Povolilni dnevi bi naj bili mirnejši, čas, ko se končno lahko posvetimo dokončanju nalog, ki nas še čakajo v tem letu, ter razmislimo tudi o praznikih, otrocih in Božičku. Oddali smo svoje glasove in tisti, ki so jih prejeli, naj bi se sedaj dogovorili tako, da bo za nas kar se da dobro. Pa ni čisto tako. Povolilno dogovarjanje nam že v nekaj dnevih kaže, da bo še zanimivo in da smo od mirnih dni še zelo daleč.

Zanimivih izjav bi že lahko nabrali za cel šopek, a sta za ta zapis pomembni predvsem dve. Prva cvetka je prišla iz ust dosedanjega premiera, in sicer o tem, da se mu zdi verjetni novi mandatar "preveč avtoritativen", z drugo pa je nesojeni zmagovalec tokratnih volitev javnosti pojasnil, da se"z Jankovićem ne bomo sestajali po kafičih."

ŠE POMNIMO, TOVARIŠI?

Da o avtoritativnosti spregovori politik, ki je s svojim cincanjem in nekaterimi izjavami ter potezami v le treh letih doprinesel k temu, da smo sploh šli na predčasne volitve, je svojevrsten paradoks. Čeprav se je težko izogniti občutku, da je mož svoj čas verjetno res imel pred očmi boljšo Slovenijo, le da mu nekako ni uspelo barke voziti v pravi smeri, smo se v treh letih njegovega mandata nagledali žuganja, zagotavljanja in sprenevedanja, o kaki pravi avtoritativnosti pa razen tiskovnih konferenc ni zmogel ponuditi kaj več. Pa ne samo to. Če uporabimo ljudsko o ribi, ki vedno smrdi pri glavi, ali pa bolj moderno vprašanje, ali je pilot v letalu, oboje govori o tem, da je predvsem od človeka, ki ima v rokah krmilo (to pa je tudi mandat predsednika vlade), odvisno, kako bo s tem poletom. Če bi bil Borut Pahor pri tem uspešen (brez avtoritete pa pri tem ne gre), potem bi danes z zadovoljstvom čakal redne volitve 2012, pa se je ta film predčasno strgal in smo, kjer smo. (Poreče kdo kaj o razliki med avtoriteto in avtoritativnostjo, ki je nedvomna. O tem se da napisati knjigo, a je Pahor dovolj daleč od obeh pojmov, da nam tega ni treba početi. Konec koncev o tem priča Saturnov položaj v njegovem horoskopu, ki ga literatura (med drugim) dobesedno opisuje kot "obotavljanje". Pa ne, da bi kdo temu oporekal?)

Če namreč pogledamo horoskop Slovenije in nanj nanesemo planete po tehniki sekundarnih progresij, potem se je Luna v neugodno, krizno, zakrčeno, strašljivo, transformativno in/ali katarzično osmo (astrološko) hišo preselila 18. januarja 2009. Le malo brskanja po spletu je potrebno, da si v spomin prikličemo nekaj dogodkov, ki nam pomagajo dojeti vzdušje v državi. (In če vemo, da Luna v horoskopu države predstavlja ljudstvo, potem gre bolj natančno za "dojemanje naroda", to pa pomeni, da ni dovolj le nekaj zapisov ali objav v medijih – premaknilo se je javno mnenje.) Gre za čas nekako mesec dni po tem, ko je taisti premier Pahor v službo vzel Dimitrija Rupla in ga celo hvalil, da "veliko ve in veliko zna". Januarja sta bili na vrsti še dve presenečenji z imenoma Veselinovič in Isajlovič, a prav 19. januarja (presenetljivo natančno torej) sta se na Otočcu srečala zmagovalec in poraženec tedanjih volitev, Pahor in Janša, ter govorila "o Janševem predlogu partnerstva za razvoj". Pahor je ob tem menil, "da pri tem ne gre le za premagovanje krize, ampak za nadaljnje razvojne zasnove" (?). Pri tem je bilo še najbolj osupljivo dejstvo, da sta se sestala teden dni pred napovedanim sestankom vseh predsednikov parlamentarnih strank. Torej najprej z vodjo opozicije!! (Vest in citati iz http://www.reporter.si/slovenija?page=350) Da je ob vsem tem ljudstvo komaj nekaj mesecev po volitvah v veliki meri podvomilo o tem, s kom je ta človek pravzaprav v vladi, ter izgubilo upanje, da bo nova garnitura prinesla boljše čase kot tista, ki ji je odreklo mandat, ni nič nenavadnega. Horoskop tako tega sploh ne določa, ampak samo odslikava.

