Nastopila je oseka. Morska gladina je upadla, obala se je podaljšala. Za sprehajanje je veliko prostora. V mokrem pesku se vidijo sledi, sledi nog odraslega človeka; sledi otroka, ki teka sem ter tja; sledi tačk razigranega psa.

Vsi so odšli na obalo, da bi se prevetrili, da bi se nadihali v prijetnem ozračju slane vode. To je raj za otroke in pse in se lahko brezmejno sprostijo. Za tiste, ki ob obali tečejo, Pa tudi za usmerjene sprehajalce, je to čudovita priložnost, da se napolnijo z novo energijo.

Prazprav nihče nima določenega cilja. . Vsi iščejo le nekaj prostora in miru. Je tako, kot bi morje, mati morje, vase sprejelo vse skrbi svojih otrok. Vsi so prišli zato, da bi pregnali nezaželene misli iz svojih glav in skrbi iz svojih src. Potem, ko bo voda spet narasla, bodo sledi spet izginile. Sprehajalci se bodo vrnili na svoje domove nekoliko utrujeni od svežega zraka, morja in vetra. Obutek svobode pa bo trajal še nekaj časa. Verjetno so pri teku in igranju našli nove rešitve za probleme in vprašanja, ki jih mučijo. Vsekakor se počutijo osvobojeni pritiska vsakdanjega življenja.

Po kratkem trenutku svobode se spet začne delovani dan z velikimi in malimi vprašanji, s pogosto nerešljivimi, razburljivimi in stresnimi problemi, ki vodijo v vedno v nove probleme in zlovoljnostjo. Kljub vsem sodobnim pomagalom, ki kot obljublja reklama, olajšajo življenje, se počutijo mnogi preobremenjeni. Glavo imajo tako polno vsakdanjih skrbi, „ preobteženo“ in iščejo sprostitev. Preobtežen pomeni, da je glava postala pretežka, je porušeno ravnovesje in pride do neuravnoteženega stanja. Je tako, kot bi glava omahovala sem in tja in bi noge ne našle več opore.

Je tako, kot da bi stopali skozi sipek pesek, kot bi se vlekli skozi neskončno puščavo. Jasno je, da predstavlja pravo olajšanje, preživeti čudovit konec tedna ob obali. Prevetriti se, kdo ne bi tega hotel? Ta ritem med sprostitvijo in obremenitvijo za vsakdanji kruh, in pogosto še za kaj več , ta dirka s kratkim počitkom vmes na vsakdanjem prizorišču bojev...ali je to res namen življenja?

Naenkrat se porodi vprašanje, če je to vse skupaj vredno. Odgovor pa se še enkrat glasi: Zaslužiti moram vendar denar, skrbeti za svojo družino, narediti kariero, odplačati nov avto, hišo, čoln. Ali niso to vsakodnevne velike in male skrbi kot sledi v pesku, ki jih bo čas spet izbrisal? Kaj nam življenje do sedaj prazaprav prineslo? Kam so nas pripeljale naše noge?

Noge so pogosto simbol za to, da je človek stopil na utrjeno ali še ne utrjeno pot ali ji sledi; pot, po kateri posameznik hodi tako, da se zaveda možnosti, ki ležijo pred njim, ali pa ne. Čeprav imajo noge v življenju tako veliko vlogo, jim redko posvečamo pozornost, ki si jo zaslužijo. Kot nižji služabnik nosijo človeka dobesedno in simbolično skozi življenje. Zavest pa odloči, kateri korak je treba narediti v katero smer je treba zaviti. Korak, ki ga naredimo ta trenutek, določa vse bodoče korake, določa njihovo velikost in smer.

V Ezekielu 2, 1 je rečeno: Sin človekov, postavi se na noge in govoril bom s teboj. Tu Božji duh govori človeku. Duh, jedrni princip v samem človeku, da v odločilnem trenutku njegovega življenja pokliče in ga pozove k poslušanju. Ko je rečeno:” Sin človekov, postavi se na noge”, je to opomin človeku, da za svoje življenje izbere trdno osnovo.To je po eni strani nasvet in po drugi strani neobhodna nujnost.Ustavi se , verjemi v notranje bistvo in usmeri svoje korake zavestno k cilju, ki je pred teboj, pravi duh. Kajti drugače ti ne morem govoriti, te ne morem doseči. Verz 2 se v nadaljevanju glasi: “Ko mi je govoril, je prišel vame duh in me postavil na noge”.

Ko se posameznik zaupa svojemu notranjemu principu v svojem bistvu, se mu odpre pot, po kateri mora zavestno hoditi. Sin človekov vstani. Sin človekov vstani in pojdi v dolino, tam bom bovoril s teboj . Vstal sem in šel v dolino. In glej tam, je bilo Gospodovo veličanstvo in padel sem na obraz. Tedaj je prišel vame duh in me postavil na noge ( Ezekiel 3, 22.23). „ Iti v dolino“ pomeni ponotrajniti se, obrniiti vase.

Pokaže prav tako na ponižnost, ki je rezultat poznavanja notranjega trdega, božjega pravzroka vseh stvari. Noge najdejo pot, ki je že od prazačetka v človeku in je osredotočena v Božanskem bistvenem principu. „Hoditi in stati“ ponazarja napredovanje in stanovitnost. Noge hodijo po zemlji in puščajo tam sporočilo, ki več ne odplakne čas. To je sporočilo o človeštvu, ki je spet našlo svojo pravo bistvo v univerzalni Kristusovi sili. S tem, da spozna svojo pot in ji sledi, podari življenje samemu sebi in vsemu razodevajočemu se stvarstvou, z prenovljeno silo, ki se v njem sprosti. Ta vpliv je objestranski in kaže soodgovornost človeka za vse, kar je na zemlji in nad njo.

Poti, po kateri človek hodi iz navade ali nevednosti, niso vedno koristne za pravi razvoj planeta, na katerem sme prebivati. Njegove noge se pogosto pogrezajo v pesek puščave, ki jo je sam ustvaril. Ko mu jih uspe umakniti iz življenjsko nevarnega puščavskega peska in stopi na tredna tla, sliši, kaj je dejansko res. Potem se nauči hoditi po svetu” plesaje” in usmerja noge k njihovi resnični določenosti. “Z razgaljeno glavo, odprtim srcem in bosonog “ sme iti naproti soncu, sme se vrniti v Božji svet, ki se mu je odprl.

Miran Zupančič