»Pa srečno hodi,« pravi cesar...

(Fran Levstik: Martin Krpan)

Pred leti, ko sem kot lutkar resno razmišljal o postavitvi zgodbe o Martinu Krpanu sem dobil izjemno priložnost, da sem se na Velikih Blokah pogovarjal s človekom, ki je velikana slovenskega gledališča Staneta Severja učil njihovega narečja, kar je le-ta potreboval za svojo nepozabno radijsko vlogo Martina Krpana.

Le to smo vsi kot otroci poslušali posneto na takratni vinil-plošči, naši otroci pa na kaseti in pozneje na CD-ju. Tu ne bom razpredal o življenju, ki je Bločane prisililo v življenje »kontrabantov«, čeprav je izredno zanimivo in poučno, temveč o nečem drugem, kar se mi je posvetilo ob vrnitvi domov.

Z mlajšim sinom sva se ulegla na kavč v dnevni sobi in kot že večkrat poslušala omenjeno zgodbo na CD-ju, ki ga je prinesel Dedek Mraz (mamica), tokrat v izvedbi Borisa Kralja. Že ob samem začetku me je zadelo kot strela z jasnega ob naslednjem stavku: » Nesel je Krpan po ozki gazi na svoji kobilici nekoliko stotov soli; kar mu nasproti prižvenketa lep voz; na vozu pa je sedel cesar Janez, ki se je ravno peljal v Trst.«

Haloooo! Kontrabant vozi sol po ozki poti, katero poznajo le njemu podobni, ki se skrivajo pred takratno policijo, pa se ti sreča s samim cesarjem! Kaj dela cesar na skrivni poti? Pa še z imenom Janez povrhu? Od tu naprej sem poslušal bolj pozorno, z nekimi drugimi ušesi, pozneje pa sem knjigo ponovno prebral ter ugotovil, da je Levstik napisal tudi nadaljevanje vsem dobro znane zgodbe, le da je sam ni objavil ter da je nihče ni obešal na veliki zvon, tako kot prvo.

Kot iskalcu, ki sem v književnosti začel marsikaj opažati kar prej ne, se mi je prva zgodba razodela čisto v drugih dimenzijah, po drugi mi ja pa postalo jasno, da imam prav. V prejšnjih dveh besedilih smo omenili Staro in Novo Zavezo pri »Malem Princu« in »Petru Panu« in pri Levstiku je ravno tako, le da je sam spisal Novo-Zavezno nadaljevanje. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Najprej sem postal pozoren na sam naslov, ki se pravilno glasi »Martin Krpan z Vrha«. Z Vrha, in to Vrha pri Sv. Trojici. Čim sem po svoji stari navadi postavil dogajanje v človeka samega, pač po sistemu »Kakor zunaj, tako znotraj«, se je vse razjasnilo. Po skrivni poti znotraj iskalca hodi nekdo, ki predstavlja sveto trojico: Oče, Sin in Sv. Duh. Ta tovori sol in vsi poznamo stavek iz Evangelija : »Vi ste sol zemlje!« Torej zelo enostavno.

Prvo kar se zgodi iskalcu, se imenuje »dotik duha«. Nekaj v njemu ga dregne in vzpodbudi da postane vsaj malce nemiren. Ob koncu srečanja namreč cesar, ki ne more, a da ne bi občudoval Krpana samemu sebi reče: »To velja, da bi se zapomnilo.« In seveda pozabi. Pozabi do časa, ko se zave, da s cesarstvom, to je z njim samim, nekaj ni v redu. Ko se tega zave, začne iskati rešitev.

Vsak iskalec, je na duhovno iskanje opozorjen oziroma poklican z neko čisto zemeljsko težavo, s katero je opozorjen, naj že vendar nekaj naredi, saj je nekaj zelo narobe. Odzove se najprej čisto na zemeljski način kot EGO, saj drugače tudi ne zna. Zavest človeštva je namreč zaradi odmika od izvorne narave tako kristalizirana, da nas mora nekaj močno po »buči,« da se sploh zavemo še česa drugega.

Prvi odziv je čisto zemeljski, kar Levstik lepo ponazori s prigodo, ko je minister Gregor, najbližji cesarjev svetovalec ta, ki se spomni Krpana in njegovih sposobnosti. V prejšnjem sestavku smo ponazorili od kod izvira ime Gregor, oziroma Georg- v latinščini iz »geos orge«- obdelovalec zemlje iz grščine pa neposredno in kratko, kmetovalec.

