Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih www.misteriji.si

Konfederativna država Velika Karantanija je obstajala štiri desetletja

Slovenci smo osrednji in najstarejši evropski narod. Vsa srednja Evropa je namreč izšla iz Velike Karantanije, slovenski jezik pa sodi med dvanajst najstarejših svetovnih jezikov, pravi publicist Tine Stiplovšek, ki je po 2. svetovni vojni v časopisih in revijah objavljal članke z alternativnimi pogledi na zgodovino Slovencev.

Kot glavni dokaz za to mu služi etimologija, besedni atavizem, ki se je do danes ohranil zlasti v krajevnih imenih, kaže pa se tudi v številnih drugih izrazih, ki jih je slovenski jezik prispeval v svetovno zakladnico tujk. Med Stiplovškovimi feljtoni, v katerih je razkril zamolčane korenine staroselstva, sta bila najbolj odmevna »Otroci Triglava« in »Alternativna zgodovina Slovencev«.

V slovensko javnost je vrnil godove in napisal tudi Prvi koledar slovenskih imen, za katerega je črpal podatke iz razpoložljivih zgodovinskih pisnih virov, iz slovenskega ljudskega izročila ter iz cerkvenih arhivov in knjig, ki jih hranijo slovenske dekanije, župnije in fare.

Kaj dokazuje, da smo Slovenci osrednji in najstarejši evropski narod?
Uradni zgodovinarji pri nas v Sloveniji se še vedno trudijo, da bi zabrisali vse sledi o slovenski, karantanski, venetski, etruščanski in sploh vedski dediščini. Če jim to ne uspe povsem, pa skušajo slavno zgodovino Slovencev kar se da zmanjšati. Slovenski učbeniki pišejo o naši državno-politični preteklosti zelo sramežljivo, kot da Slovenci ne bi imeli največje tovrstne tradicije v Evropi.

V tuji literaturi, tudi učbenikih, pišejo več o Karantaniji in Veliki Karantaniji kot pa pri nas. Pomislite, naši učenjaki do 7. stoletja Slovencev sploh ne imenujejo Slovenci, ampak (Alpski) Slovani … Kako neki je potem lahko slovenski knez in kralj Samo že v začetku 7. stoletja na razširjenih tleh današnje Slovenije, v srednji Evropi, povezal slovenske kneževine s sosednjimi: Furlanijo, Bavarsko, Češko, Moravsko, Slovaško, Panonijo ali Slavonijo in Dalmacijo v prvo srednjeevropsko konfederacijo, državno-politično tvorbo (podobno današnji Švici), kjer so govorili slovanske, latinske in germanske jezike, ki se takrat pred poldrugim tisočletjem v resnici niso dosti razlikovali.

Dokazano štiri desetletja je obstajala ta konfederativna država Velika Karantanija in tudi po smrti kralja Sama leta 658 se ni razblinila v nič, kot namigujejo nekateri naši zgodovinarji.

Kozlerjev zemljevid je potemtakem pravzaprav skromen, čeprav je njegova Velika Slovenija občutno večja od današnje, a je tudi občutno manjša od Karantanije?
Danes mnogi naši učenjaki radi povedo, da imamo Slovenci sedaj prvič svojo lastno državo. Slovenski narod je eden najstarejših evropskih narodov in tudi najbolj državotvoren. Pomislite na dejstvo, da imamo edino Slovenci v Evropi dokazano najstarejšo ustavo, iz katere so črpali pravno-politično snov drugi evropski narodi. Karantansko pravo, še posebno s koroškim ustoličevanjem, pa res nima primera ali para na naši stari celini.

Današnja Republika Slovenija je velika le za eno šestino nekdanje srednjeveške predhodnice Karantanije, pa vendar je geografsko ohranila sredinsko lego na Stari celini. Današnja Padanija v Severni Italiji ima korenine v Etruriji, ki je bila zahodna dežela predantične Ilirije. Iz Velike Karantanije so se razvile državne tvorbe, kot so Švica, Avstrija, Češka in Slovaška.

Tudi Kocljeva Panonija (Slavonija, Podravina, Posavina) je bila pokrajina Velike Karantanije, enako tudi Dalmacija; Istra s Kvarnerjem in Reka s Trsatom pa so bili pred desetletji sestavni del dežele Kranjske. Slovenski pečat se je ohranil na omenjenih geografskih področjih vse do današnjih dni. To so besedni atavizmi, ki so najbolj očitni v krajevnih imenih, kažejo pa se tudi v drugih izrazih, mnogih besedah, ki povedo, da so predmete, stvari in podobno v davnih časih tako poimenovali stari Slovenci.