AVTORITATIVNOST PO SLOVENSKO

Da si Slovenci nismo sposobni vladati, ne vemo samo še mi, drugi pa že vsi. Kajpada se nam to sliši žaljivo, a se raje prizemljimo. Tisoč let so nam vladali drugi in brez velikih dvomov slovenskemu življu ni bilo tako slabo, da bi se boril za lastno državo. V celem tisočletju takega poskusa ni bilo. Edini velikoslovenski punt ni bil niti najmanj državotvoren, saj je šlo samo za vse bolj nevzdržno življenje kmetov, tlačanov. Torej, če ne bi oblast in oblastniki z narodom delali slabo in če jim ne bi zviševali dajatev, še tistega punta ne bi bilo, ampak bi marljivo delali, kar je bilo naročeno, pridno molili in skrbeli za "božje in cesarjevo". Ko smo državo dobili leta 1918, smo se prej kot v mesecu dni povezali z južnimi brati, kar se je končalo s kraljevino, a tudi na to smo se kar navadili. Povsem enako tudi na danes hudo pljuvanega Tita. Bodimo pošteni, Albanci na Kosovu so izsiljevali svojo republiko vse od leta 1945 naprej, ko je postalo jasno, da jih je izigral, Slovenci pa smo bili kar zadovoljni s statusom jugoslovanske Švice. Če kmalu po Titovi smrti ne bi prišle na plan velikosrbske težnje, ki se jih pa le ni dalo požreti (denimo memorandum SANU), ampak bi bili oblastniki v Beogradu dovolj pragmatični in zviti, bi se verjetno še danes naša mladina od petega razreda naprej učila srbohrvaščino kot nekdaj. Tako smo bili v lastno državo pravzaprav "porinjeni", po dveh desetletjih pa sedaj z lučjo pri belem dnevu iščemo kapitana.

Za boljšo sliko se poskusimo spomniti, kdo so bili naši oficirji v nekdanji JLA? So bili to Albanci, muslimani, Slovenci? Nikakor ne, vsi ti so bili v očitni manjšini. Največ je bilo Srbov, Črnogorcev in Hrvatov. Zakaj to? Morda zaradi tega, ker njihova mentaliteta vsebuje sposobnosti vodenja, organiziranja, delegiranja, ukazovanja? Je to kaj drugega kot naši tisočletni oblastniki, s katerimi smo kar dobro shajali in oni z nami tudi? Ko danes postrani gledamo vse "južnjake", nismo pozorni na to, kakšne profile smo skozi čas "uvozili". Kolikšen je med našimi gradbenimi delavci delež Srbov in Črnogorcev? Ne ravno velik. In kolikšen jih je med vodji, šefi, direktorji? Nismo pomislili na to? Ne bi bilo slabo. Ker bi bilo potem manj sprenevedanja.

In kaj ima s tem Zoran Janković? Mož je Kozorog, tip gospodarstvenika, komandanta, finančnika. A ima v priimku "meki ć", to je hudo. In sploh ne zanika, da je ponosen na kraj, kjer se je rodil, na Saraorce. To bi pa že lahko skril, se jih sramoval, s tem bi bil že bolj tipičen Slovenec, priimek se pa tudi da urediti. Naša književnika Mile Klopčič in Tone Seliškar sta se tudi rodila v tujini (Francija, Hrvaška), pa ni z njima nič narobe. Verjetno zato, ker sta le bila "naša". Dejstvo, da je Zoran Janković vse, kar je ustvaril, dosegel tu, pri nas, in tudi za nas, v Saraorcih pa čisto nič, za Slovence šteje točno toliko – nič.

Morda še najboljši prikaz tega našega licemerstva je izjava dobrega znanca, podjetnika, bosanskega Srba, petičnega in precej vplivnega moža v svojem okolju. "V moji firmi ni prostora za čefurje! Tu je samo en čefur in to sam jas. Vsi so ostali Slovenci. Oni delaju, jaz jim dajem dnar za družine, vsi zadovoljni, posel je pa narejen. In vse dobro štima."