Torej naš prvi odziv je take narave, da se težav lotimo tako, da najprej rešujemo čisto zemeljske težave in seveda pokličemo na pomoč tisto silo, ki prihaja iz »Vrha pri Sv. Trojici«, to je Boga samega, da reši našo zemeljsko težavo. K Bogu se torej obrnemo is čisto svojih EGO-težav in ne težav duše, ki teži k vrnitvi domov. To zelo lepo ponazori tudi Cervantes v svojem čudovitem romanu »Don Kihot«, ko se Sančo Pansa odzove povabilu »norega« viteza šele, ko mu ta obljubi lastništvo nekega otoka, ki ga bo dobil v dar, ko bo on, Don Kihot svet odrešil zla.

A k temu se bomo vrnili malo pozneje. Za zdaj dodajmo le to, da Pansa dobesedno pomeni »trebušnik«, kar Cervantes tudi eksplicitno pove in razloži, s čimer je marsikaj povedano: reagiramo kot Georg-Pansa, skrbi nas za našo lastno zemeljskost in šele pozneje se zavemo nečesa, oziroma nekoga popolnoma drugega in dugačnega.

Torej, cesar da poklicati Krpana, da bi pomagal cesarstvu in sicer na način, kot je to predlagal minister, ali kot ga pozneje imenuje Krpan »magister« Gregor z njihovim orožjem, na njihov način. Prispodoba je več kot očitna in jasna. Boga prosimo, da nam pomaga tako kot mi mislimo, da nam mora na naš način, po naših predstavah in naših željah. A Bog pomaga drugače, tako kot on ve, da je prav.

In tudi Martin Krpan z Vrha se je zadeve lotil popolnoma drugače. Dal je poslati po svojega konjička, to je kobilico ter posekal tisto, kar je bilo resničnemu »šefu« dvora, to je cesarici najljubše, lipo. Ko se nam naš notranji Bog oglasi nas postavi pred dejstvo, da moramo svoje predstavo o tem, kaj je najpomembneje korenito spremeniti.

In ponavadi se izkaže, da tisto, kar imamo najraje, enostavno ni tudi pomembno: EGO je treba odpraviti, želje pa opustiti, da bi se zgodila pomoč Boga. Kot vemo, je ravno ta lipa tista mehkoba, v katero se ujameta Brdavs in njegova zloba. In pomoč Boga je usmerjena v odpravo EGA in ne hranjenja in negovanja le-tega. Martin Krpan se torej loti spopada ne nek drugačen način, kot to pristoji vojščaku.

Če pogledamo, kaj pomeni ime Martin pridemo do razlage, da je Martin »tisti, ki je posvečen Marsu,« to je Bogu vojne. A kot pravi Viktor Gerkman v svoji čudoviti knjigi »Astrologija, veda o značaju in usodi«, se iskalec odreče zunanjemu bojevanju. Posveti se svojemu notranjemu Marsu, boju s samim sabo, preseganju sebe samega. Tako pridemo do našega Martina, ki je doma z Vrha pri sv. Trojici. Brdavsa se loti z modrostjo, ki jo poznamo tudi z daljnega vzhoda in se imenuje Ju-do, ali po Slovensko »Mehka pot.«

Poznavalci borilnih veščin vedo, da je Ju-do izumil mojster, ki se je pozimi sprehajal po gozdu ter opazoval drevje pod snegom. Opazil je, da so močna drevesa, ki so se teži snega upirala počila in klonila pod njegovo težo.

Le vitke in tanke breze so se teži ne-upirale, temveč nagnile in upognile. Sneg je tako zdrsnil z njih in takoj so se zopet postavile pokonci. Tako je nastala borilna veščina, kjer nasprotnika premaga njegova lastna sila, le iz ravnotežja ga je treba spraviti, ostalo naredi nasprotnik sam.

In taisto se zgodi Brdavsu. Z vso silo zamahne po kiju iz lipe, EGU in vanj zarije svoj meč. Izruvati ga več ne more, kot zloba ne more iz EGA. Tam ostane. Zdaj je treba Brdavsu le še glavo odrobiti in nasprotnika našega cesarstva več ni. A kako to Krpan naredi? Na silo? S sovraštvom? Niti najmanj. V Krpanu ni niti trohice sovraštva.

Brdavsa sname s konja »kot bi otroka v zibel deval.« Kako pa otroka damo v zibel? Grobo, na silo? Ali pa mu zapojemo uspavanko oziroma povemo pravljico za lahko noč? Torej, zlo v sebi premagamo tako kot otroka uspavamo, z nežnostjo, ljubeznijo in razumevanjem. Krishnamurti lepo pravi: »Opazujte in se ne odločajte. Zrite stvari take kot so. Čim se odločate sodite in jih poznate po svoji sodbi in ne take kot so. Ko jih spoznate take kot so počasi odidejo.