Lahko navedete kakšne konkretne etimološke primere?
Če gremo proti zahodu, vzemimo Dolomite, kjer govorijo poleg slovenskega jezika tudi italijansko (furlansko) in nemško. Gorska skupina Dolomiti je dobila najprej slovensko ime. V italijanščini in nemščini ne pomeni nič, Slovenci pa že od najstarejših časov vemo, kaj pravzaprav pomeni dol-lomiti.

Mesto Padova ima svoje ime po reki Pad. Tako ji še vedno pravimo Slovenci, Italijani pa so jo prekrstili v reko Po. Padski nižini in vsem najstarejšim krajem so dali imena stari Slovenci. Na tem mestu naj omenim, da je mesto Benetke ali pozneje Venetke ali Venecija dobilo najprej ime v slovenskem jeziku.

Ali pa drug primer. Koga ali kaj prosijo nemško govoreči sosedje, Avstrijci, Švicarji, Bavarci, ki nazdravljajo z besedo prost (prosit)? Vsekakor prosijo po staroslovenski besedi in nazdravljajo ob praznovanju, posebno pa ob novem letu. Pravega slovenskega pomena sicer ne poznajo, najbrž pa tudi ne vedo, da se po slovensko imenuje prvi mesec v letu prosinec.

Iz slovenskega Ogleja (metropolije) so se v najstarejših časih širile staroselske besede po vsej Evropi. Na področju slovenske Karantanije so namreč nastali vsi prvi prevodi svetega pisma v latinščino, nemščino, staroslovenščino … in to že v prvih petih stoletjih po Kristusu. Nekako pol tisočletja pred bratoma Cirilom in Metodom se je širil Kristusov evangelij iz starokrščanskega karantanskega Ogleja. Pa tudi druge posvetne besede staroslovanskega izvora so potovale proti jugovzhodu Evrope.

Slovenci poznamo za znanost, izobrazbo, pedagogiko in sploh učenje mnoge izraze, med njimi tri avtohtone: veda, uk in nauk. Slovenska veda ima svoj izvor in pomen v sanskrtski vedi, ki je stara štiri tisoč let! To je starost besede po znanem zapisu v Vedah. Koliko deset- in sto tisoč let pa so besedo veda le izgovarjali, pa se ne da niti slutiti.
Vaša teza je, da je slovenski jezik prispeval v svetovno zakladnico tujk več pojmov, kot pa jih je jemal iz nje …

Znano je, da starodavne sanskrtske Vede vsebujejo številne slovenske besede, ki jih še danes razumemo … To velja tudi za etruščansko runsko pisavo, ki so jo evropski staroselci (preden so izumrli) vrezovali v skalo, kamen, kost. V najstarejših znanih slovenskih zapisih (Brižinski, Rateški, Stiški rokopisi) odkrijemo tujke staroslovenskega (karantanskega, venetskega) izvora in pomena, ki jih že imamo za tujerodne besede, kar pa v resnici niso.

Posebno veliko tovrstnih tujk je v slovenskih tekstih o karantanski ustavi. Na tem področju bodo imeli sodobni slovenisti še mnogo dela. Naši jezikoslovci pa bodo z zanimanjem lahko pregledali, kako so naši in tuji slavisti v zadnjem poldrugem stoletju metali iz slovenskih slovarjev naše venetske besede, jih označevali za zastarele, neuporabne, nesodobne ipd.

Denimo, tujka domena je staroslovanskega izvora in prvotno pomeni »dogovor o domu« ali tudi domačija. Izraz je bil prvič zapisan ob koroškem ustoličevanju. Domeno (dogovor) so sklenili karantanski posestniki (kmetje) s svojimi knezi oziroma vojvodi, pozneje grofi, kralji, cesarji. Domena pomeni tudi v tujih jezikih nekaj podobnega, in sicer predvsem posestvo ali gospostvo, pa tudi kmetijo, od katere so lastniki (kmetje) dajali davek (desetino) za vzdrževanje plemstva.

V karantanski ustavi se prepletata tudi usodno povezani besedi vezal in vazal. Tako je iz naše besede vezal nastala tujka vazal, ki torej prvotno pomeni tistega, ki se je vezal oziroma obvezal, da bo branil svojega gospodarja in njegovo posest.

Slovenski pastir ima zagotovo etimon (najstarejša besedna oblika, iz katere se lahko izvaja beseda) v sanskrtu in hebrejščini: pastor. Istega izvora in pomena je naša beseda paša (pasti se). Tako daleč nazaj v svetopisemskem besedišču je naša pastirica, ki žgance kuha.

