Noriško kraljestvo (latinsko Regnum Noricum tudi Noricum Regnum) so ob koncu 2. stoletja pr. n. št. ustvarili Kelti na delu ozemlja današnje Avstrije in Slovenije.

Noriško kraljestvo je bilo zveza več keltskih plemen s prostora Vzhodnih Alp. Poleg Norikov, ki so mu dali ime, so bili v zvezo vključeni tudi Tavriski, Latobiki, Ambidravi, Ambilini, Helvetijci, Ambisonti in še nekatera druga plemena. Ni jasno, ali so v zvezi Noriki dominirali nad drugimi plemeni, ali je šlo za zvezo enakopravnih. Središče Noriškega kraljestva je bilo na področju današnje Koroške, glavno mesto Noreja je bilo morda na Štalenski gori (nemško Magdalensberg) nad Gosposvetskim poljem, čeprav obstaja tudi nekaj drugih verjetnih lokalizacij. Kraljestvo je obsegalo tudi del Posavinja z mestom Celeia (današnje Celje), kjer je bila med drugim ena izmed kovnic noriškega denarja.

Noriško kraljestvo je bilo gospodarsko pomembno predvsem zaradi železarstva, pa tudi zaradi pridobivanja zlata. Noriško železo so zelo cenili Rimljani, s katerimi je kralj Cincibilus že okrog leta 170 pr. n. št. sklenil državno zavezništvo.

Sredi prvega stoletja pr. n. št. se je kraljestvo pod vlado kralja Voccia razširilo na vzhod in sever in morda celo seglo čez Donavo, po tem ko so tam živeče germanske Boje porazili Dačani. Okrog leta 15 pr. n. št. so ozemlje Norika Rimljani mirno priključili svoji državi, vendar je obdržalo status tributarnega kraljestva. Šele med vlado cesarja Klavdija so ga okrog leta 40 formalno preoblikovali v provinco Norik, čeprav zgodovinarji domnevajo, da se je to dejansko zgodilo že prej.

Noriki (latinsko Norici) so bili plemenska skupnost 13. skupnosti ljudi v rodovno-plemenski zvezi, (med katerimi so bili med drugimi tudi Elveti, Laianci, Uperaci in drugi), od katerih je bila večina povsem keltskih, ki so v 2. stoletju pr. n. št., skupaj s Tavriski - drugim največjim plemenom, ustanovili na območju med Innom in Donavo državno tvorbo znano iz antičnih virov kot Regnum Noricum (Noriško kraljestvo).

Gospodarstvo Norikov je bilo zasnovano predvsem na pastirstvu, med katerim je pomembno mesto zavzemala reja konj, in pa na rudarstvu in metalurgiji, med katerim je bilo gospodarsko pomembno predvsem železarstvo, pa tudi pridobivanje zlata. Prudukcija v naštetih dejavnostih je naseljence in njihovo vodstvo intenzivno povezovala s sosedi, posebej z Germani in Rimljani.

Ambisonti so bili keltska skupnost ljudi v rodovno-plemenski držbi, ki so najverjetneje živeli v Posočju.

Ambisonte omenja že Ptolemaj in sicer v zvezi z napisom Alpium, ki je bil najden tako v vasi La Turibe nad Monakom, kakor tudi na arheološkem najdišču na Štalenski gori v Avstriji.

Ambisonti so bili verjetno člen noriške plemensko-rodovne skupnosti. Kot vse kaže je potrebno njihovo poselitev locirati v Posočje.
Kelti so z imenom Ambisonti poimenovali ali keltski rod v Posočju ali pa tam živeče staroselce, ki so jih po 5. stoletju pr. n. št., ko so prišli čez severno Italijo, asimilirali. Ker je Norik politično občasno segal tudi čez Karavanke na jug in preko Bohinja tudi v Posočje, najverjetneje zaradi rudarjenja nas njihova vljučitev v regnum Noricum ne sme presenetiti.

Monika Kavčič