Toda mi se s tem ne strinjamo in smo obenem zelo prepričani, jasni in malo manj glasni. A ker ima naša država v horoskopu že na prvem koraku (prva dva planeta od ascendenta naprej, Uran in Neptun) zakodirano sprenevedanje, ne moremo iz svoje kože. Nič namreč ne bi bilo narobe, če bi naša državljanska zavest segala kaj dlje od ksenofobnih izjav. Recimo s tem, da bi spoštovali svojo zastavo tako, da bi jo pogosteje izvešali, himno pa tako, da bi znali kaj več kot le dve vrstici. Recimo tako, da bi za jezik skrbeli tudi s tem, da lokali, ansambli in izdelki ne bi bili poimenovani večinoma s tujimi imeni. Ali pa recimo tako, da naši ansambli ne bi snemali svojih "komadov" dvojezično s svojimi kolegi z Balkana, da bi si tako povečali prodajo.

Tudi država v tem pogledu močno šepa. Da ne bi naštevali, si samo oglejmo večjezične informativne napise na hrvaških cestninskih postajah, ko jim molimo denar – med osmimi (ali ponekod šestimi) jeziki bomo našli italijanskega in turškega, slovenskega pa ne. Pa bi moral biti glede na število turistov na hrvaški obali slovenski napis na trdnem drugem mestu, takoj za hrvaškim. To je vsekakor meddržavna zadeva, a smo slovenceljni vsa leta tiho. Koliko torej res damo nase?

NOVI FILM, KI GA NE BI RADI VIDELI

Citat "Vse Slovence lahko izvlečeš iz Jugoslavije, ne moreš pa Jugoslavije izvleči iz večine Slovencev." (Uroš Urbas, Finance, 8. 12. 2011) (http://www.najdi.si/novica/Finance.si/Naslovnica/Jugoslovanski-lonci-mesa/1744e85348a39cca013e064cf69125b3) zelo dobro zadane stanje, če ga izvzamemo iz političnega konteksta trenutka, v katerem je nastal. Na žalost meri na nekakšno "napako" slovenskih volivcev, ki so izvolili "Jugoslovana", Srba in podobno. Lahko bi meril tudi na to, da bo zelo velika truma Slovencev – kot že nekaj zaporednih let – Novo leto pričakala – v Beogradu. Ne recimo v Bratislavi ali Varšavi, ki bi znali biti cenejši in tudi zanimivi. V Beogradu. Zakaj tako? Ker je tam vzdušje drugačno, takšno, da te povleče za seboj. Ker v Srbiji doni pesem, treskajo kozarci in se cedi mast, predvsem pa tam nihče ne kroži z vrečko čaja okoli skodelice vroče vode, kakor nas, Slovence, označuje znani vic. Razlika je bistvena. Se bomo Slovenci odpovedali temu ali vsaj naslednjemu silvestrovanju, bomo na morje množično odšli v Bolgarijo, Grčijo, na Djerbo ali v Hurgado, glede na to, da imamo svoje obale premalo za vse? Ni se bati. Kdor nima na morju kaj početi, naj med sprehodom prešteje slovenske in vse ostale registracije avtomobilov – razmerje bo približno 60:40, preverite, kjerkoli že boste. Toliko o sprenevedanju. In v skladu s tem je zgoraj citirana izjava o "kafičih" vsaj neokusna, če ne še kaj več.

Da pa ne bi zapis izpadel kot reklama za Zorana Jankovića, saj to ni, zapišimo še naslednje: Je Janković dobra rešitev? Ni. A tega danes še ne moremo z gotovostjo trditi, ker te izkušnje še ni, ostanejo nam samo predsodki. Pa Janša? To zgodbo smo že dali skozi, in če bi bila res tako uspešna, kot skuša pokazati danes, ne bi imel v letih 2008 in 2011 nobenih težav na volitvah, zato ga tudi Kučanov klan ne bi mogel načeti, kaj šele ogroziti. Pa Pahor? Tudi ta film poznamo, iz dvorane smo odšli pred koncem.

In da ne bi ostali dolžni informacije o tisti progresirani Luni – sredi februarja gre z zakrčene, problematične, krizne osme (astrološke) hiše v bolj sproščeno, optimistično, pozitivno naravnano, ekspandirano deveto hišo, hišo Strelca. Bo to sreča? Kar takoj? Nikakor ne, tega noben planet ne more narediti čez noč. Jupiter, Strelčev vladar, samo odpira vrata, skoznja moramo iti sami. Temu Luninemu premiku zato čisto lahko rečemo le "luč, ki jo že vidimo". Tako se bomo počutili tedaj. Z Jankovićem ali pa brez. V zvezdah piše veliko več, kot bi nekateri radi videli …

Bern Jurečič
http://www.astrology.si