Tujka karmine prvotno dobesedno pomeni: kar mine. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je karmina etnografsko pogrebščina, sedmina. Karminjak pa je gost na sedmini. In v vseh svetovnih tujejezičnih slovarjih beseda karmine pomeni nekaj podobnega: ritualna pesem (posmrtnica), ki so jo evropski staroselci peli ob smrti in pogrebih, ter nagrobna pojedina kot slovo od pokojnika.

Tudi slovenska beseda veter je dala v svetovno zakladnico izrazov pojem za vreme. O tem se pri nas ni dosti pisalo, vsaj v zadnjih desetletjih ne. Tu in tam je kakšen krasoslovec omenil, da so mednarodni izrazi za kraške pojave nastali na slovenskih tleh. Tako je naš kraški izraz dal mednarodno pojmovanje ali tujko kars.

Kaj je bilo značilno za slovensko pisavo nekoč?
Slovenski besedni zaklad je neverjetno čudovit, saj gre v zgodovino k samim sanskrtskim vedam, torej kar štiri tisoč let v preteklost. Nekoč so Slovenci pisali in brali v vse štiri smeri. Slovenske (venetske) besede niso ohranjene le v nekaj stoletjih starih slovarjih, ampak tudi v nekaj tisoč let starih materialih. Je pa res, da moramo znati brati najstarejše besede po besednem križu, torej v vseh štirih smereh branja: z leve proti desni, z desne v levo, od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor.

Človeštvo je v svoji dobi pismenstva že pisalo v vse smeri (neba). Ta besedni atavizem je še danes ohranjen pri različnih jezikovnih skupinah, saj so narodom sveta domače vse smeri pisanja ali pismenosti. Stari Slovenci (Vendi, Veneti) so vse do 5. stoletja pisali od desne proti levi.

Od tega je odvrnil rojak sv. Hieronim, ki jim je napisal prvo slovnico, znano pod imenom Hieronimova skriptura. Sv. Hieronim je bil naš rojak Jerko Kraški, rojen v kraju Sarod. Tako je zapisal sam in tako so ga imenovali tudi drugi učenjaki tiste in poznejše dobe. Po njegovi zaslugi so torej naši predniki začeli pisati v 4. in 5. stoletju z leve proti desni. Pred tem so stari Slovenci pisali z desne v levo.

Lahko poveste kak izraz, ki so ga pisali ali izgovarjali nekoč v obratni smeri?
Dokaz so številna krajevna imena, ki kar kričijo po tem, da so se nekoč izgovarjala in brala v obratni smeri. Denimo Krim–Mirk. S Krima so zagotovo nekoč mirkali (opazovali). Pa tudi s pokrajine pod omenjeno goro so mirkali proti Krimu, če na vrhu ni morda kakšnega signala ali opozorila, da se bliža sovražnik (hunski Atila, krvoločni Turek) ali kakšna druga nevarnost, kot so toča, neurje, požari, kobilice …

Stari Slovenci smo živeli na tem koščku Stare celine že vsaj tisoč let prej kot to učita še danes uradna zgodovina in arheologija. Sv. Hieronim in njegovi rojaki so nam zapisali nešteto dokazov, da lahko z Valentinom Vodnikom zakličemo: Od nekdaj tukaj prebiva moj rod …

Slovencem pa se ni ohranila le Hieronimova skriptura, ki je petsto let starejša od Brižinskih spomenikov, ampak tudi še pol tisočletja starejše Atestinske tablice, na katere je opozoril venetolog Matej Bor. Slovenska pismenost pa je dokazana tudi v času pred Kristusom – z runsko pisavo, na še danes ohranjenih materialih, kot so skala, kamen, kost, ki se razprostirajo po vsej Evropi, posebno od Rezije do Skandinavije.

Ali obstaja kakšen ohranjen neposreden dokaz slavne zgodovine Slovencev?
V začetku šestdesetih let sem obiskal kartuzijo Pleterje. Takratni prior mi je pokazal nekatere naše staroselske literature. Med zvitki, spisi, knjigami so bile tudi mape in brošure ter listi z barvnimi zemljevidi srednje Evrope, ki prikazujejo slovensko ozemlje Velike Karantanije in celo svetopisemske Ilirije, najstarejše znane države, ki je združevala stare Slovence pred Samovo državo.

Navedeni zemljevidi, prek trideset po številu, so bili narisani od 14. do 17. stoletja. Znani Kozlerjev zemljevid slovenskih dežel, ki je izšel sredi 19. stoletja, šteje za slovensko ozemlje področje v velikosti nekako treh današnjih Slovenij, pleterski zemljevidi pa prikazujejo slovensko ozemlje, ki je bilo v preteklosti šest- do dvanajstkrat večje, kot ga ima naša Republika Slovenija.