Na tak način vaše lastnosti počasi odhajajo, vaš ego odhaja brez bolečin, naravno in brez prisile.« Odhajanje ega je torej za Krishnamurtija popolnoma naraven proces. S tem on pravzaprav tudi zelo enostavno pove, kaj je narava te naše narave, kaj je njen namen, njeno bistvo. Odhod EGA, odhod deformacije naše narave, odhod kristalizirane zavesti. Kdor to uspe, naredi kar je naredil Martin Krpan:

»Res je Krpane, Dunaj si otel in cesarstvo si otel.« Iskalec tako vzpostavi prvotno stanje svoje narave, vzpostavi izvorno stanje svoje zavesti, kar pa je pogoj za nadaljnji proces osvoboditve duše in njene vrnitve v očetovo hišo. In kje se vidi izpolnitev tega pogoja v naši zgodbi? Cesar Krpanu da pismo s katerim mu dovoli tovoriti sol po cesarstvu, čeprav je bilo to tistikrat »ostro prepovedano«.

Kdor torej živi v skladu s svojo izvorno naravo, mu le-ta nudi podporo za osvoboditev duše. Iskalec se počasi vrača v prvotno stanje zavesti, a okolica tega niti najmanj ne opazi, kar iskalca veseli, saj dobro ve, da če bi okolica to vedela bi ga popadla, ker bi ga imela za tujca v svojem cesarstvu.

Cesar mu ob vrnitvi zaželi srečno pot, tako kot Pehta naroči Kekcu: »Pa pazi, samo dve kapljici v vsako oko,« magister Gregor pa seveda nič, saj je razočaran nad razvojem dogodkov. A ne za dolgo. Cesarica ima namreč svoje »neporavnane račune« s Krpanom z Vrha.

Že v prvem delu Levstik cesarici dodeli na prvi pogled sila negativno vlogo, v drugem delu pa sploh. Zato mogoče ne bo napačno, če malo osvetlimo pojem »ženska« v biblijskem pomenu, saj ne gre za žensko iz krvi in mesa, temveč neki princip. Prav je, da naše bralke ne bi bile užaljene in se po nepotrebnem obremenjevale s tisto staro ljudsko:

»Ženska je vsega kriva, pri njej je zlo doma« in podobne neumnosti. Pri odnosu moški-ženska gre za nekaj popolnoma drugega. Spomnimo se »Vidka in njegove srajčice.« Tam smo žensko opredelili kot princip matere zemlje, ki je v zgodbi nazorno prikazana s trudom matere, da preživlja svoje otroke. Tukaj pa Krpana cesarica nagradi z materialnimi dobrinami, hrano in pijačo, kar sicer pozneje cesar nadomesti z ekvivalentno vrednostjo cekinov v mošnji.

Levstik je tako lepo ponazoril, da iskalec, ki hodi po poti dobi vse kar potrebuje, tako v materialnem kot duhovnem pomenu (cesar mu dovoli tovoriti sol). »Ne skrbite za jutri, kje boste spali, kaj boste obleki in kaj boste jedli.« Tako nekako tolaži Jezus učence in jim hoče razložiti, da je za vsakogar poskrbljeno, če le deluje skladu z božjim načrtom. A pozor. Božji načrt ne predvideva presežkov. Iskalec, romar dobi točno toliko kot potrebuje in nič več.

Božji načrt ne predvideva nobenega kopičenja, to je treba upoštevati. Krpan se tako ob koncu prvega dela napoti nazaj na »Vrh«, preskrbljen tako materialno kot duhovno. A tu se njegova kalvarija pravzaprav šele začne. Da bi lahko razumeli drugi dela zgodbe, ki je med Slovenci zelo malo znana in je povsem Novo-Zavezna za razliko od prvega, kjer je zgodba Staro-Zavezna«, moramo odnos ženska-moški osvetliti še nekoliko drugače, kot smo to naredili pri Vidku. Moramo se lotita samega padca in izgona iz raja, saj vrnitev ni možna brez poznavanja in predvsem preseganja vzroka t.i. padca ter posledično »izgona« iz Raja.

Če natančno beremo staro zavezo vidimo, da je človek nekoč bil moško-žensko bitje, v sebi je združeval oba principa : »In postala sta eno meso.« Kot tak je človek »obdeloval« rajski vrt, v njem deloval in se razvijal. O tem priča tudi »Tajni nauk« H.P. Blavatkse, ki ni nič drugega kot razlaga tibetanske knjige Dzyan, na način, razumljiv nam , zahodnjakom. Za časa druge rase, Hiperborejcev, (od sedmih načrtovanih), je človek bil še obojespolen.

