja krize. Z inovativnim pristopom bi si lahko zagotovili široko podporo, kajti z zneski, ki bi bili pri nas v igri, za evropske razmere naš pristop ne bi predstavljal resnega tveganja. Na ta način bi svojo majhnost spremenili v veliko priložnost.

Še nekaj bi morali vedeti: ne glede na to, kako se bomo lotili situacije, bomo potrebovali čas, ker rezultati ne bodo prišli čez noč. Zato je ključnega pomena, da bo vsaj smer, ki si jo bomo izbrali, zares prepričljiva. S pravim pristopom lahko vsako težavo na koncu spremenimo v uspeh. Srečno, Slovenke in Slovenci.

Mateja Kunc, univ.dipl.ekon, učiteljica djotiša in svetovalka ter motivacijska terapevtka

www.izaq.si