Kaj pa menite o odnosih s sosednjo Hrvaško v luči zgodovine?
Naši karantanski predniki so dali imena številnim glavnim mestom regij ali pokrajin, kot so Pulj, Reka, Krk na Krku, Zabreg ali Zagreb, Sisek, Osijek. Nič čudnega, da so še komaj pred 500 leti imeli slovenski puntarji zapisano, da bo slovenska država, če zmagajo kmečki uporniki, imela za glavno mesto Zagreb.

Ti zapisi so ohranjeni v zgodovinskih arhivih madžarskega glavnega mesta. Tam so na voljo tudi drugi zanimivi podatki, med njimi tudi ta, da je bilo pravo ime vodje slovenskih puntarjev Ambrož Gobec in ne po panslavizmu izmišljeno ime Matija Gubec.

Slovenci v svoji zgodovini niso imeli večjih sporov s sosedi, kot so denimo Istrani, Dalmatinci, Zagorci, Slavonci in drugi, saj so vedeli, da so po karantanski krvi in omiki (večina) sorodniki Slovencev. Znanstveno je dokazano, da so kajkavci Slovenci. To je lepo slovensko narečje. Jakob Sket, avtor Povesti o Miklovi Zali, je bil tudi zgodovinar in je pisal o narečjih. Kot naše najlepše narečje je omenjal rezijanščino, pohvalil pa je tudi kajkavščino. V resnici imamo zapisano, kako veliki smo bili.

S Hrvati (ki so si pred leti hoteli prisvojiti bosenska ozemlja in so čistili kninska in druga območja) pa imamo težave, saj so se pri zagrebških politikih pojavili določeni atavizmi, da bi si prisvojili slovensko morje. Sreča pa je v tem, da nekateri Zagrebčani vedo za slovenske (karantanske) korenine.

Tako je zagrebška zgodovinarka Nada Kljajić objektivno pisala o zgodovini slovenskega plemstva, in to v času, ko so to jugoslovanski strokovnjaki prepovedovali. Bila je prva, ki si je v nekdanji Jugoslaviji upala zapisati zgodovinsko dejstvo oziroma resnico, da so bili celjski grofje slovenski knezi. Uradni zgodovinarji so celjske grofe prištevali in nekateri jih še vedno prištevajo med nepomembno tuje plemstvo.

So teorije o pradomovinah, kot so bile slovanske, romanske, germanske ipd., ki so še vedno razširjene v zgodovinskih učbenikih, zgolj namišljen konstrukt?
Dejstvo je, kar menijo tudi sodobni jezikoslovci, da se jezik in narod (nacija) vedno ne pokrivata. Jeziki niso nastajali v nekih pradomovinah in se niso širili od velikih (pra)jezikov k manjšim (narodnim) jezikom, ampak prav v nasprotni smeri. Denimo, Bolgari pripadajo po jeziku slovansko govorečim ljudstvom, sicer pa vedo, da je njihov biološki izvor neslovanski.

Slovanski jezik so sprejeli šele v 9. ali 10. stoletju, tako kot tudi njihovi takratni vazali Hrvatje. Tudi Romuni ne bi bili veseli, če bi jih zaradi njihovega romanskega jezika nekdo prištel med romanske narode. V Evropi je še nekaj takšnih primerov, med njimi so Irci in Baski. Na našem planetu Zemlja so še mnogi narodi, ki govorijo danes (avtohton) jezik drugih narodov. Pomislimo samo na Ameriko in Avstralijo, kjer avtohtoni narodi po večini govorijo špansko, portugalsko, angleško …

Jezik je med glavnimi elementi, ki predstavljajo identiteto naroda, na srečo pa ni edini. Poleg jezika utemeljujejo ljudstva tudi samosvoja kultura, vera, delovne navade in še kaj; posebej pa naj omenimo mentaliteto naroda, brez katere težko govorimo o samobitnosti.

Stara slovenščina je bila v preteklosti bolj kot slovanščini podobna germanščini, še bolj nazaj latinščini, venetščini, celo etruščanščini, pa tudi hebrejščini in tudi ali predvsem sanskrtu, saj iz njega izvira naša veda. Slovenski jezik pozna iz omenjenih jezikovnih skupin mnoge besede, najbolj vredno pa je dejstvo, da je slovenščina ohranila samosvoje besede (skoraj polovico), ki jih ne moremo pripisati ne slovanskim, ne germanskim, niti romanskim jezikom, tudi madžarščini ne.

Andreja Paljevec