Zavest je imel po Blavatsky na eterični ravni, bolečin in lakote ni bilo. Ko je odvrgel eno telo, je enostavno vzel drugo in preko njega deloval, brez kakršnega koli trpljenja, saj je bila zavest na ravni energije, na eterični ravni. Človek je bil preprosto v raju. Toda potem, med razvojem tretje, Lemurske rase, pride do posega od zunaj, na fizični ravni. Od kod pride ta poseg? Tolkien v svoji knjigi Silmarilion, v kateri opisuje dogajanje pred samim stvarstvom pravi, da je prišlo do posega zla, ki je prišlo od daleč, iz oddaljenih globin vesolja.

Ta poseg zelo natančno in šokantno opisuje mag. Zoran Železnikar v svoji knjigi »Človek je več« in navaja vire t.i. alternativnih raziskovalcev človekove zgodovine kot so Zecharia Sitchin, David Icke, pa Osmanagić, odkritelj in raziskovalec največje piramide na svetu v Bosni in podobno. Če natančno preberemo staro zavezo-Genesis bomo videli, da se padec začne takrat, ko se Bog kar naenkrat pojavi v množini: »Naredimo človeka po svoji podobi.« Dokler je v ednini je vse, po domače povedano O.K. Torej, razdelitev človeka »na pol«, na dva različna principa, ki sta prej sestavljala celoto, je sam padec.

Mikrokozmos, v katerem se je človek razodeval kot celota obeh principov, ni mogel več obstajati tak in to zaradi zakonitosti hermetičnega aksioma, ki pravi: »Kakor zunaj, tako znotraj«. Človek obeh principov, ni mogel več voditi telo, ki je vsebovalo le en princip, saj sta telesi z dvema različnima principoma po svoji naravi, ki teži k ravnotežju težila eden k drugemu in tako se je napetost med njima prenesla v sam mikrokozmos, v zavest, ki je vodila bodisi eno, bodisi drugo telo.

Napetost je povrzočila, da je iz mikrokozmosa zaradi napetosti dobesedno »odneslo«, izstrelilo princip, ki ni odgovarjal telesu, katerega je mikrokozmos vodil. Zavest mikorkozmosa ni bila več celovita in se ni mogla nahajati na eterični ravni. Prešla je na materialno, saj se je lahko zavedala sama sebe le kot enega pola. Materija se je zavedla same sebe. »Adam in Eva sta odprla oči in se zavedla svoje lastne golote pred Bogom.«

Mikorkosmos je tako postal pripet na telo, duša pa njegova ujetnica in rojena sta bolečina in lakota, saj je bila zdaj zavest na materialni ravni. To dokazuje, da je sila, ki je to povzročila dobro vedela, kaj počne. Tolkien v Silmarilionu to zelo dobro opiše. A opiše tudi nemoč vrhovnega stvarnika, ki je prisiljen dopustiti to pot, da bi se povzročitelj vrnil nazaj k prvotni harmoniji njegovega načrta. V enako delovanje je namreč dobesedno prisiljen tudi ravnatelj čarovniške šole Bradavičarke Dumbeldore vedoč, da mora Draco Malfoy preživeti.

Zato Harry Potter v zadnjem delu, ko pride do odločilnega spopada med silami svetlobe in silami teme, ne le da ne ubije Dracota, s svojimi prijatelji mu celo reši življenje, ko ga hočejo ubiti njegovi lastni sobojevniki. In to ne le enkrat, temveč večkrat. Glavni junak epopeje Harry Potter torej ni Harry, temveč Draco, zmaj, oziroma kakovost, ki jo ta beseda predstavlja, pooseblja. Rešuje se torej, Draca, Zmaja, on je ta padli sin, ki ga je treba nekako pripeljati nazaj v očetovo hišo, še prej pa seveda korenito spremeniti.

Če prevedemo ime Harry Potter v Slovenščino, dobimo naslednje: Potter je lončar, izdelovalec ali prinašalec lonca, posode, keliha. V angleško-slovenskem slovarju pa najdemo frazo »to harry hell«, kar pomeni, spustiti se v pekel. Torej Harry Potter je prinašalec keliha, grala, ki se spušča v pekel. Zakaj pa se spušča, če ne zato, da ven pripelje tistega, ki je v peklu? In kdo je v peklu, če ne tisti, ki je zapustil očetovo hišo?

Povedano Biblijsko, ne rešuje se Adama in Evo, temveč onadva rešujeta kačo (oziroma to kar kača pomeni), ki je povzročila njun razkol. Bog je torej dopustil, da se razkolje človeka na dva dela zato, da se reši odpadlega sina, ki je odpadel veliko prej, preden je bilo o zemeljskem človek sploh kaj duha in sluha. Bog dopušča trpljenje človeka, homo sapiensa, da bi se lahko njegov sin vrnil domov. Božanska sila se v nas samih spušča do globin naše osebnosti, našega lastnega pekla, da bi jo izničila in spreobrnila oziroma radikalno spremenila zmaja v nas, našo kačo.

Navedeno dokazuje, da ni človek vzrok zla, temveč le njegova posledica. Iz napisanega tudi sledi, da ni ženska vzrok zla, temveč je le njegova posledica in sicer v enaki meri kot moški. In le oba družno, lahko premostita ta razcep, kar Levstik v drugem delu zelo lepo opiše. Poglejmo odnos ženska-moški malo bolj natančno iz vidika ezoterike, kot to razlaga Max Heindel v svoji knjigi »Rožno-križarski pogled na svet ali mistično krščanstvo«.

Max Heindel je oseba, ki je na začetku 20. stoletja iz Amerike v Evropo prinesla Rožni Križ ter ga na Nizozemskem »predala« bratoma Lene. Le-ta sta potem dobila iniciacijo duhovne dediščine Katarov na jugu Francije v bližini gradu Montcegur. Eden od njiju je nato kmalu umrl, odšel v Šambalo ter navezal stik s svojim bratomm, danes znanim pod imenom Jan van Rijckenborgh.

Le-ta velja za ustanovitelja in mojstra duhovne šole »Lectorium rosicrucianum«, meni osebno pa je zelo pri srcu zaradi številnih knjig, v katerih natančno, upoštevajoč vseh 49 aspektov približevanja resnici, opisuje odhajanje minljive in nastajanje nove, neminljive zavesti v duhovnemu iskalcu. Max Heidel pravi nekako takole:

Človek, točneje vsaka polovica človeka in štiri telesa: fizično, eterično, astralno in mentalno:

- mentalno telo je pri ženski polarizirano plus, pri moškem minus
- astralno telo je pri ženski polarizirano minus, pri moškem plus
- eterično telo je pri ženski polarizirano plus, pri moškem minus
- fizično telo je pri ženski polarizirano minus, pri moškem plus

Iz zapisanega sledi, da gre mentalni impulz od ženske k moškemu, moški torej sprejema z glavo, ženska pa z glavo oddaja. Le-tega moški predela in prenese v svoje astralno telo in prenese astralni impulz k ženski, saj ženska sprejema s srcem. Ta impulz nato ženska prenese na svoje eterično telo, telo volje in delovanja ter ga usmeri k moškemu.

Moški ga s svojim eteričnim telesom sprejme ter prenese na fizično raven in na fizični ravni »gre v akcijo«, kar koli ta akcija že je. S to obrazložitvijo nam postane jasno, zakaj se reče, da za »vsakim moškim stoji ženska« . Ta obrazložitev postavi na laž vsakega moškega bahača, ki pravi, da se mu nobena ženska ne more upreti. Moški namreč lahko »osvoji« le tisto žensko, ki mu sugerira naj jo osvoji. A nas tu ne zanima erotični odnos, temveč nekaj drugega.

Popolnoma logično je, če upoštevamo molitev kralja Athurja: »Mati, ki si na zemlji in oče, ki s v nebesih…«, da je v tem svetu materije in materinskosti plus na ženski strani, na strani t.i. Eve, le da v času, ko je moški s svojo silo, ki ima izvor v strahu pred žensko, le-to potisnil v drugi plan, to ni raz-vidno. Ker pa se bliža čas demaskiranja, to zakrivanje s strani ženske več ne bo potrebno, oziroma s strani moških več ne bo možno.

Že zdaj se počasi kaže popolnoma drugačen odnos, ko se v sociologiji reče, da se ženska počasi osvobaja. Ker pa se bo dejansko razkrilo, kdo je ta ki sugerira in odloča, bo ženska postavljena pred veliko odgovornost. Upamo lahko le, da jo bo popolnoma drugače dojela in izpeljala kot je sto storil moški svet, saj vidimo, kje se ta naš nesrečni planet nahaja. Zaradi narave polariziranosti teles, ki jo je treba v celoti upoštevati na poti osvoboditve duše, sta k pravilnemu razumevanju poklicana oba, tako moški kot ženska.

Moški torej sprejema z glavo, ženska pa s srcem. Po aksiomu, kot zunaj-tako znotraj morata torej svojo notranjo razcepljenost na moško in žensko (vsak, ki je moški na zunaj je ženska na znotraj in obratno, kar dokazuje tudi anatomija obeh teles) upoštevati ter svoja štiri telesa orientirati drugače. To pomeni , da mora moški božanske impulze sprejemati z glavo, ženska pa s srcem.

To pa se lahko zgodi le, če ženska moškemu več ne pošilja mentalne impulze ter mu tako omogoči, da se v glavi (epifiza) odpre božanskosti. Moški pa mora ženski prenehati pošiljati svoje srčne, astralne impulze ter ji tako omogočiti, da svoje srce odpre božanskim impulzom. To je pa možno le, če je zveza-zakon med moškim in žensko skladna z božjim načrtom.

V času tretje, to je Lemurske rase, ko je prišlo do padca, so odposlanci med ljudmi »ustvarjali« zakon-poroko, da bi tako moški in ženska svojo spolno slo zadovoljevala le v zakonu, saj z izvajanjem spolnega odnosa ustvarjamo astralne vezi med dušami in osebami-egi, kar ob odrešitvi-prenehanju krogotoka reinkarnacij predstavlja oviro, saj je treba te vezi izničiti. Teh vezi naj bi bilo čim manj, da bi odrešitev bila čim lažja, zato se zakonska zveza imenuje tudi sveti zakon.

Namen zakona je torej, da mož in žena istočasno, skladno in dogovorno hodita po poti odrešitve si pomagata in ne ovirata en drugega. Apostol Pavel v Novi Zavezi lepo zapiše, naj »žena hodi v cerkev s pokrito glavo.« To pomeni, da ona ne prejema Duha z glavo, temveč to počne moški, kot smo že omenili. V svetem zakonu ona ne daje mentalnega impulza, temveč to počne Duh. Od tod tudi naslednji njegov napotek: »Žena bodi pokorna možu, kot je cerkev pokorna Kristusu.

Kajti mož je glava družine, kot je Kristus glava cerkve.« Zdaj lahko končno razumemo Biblijo čisto drugače kot v izkrivljeni razlagi Katoliške cerkve. S tem K. cerkev skrila pravi namen poroke in zveze med moškim in žensko, kjer astralni impulz ženski več ne daje moški, temveč Duh. Njuna zveza ni nič drugega kot sredstvo osvoboditve duše, ki je ujeta tako v enem kot drugem telesu.

Žena tako možu prevaja ženske duhovne energije (srce-astral), moški pa njej moške (glava-mental), vendar duhovne, ki sta jih izgubila s samim aktom padca.. Namreč duša, ki ni umrljiva je moško-ženska ali žensko-moška če tako hočete. Mora imeti oba pola, sicer je umrljiva in se mora vrniti z novo reinkarnacijo. Ko se to zgodi, se zgodi tudi sprememba pri čakrah.

Čakre se ne vrtijo vse hitreje, kot se zmotno misli, temveč se najprej ustavijo in nato začnejo vrteti v nasprotno smer, saj skozi njih v iskalca začne pritekati energija-etri, ki niso od tega sveta. Vse ta pa je možno le, če tako moški kot ženska znotraj sebe ustvarita ravnotežje med svojima poloma. Zdaj se končno lahko vrnemo k naši pripovedi o Martinu Krpanu v drugem delu zgodbe.

Medtem, ko se Krpan vrača, cesarica dodobra opere glavo cesarju in zahteva Krpanovo glavo, kar zelo spominja na Evangelijski dogodek, ko je Saloma od Heroda zahtevala glavo Janeza Krstnika in jo tudi dobila. Sporočilo je več kot jasno, iskalcu mora biti »odsekana zemeljska« glava, zemeljski način uporabe mentala, pa naj gre za moškega ali žensko.

S tem je omogočeno naslednje: pobudo v svetišču glave prevzame kakovost, ki ni od tega sveta, Jezus. Iskalec začne razmišljati popolnoma drugače, saj gre za mental, ki ni od tega sveta. Cesar sicer ne izda ukaza, da naj Krpana privedejo nazaj, saj v tem noče sodelovati, a je tudi nemočen. Ne more preprečiti naslednjih dogodkov. Na tem mestu povejmo, da je cesarju Levstik dal ime Janez, kar dobesedno pomeni »Božja veličina«.

Že prej smo omenili, da je vrhovni stvarnik prisiljen pristati na nekatere pogoje, da reši tisto, kar je njegovo. In z našim cesarjem je nekako enako, kar Levstik razloži tudi tako, da naravnost pove, da gospodarstvo cesarstva vodita in usmerjata cesarica in magister Gregor, medtem ko cesar nima nič pri tem. Torej Gregor, obdelovalec zemlje, ki jo obdeluje popolnoma drugače, kot bi hotel cesar. Cesarici se pri lovu na Krpana ponudi njena kuharica Ančka, ki sovraži Krpana, saj je iz iste vasi kot Krpan, ki jo je nekoč zalotil pri kraji jabolk.

Le-ta zvari uspavalo, ki ga Krpanu v pijačo natrosi njen ljubček Andrej. Oba predstavljata dva pola iskalca. Ana v prevodu dobesedno pomeni »favored grace«, to je »priljubljena milina«, Andrej pa dobesedno pomeni, warior-borec. Andrej, ki je po rodu celo Kočevar (o pomenu Germanov v odnosu do Slovanov bomo povedali več, ko bomo obravnavali Prešerna). Razlaga je preprosta: tako ženski kot moški pol iskalca, ki delujeta zemeljsko in ne odrešujoče, pripeljeta dušo iskalca v ječo, da ne rečem na križ. Juda Izdajalec je tako iskalec sam, njegov ego.

Cesarica namreč zahteva smrt Krpana na Križišču. Zelo pomenljiv je podatek, da Krpana spečega v ječo pripeljejo v petek, iz nje pa uide v nedeljo. Aluzija na veliko noč in vstajenje je več kot jasna. In kaj se zgodi v ječi? Cesarica namreč ne računa, da bo Krpan na poti domov prostovoljno oddal njeno darilo, to je denar, ki ga dobi namesto hrane, se pravi nekaj čisto zemeljskega. Na poti domov Krpan zasliši tihi glasek malega možiclja, ki ga prosi za pomoč in Krpan mu da denar. »Vse prejeti, vse oddati«, tako tu dobi nov pomen.

Pomeni, da denar in vse zemeljsko, kar pridobimo, namenimo načinu duhovnega življenja in tako ne potrebujemo presežkov. Ne zbiramo zaklada na zemlji, temveč v nebesih, kot nam je naročeno v Novi Zavezi. Ve se, da iskalec počasi oddaja vse kar je zemeljskega prejel, da lahko hodi po poti odrešitve. »Dajte in dalo se vam bo,« pravi Jezus učencem. In to se zgodi Krpanu. Mali možic, kateremu Krpan podari denar mu v zameno podari pilo, ki prepili vsa jekla ter tanko nit, ki vzdrži vse teže.

In ravno s tema dvema pripomočkoma Krpan uide iz ječe. A preden uide, se zgodi še nekaj zelo pomembnega. V ječi pazi nanj ječar z imenom Rupert. Če pogledamo med razlage imen vidimo, da je Rupert-Robert ali Roberto, kar pomeni (vsa tu razlagana imena imajo izvorni pomen v Hebrejščini) v Angleščini »bright flame«, se pravi »svetel ogenj, oziroma plamen.« Le-ta je do njega milosten in sodeluje z njim na »zadnji večerji«, kar Krpana tako okrepča, da uspava oba stražarja-čuvaja praga, to sta Kerub in Seraf.

Toda še preden odide, da poklicati k sebi duhovnika, kateremu narekuje oporoko, v kateri zapusti svoje imetje bratu in sestri , ter svojo dušo priporoči Bogu. Torej cesarju da kar je cesarjevega (zemeljskega), Bogu pa kar je njegovega (dušo). Nato, preden dokončno uide s pomočjo pile in niti, zajame Ano in Andreja ter ju visoko nad tlemi obesi na desko, vsakega na eno stran. Torej v sebi najde moško-žensko ravnotežje in umiri vsa nasprotja.

Tako lahko mirno odide domov, nazaj na Vrh, pri Sveti Trojici. Tu se druga zgodba konča, Levstik pa poti domov ne opiše. Tako lahko to pripoved primerjamo z »Gospodarjem prstanov«, ko Frodo Samoglavu naroči, naj napiše tretji del, kot smo omenili in utemeljili v prejšnjem besedilu. Pot domov bomo kot vse kaže morali napisati sami.

Tako Levstik. Kako pa Cervantes v svojem »Don Kihotu« opiše stavek »Daj cesarju kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega?« Vsi bolj ali manj poznamo nemoč vrlega viteza, ki brezupno bije boj z lastnostmi svojega ega (mlini na veter, lev, cirkusanti itd), revež je vedno tepen, vse dokler se ne začne nekaj dogajati. Omenjena zgodba je napisana v dveh debelih knjigah, vsaka ima dobrih petsto strani.

V prvi je Sančo Pansa (trebušnik) prikazan kot sicer zelo zemeljski in realen človek, pa vendar naiven glede svojega guvernerstva nad namišljenim otokom. V drugem delu začne z njim nekaj dogajati, ta proces pa literarni analitiki imenujejo »kihotizacija Sančo Panse«. Sančo namreč začenja postajati vse pametnejši, s svojim gospodarjem začne voditi težke filozofske in teološke diskusije, v katerih ga celo prekaša. Don Kihot se tej spremembi nikakor ne more dovolj načuditi.

Ne ve od kod ta sprememba, saj je Sančo nepismen in v življenju ni prebral niti ene knjige. Iskalcu resnice pa je stvar jasna: notranji uvid. Kdor hodi po poti odrešitve in sam neposredno naveže stik z Bogom, ne potrebuje nobenega posrednika niti knjige, da bi spoznal resnico. Le-ta mu je zaradi neposrednega stika popolnoma na voljo. In ta proces Cervantes mojstrsko in duhovito opisuje skozi celih petsto strani drugega dela. Takrat se tudi začne dogajati, da Don-Kihot več ne dela »neumnosti« in ni več tepen.

V drugem delu se celo zgodi, da je Don Kihot tisti, ki Sanču reši življenje, pa čeprav samo enkrat. Neka plemiška družina se odloči, da bo iz Sanče, ki hoče vladati otoku s svoj novo modrostjo naredila norca. Dodelijo mu svoje mesto v last in guvernerstvo. Sančo tam vlada zelo modro, tako da je prebivalcem, ki so dobili navodila od svojega lastnika kar malo žal, da morajo iz njega delati norca.

Sančo se namreč izkaže za pravega Salomona, a ko ima vsega dovolj, reče: »Odhajam od tu, da zapustim smrt in se vrnem v poprejšnje življenje.« S poprejšnjim življenjem ne misli mirnega življenja na vasi z ženo in hčerko temveč čas, ko je služil Don Kihotu. Zapusti guvernersko mesto in se napoti iskat Don Kihota. Ta pa ravno takrat nekaj zasluti, zapusti posestvo lastnikov »otoka« ter odide Sanču nasproti. Le-ta pade v globoko brezno iz katerega ga reši Don Kihot. Prvič in zadnjič.

Nato skupaj nadaljujeta pot do nam znanega konca. Don Kihot je v nekem dvoboju (z vitezom, ki predstavlja njegov ego) smrtno ranjen. Po temeljitem premisleku in uvidih, ki se mu na »smrtni postelji« zgodijo se odloči ter naroči pisarja in duhovnika. Pisarju naroči naj zapiše, kako naj razdeli njegovo imetje, duhovniku pa priporoči svojo dušo Bogu. Iskalec, ki ima v sebi dva pola od katerih je eden Sančo Pansa, drugi pa Don Kihot, ki teži k bogu in nekdanji čistosti, tako cesarju odda, kar je njegovega (večino dediščine dobi Sančo), Bogu pa kar je njegovega, dušo.

Njemu ne ostane nič, saj mu nič ne pripada, je le nosilec duše, kateri pomaga da se vrne očetovo hišo tako, da vse, kar je prejel odda. Vsakomur svoje. Odda tako ženski-zemeljski del sebe (Eva), kot moškega, duhovnega (Adam). Sam nima nič in tako doseže ničelno točko, o kateri bom v kasnejši besedilih več povedali.

Na »smrtni« postelji spozna, da je bil celo življenje nor, a vendar umira razumen in jasnih misli, kot še nikoli prej. Če iskalec-ka naredi, kar sta naredila Don Kihot in pa Martin Krpan, potem bo na njegovem grobu pisalo, kar se je zapisalo na nagrobni spomenik Don Kihota, EPITAF:

Tu počiva slavni vitez
najhrabrejši med junaki,
niti smrt ga ni zlomila,
živ je, dasi sniva v raki.
Gledal je ves svet s prezirom,
zbujal strah in bil strašilo,
blazen šel je skoz življenje,
a razumen v smrti krilo.

P.S. Gospod, ki mi je na Velikih Blokah razlagal o zgodovini in izvoru kontrabantov, mi je na vprašanje ali je Martin Krpan resnična osebnost, odvrnil: »Na Vrhu pri Sveti Trojici je še dandanašnji ruševina kapelice, ki je posvečena Sv. Trojici. Če greste v pogledat v zemljiško knjigo boste ugotovili, da se parcela, na kateri stoji omenjena kapelica, glasi na ime…….Martin Krpan.«

Boris Kononenko

Avtor na komentarje ne odgovarjam, sem pa dosegljiv na mladi.maj@siol.net.